Sicer pa je Hanif Kureishi, sin pakistanskega očeta in angleške matere (rojen leta 1954 v Londonu), predvsem pisatelj - časnik Times ga je leta 2008 uvrstil med 50 najpomembnejših britanskih pisateljev po letu 1945.

Tudi v slovenščino je preveden njegov prvi in že takoj slavni roman Buda iz predmestja (1990), precej satiričen portret rasnih odnosov v Britaniji v sedemdesetih letih. Toda bolj kot same Angleže je razburil pakistanske priseljence in celo Kureishijeve sorodnike, ki so ga - zlasti njegova sestra Jasmin - javno obtoževali, da se iz njih norčuje, ker bi rad zabaval angleško občinstvo. Po Budi v predmestju je napisal še pet romanov, vrsto kratkih zgodb, dram in esejev. Pri Študentski založbi je pred kratkim izšel prevod njegove zbirke kratkih zgodb Polnoč ves dan, pred dnevi pa se je mudil v Ljubljani tudi sam Kureishi, in sicer kot zadnji gost festivala Fabula.

Po vaših scenarijih sta v osemdesetih letih nastala dva imenitna filma, Moja čudovita pralnica (1985) in Sammy in Rosie se dajeta dol (1987), oba v režiji Stephena Frearsa. Oba filma sta torej iz časa Margaret Thatcher, na začetku Sammy in Rosie pa je celo uporabljen del nekega njenega govora, skratka - kaj menite o filmu Železna lady?

Nisem preveč maral tega filma. Bolj všeč mi je bila ideja, da bi Veliko Britanijo vodila Meryl Streep, in mislim, da bi bilo mnogim to ljubše. Igra Streepove je nedvomno fascinantna, a to je premalo, da bi Železno lady lahko imel za zanimiv film.

Se vam ne zdi, da je v Angliji že nastopil čas za remake filma Sammy in Rosie se dajeta dol?

Nekateri pogoji so res izpolnjeni: imamo enak oziroma še hujši ekonomski kolaps kot tedaj, še hujše družbene nemire, desno vlado, imamo politike iz Pakistana, ki prihajajo v Britanijo… Res je, dobra ideja, lahko bi naredili remake tega filma. Bom omenil Stephenu Frearsu, saj se redno srečujeva in je pri svojih 72 letih še vedno takšen punker, kot je bil tedaj, čeprav zdaj snema film v ZDA.

Tudi za vašo ugotovitev, da je bila ena pozitivnih stvari represivnih osemdesetih let zanimanje kulturnih ustvarjalcev za marginalizirane in izključene skupine, se zdi, da se ni postarala.

Zmeraj je zanimivo in pomembno gledati na družbo z vidika marginaliziranih in izključenih, nezaposlenih, etničnih in rasnih manjšin idr. To, kakšen je odnos družbe do njenega roba, veliko pove o družbi sami. Še posebej, katere skupine ljudi so v njej marginalizirane ali izključene. V islamskih družbah, na primer, so ženske izključene iz družbenega in političnega življenja, prav tako homoseksualci, še prav posebej pa so odrinjene druge verske skupine. Če izključeni že niso ključ za razumevanje družbe, pa so vsekakor merilo njene liberalnosti in demokratičnosti.

Po bombnih napadih na londonski podzemni železnici ste napisali esejistični tekst Beseda in bomba (2005). Terorizem obsojate, čeprav razumete mlade britanske muslimane, da iščejo tolažbo v fundamentalizmu. Toda ne z bombami.

Seveda. Vendar me ne zanima samo fundamentalistični, marveč tudi zmerni islam. Sam izhajam iz muslimanske družine, moj oče je bil iz Pakistana, in se zelo dobro zavedam, kako nevarna religija lahko postane islam, še posebej če deluje kot politična sila. Pred dvema tednoma sem se vrnil iz Pakistana, iz Karačija, kjer me je prav osupnilo, kako je že vsa družba prežeta z religijo. V Pakistanu lahko tudi vidite, kakšne so posledice monokulturalizma: v deželi je vse manj hindujcev, zelo malo imigracije, zato pa se vse več ljudi hoče izseliti iz Pakistana. Monokulturalizem izsuši vse, kar je drugačno, družba postaja vse bolj monološka in monotona. Če ni sporov, nasprotij, tudi ni življenja v družbi. Monokulturna družba se fosilizira.

V Veliki Britaniji so v povojnem obdobju poskušali ustvariti multikulturno, večrasno in večnacionalno družbo, poskušali so vzpostaviti institucionalni okvir, znotraj katerega bi ljudje različnih kultur lahko živeli skupaj. Seveda so bili problemi in so še, kot ste lahko videli po televiziji, toda multikulturalizem je v Britaniji dejstvo. In multikulturna družba je edina, ki se mi zdi znosna; ne bi mogel živeti v družbi, kjer bi morali vsi deliti ista prepričanja.

Mar se torej multikulturalizem samo v Nemčiji ni obnesel, kot je ugotovila Angela Merkel?

Ona je pa res ravno prava za to. Sicer pa mislim, da Nemci nikoli niso preveč marali multikulturalizma. Kdor se kaj spozna na zgodovino, ve, da Nemce zanima samo njihova kultura, njihova zgodovina, njihov narod. Nekoč so celo poskušali iztrebiti ljudi, ki niso bili takšni kot oni. Ne znam in tudi nočem si predstavljati, da bi morali biti vsi podobni Nemcem.

Izšla je tudi že vaša knjiga Zbranih esejev. Pišete eseje tako radi kot literaturo?

