Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar z biotehniške fakultete, eden od soavtorjev študije, pravi, da so njeni rezultati za zdaj še sicer zelo "surovi", a zanimivi, saj prve ugotovitve med drugim kažejo, da je hudič odnesel šalo tudi pri trgovcih, posledice pa čutijo dobavitelji. "Ekonomske razmere v trgovini so zaostrene ravno tako kot v živilskopredelovalni industriji, kar je predvsem posledica spremembe tržnih deležev velikih trgovcev," to dejstvo pojasnjuje Kuhar in dodaja, da realizirane trgovske marže še naprej rastejo po dva do tri odstotke na leto.
Analiza je tudi pokazala, da poraba v gospodinjstvih zadnja štiri leta stagnira. Ljudje torej skupnega izdatka za hrano ne povečujejo, kar po Kuharjevih besedah pomeni, da jo vse pogosteje kupujejo v diskontnih verigah, zato Lidlu in Hoferju tržni delež hitro raste. "Nakupne navade se spreminjajo, vendar potrošniki za hrano ne dajo več kot prej," strne agrarni ekonomist.
Ranjeni lev
Druga pomembna ugotovitev iz omenjene študije je, da stagnirajo tudi poslovni rezultati v trgovini, da se poslabšuje dobičkonosnost kapitala in sredstev. "Torej so konkurenčni pritiski na največje trgovce veliki, a se o tem ne govori veliko, saj lahko posledice slabšega poslovanja še prenašajo na dobavitelje," razlaga Kuhar in posvari: "Stopnja koncentracije v trgovini v Sloveniji sicer pada, vendar smo v tem pogledu še zmeraj med vodilnimi v Evropi in svetu. Tržni delež pada velikim igralcem, zato poslujejo v zelo zaostrenih razmerah - so v precejšnjih škripcih. In najtežje je sodelovati z ranjenim levom oziroma z nekom, ki ima zelo veliko pogajalsko moč in je hkrati v zaostrenem ekonomskem položaju. To napoveduje še težje čase, saj je domača živilskopredelovalna industrija na neki način tudi v primežu nekonkurenčne trgovine."
Kuhar vidi dva ključna razloga za slabše poslovanje klasičnih trgovcev. Na prvem mestu je po njegovi oceni večja konkurenca, odkar sta na slovenskem trgu dva agresivna globalna diskontna trgovca, na drugem mestu pa dejstvo, da so trgovci prekomerno investirali v obsegu in ravni trgovskih kapacitet tako po Sloveniji kot tudi v tujini. Kuhar je prepričan, da je treba v reševanje agroživilske verige vključiti tudi težave trgovcev, sicer se dobaviteljem slabo piše, kajti: "Trgovci se bodo že nekako izvlekli. Lahko zaprejo nekaj trgovin ali pa spremenijo poslovni model, kar napoveduje eden od velikih trgovcev, drugi pa to počnejo potihoma. Sebe bodo na tak način ohranili, a bodo porezali vse, kar je pod njimi."
Sire poceni kupijo in drago prodajo
Namen študije, o kateri govori Kuhar, je ugotoviti stanje v verigi oskrbe s hrano in zasnovati orodja, s katerimi bi lahko tri- do štirikrat na leto z rutinskimi analizami ugotavljali strukturo maloprodajnih cen za osnovne artikle - stroškovni razrez, da bi tako "demistificirali" marže. Naš sogovornik poudarja, da je analiza pokazala, da marže v splošnem niso tako vrtoglave, kot je bilo občasno prikazano v medijih, so pa zaznali še precej ekscesnih poslovnih praks trgovcev. Denimo nerealno visoke popuste za predčasno plačilo (cassa-sconto), manipulacije z akcijskimi cenami in naročili (trgovec močno poveča naročeno količino po akcijskih nabavnih cenah, proizvode pa po končanem obdobju akcije prodaja po rednih cenah ali zahteva nižje nabavne cene že pred začetkom akcije in tudi po njenem koncu), zaračunavanje bonitete za rast, kljub zmanjšanju realizacije. "A redki živilci imajo takšen pogajalski položaj, da lahko trgovcu rečejo ne," realnost opiše Kuhar. In poudari, da so pri maržah težave tudi zaradi različnih metodologij, po katerih jih računajo trgovci in živilci, zato so v študiji marže izračunali po mednarodni metodologiji in med drugim ugotovili, da je stoodstotni pribitek trgovca k proizvajalčevi ceni izjema.
Je pa dejstvo, da trgovske marže stalno rastejo za dva do tri odstotke na leto, da se gibljejo med 40 do 50 odstotki, včasih znašajo tudi 60 odstotkov, a donosnost trgovine kljub temu pada. "To kaže, da gre tudi trgovcem slabo in da je revolucija v trgovinskem sektorju zelo velika," ugotavlja Kuhar. In dodaja primer nenavadne prakse visokega maržiranja pri sirih, kar je po njegovem poseben fenomen, saj je pretežni del sira, ki se ga pri nas največ zaužije, praktično že borzno blago in je ponudba na mednarodnih trgih obsežna, cene pa nizke. "Trgovci imajo tako veliko izbiro potencialno nadomestnih produktov in tako lahko dobaviteljem sira zaostrujejo prodajne pogoje in znižujejo cene, po drugi strani pa od tega zniževanja kupec nima prav veliko koristi, saj cene večinoma ostajajo enake," pove Kuhar.
In sklene: "Najpomembnejša preliminarna ugotovitev je, da je to področje zelo kompleksno in dinamično in da tukaj nedvomno drži pravilo, da je stanje brez posredovanja države manj slabo kot stanje ob napačnem 'ad-hoc' posredovanju. Pomembna sta dva izraza: konkurenčnost in konkurenca. K rešitvi razmer lahko največ pripomoreta stalna usmerjenost v krepitev konkurenčnosti vseh členov v verigi in striktno preprečevanje zlorabe prevladujočega položaja z izvajanjem ukrepov, ki jih predpisuje zakonodaja na področju varovanja konkurence."