Skoraj, seveda pa je to čisto druga vrsta pisanja, morda bližja poglobljenemu ali resnejšemu novinarstvu. Vsaj zame se esej od literarnega dela razlikuje predvsem po tem, da samega sebe ne porazdelim med svoje fiktivne like. V eseju gre zgolj za moj pogled na stvari. A če prav pomislim, eseje pišem skoraj iz istega nagiba kot literaturo: da bi bralce vznemirjal, inspiriral, izzival - in da je to, kakor je zame, tudi bralcu v užitek. Vsaj upam tako.

Pravite, da v literaturi med svoje fiktivne like posejete nekaj sebe. Tako najbrž počnejo vsi pisatelji, a zato njihova literatura še ni avtobiografska. To omenjam zato, ker sem v zapisih o nekaterih vaših romanih, zlasti o Intimnosti, prebral, da je v njih veliko avtobiografskega.

Pišem o tem, kar vidim in mislim, predvsem pa poskušam povezati različne življenjske izkušnje, tako svoje kot izkušnje drugih ali za katere sem samo slišal. Vendar moraš to napisati, pisanje pa zahteva veliko domišljije in veliko dela s strukturo in z razvojem zgodbe, posameznih likov, razmerij med njimi ipd. Delo ti mora pomeniti vse. Toda če ti pomeni preveč in če ni dovolj lahkotno in brezskrbno, se domišljija ne more sprostiti. Avtobiografskost pa se mi zdi zelo omejena ideja. Še zdaleč in niti najmanj ne pišem samo o tem, kar se mi je zgodilo - veliko več časa porabim za izmišljanje zgodb: to je zares kreativno delo, včasih tudi težavno, vendar prav in samo v tem najbolj uživam. Hočem reči, literarno pisanje je vse prej kot le opisovanje tega, kar se ti je zgodilo.

Izmišljanje zgodb, pravite. Ali ni tako, da se je mogoče prav prek njih, torej prek fikcije, še najbolj približati tudi sami realnosti?

Točno tako. Prek fikcije lahko razumeš realnost. Ta ideja mi je zelo všeč. Nedvomno so zgodbe lahko razlog ali način, kako se zanimati za stvari.

Pred leti je v slovenščini izšel izbor vaših esejev pod naslovom Mavrično znamenje. Tam nekje pravite, da ste že zelo zgodaj, pri petnajstih letih, začeli s pisateljevanjem; in da je pisanje za vas predstavljalo dejavni način osvajanja sveta.

A res, to da sem zapisal? Ampak ti eseji, ki jih omenjate, so iz osemdesetih let. Res je, da sem se že zgodaj poskušal v pisanju, vendar je trajalo deset let, da sem postal pisatelj. Kar verjetno velja tudi za druge umetniške poklice: začeti moraš, ko si mlad, kot Beatli. Z osvajanjem sveta pa sem verjetno bolj mislil na razumevanje sveta. Ali pa tako mislim zdaj, ko sem že starejši. Tudi umetniki se starajo in tedaj jih vse bolj zanimajo samo še tiste stvari, ki jih sami počnejo. Vsaj zase lahko rečem, da se mi zdi pisanje, ustvarjalno življenje, edino življenje, ki ga je vredno živeti.

V romanu Something To Tell You je vaš junak psihoanalitik. Se zanimate za psihoanalizo?

Zanimajo me filozofija, ki sem jo nekoč tudi študiral, psihoanaliza, psihologija, vse te vede, ki so osredotočene na vprašanje subjekta, zavesti, nezavednega, na to, kako se subjekt vzpostavlja prek želje. Tu vidim tudi stično točko z literaturo. Prebiral sem tudi Lacana, a sem imel velike težave z razumevanjem. Slišal sem, da imate tu v Ljubljani močno psihoanalitsko šolo. Ali bi mi vi lahko razložili Lacana?

Uf, bolje bo, če se obrnete na Slavoja Žižka, saj je pogosto v Londonu. Ampak to je intervju z vami, jaz vam moram postavljati vprašanja.

Toda tudi jaz jih imam nekaj. Kako kaj živite v Sloveniji? Bolje kot v Srbiji ali na Hrvaškem? Ste zadovoljni, da ste v Evropski uniji? Imate veliko priseljencev? Se vaši ljudje izseljujejo iz države? Ste zadovoljni z vlado? Kako prenašate krizo, jo sploh imate? Ali…

Glede krize vam lahko odgovorim z Brechtom: "Kaj pa je rop banke v primeri z ustanovitvijo banke." Pred meseci smo dobili novo vlado in ta že pripravlja "paket ukrepov" tako imenovanega zategovanja pasu, zlasti tam, kjer živijo od proračunskih sredstev. Ukinja tudi Agencijo za knjigo in Filmski center.

Ja, Brecht je bil res genij. Ampak vaša nova vlada mora biti desna. Tudi Cameronova vlada je ukinila Film Council, ki je bil pomemben vir britanske filmske produkcije. To je bil celo eden izmed njenih prvih ukrepov. Kot da bi hoteli pokazati, da ne marajo umetnosti. Desne vlade ne marajo umetnosti. Umetnost predstavlja svobodo misli, ne samo v političnem in moralnem pomenu. Ustvarjalna domišljija je lahko napadalna, spodkopava oblast, zna dajati videz neukrotljivega, načenja tisto, kar je postalo stalnica. Desnica tega ne mara.

Torej tudi v Britaniji ni več javne podpore filmski produkciji?

Je, preko BBC in Chanel4. Toda kar zadeva avdiovizualno ustvarjanje, moram reči, da najboljša dela nastajajo na televiziji - mislim zlasti na dokumentarne oddaje in filme, delajo pa tudi dobre glasbene oddaje.

Nekoč ste zapisali, da ima Britanija odlične režiserje, nima pa filmske industrije.

Ima filmsko industrijo, toda majhno, zato režiserji odhajajo v Hollywood. Filmi so draga reč, večina pa jih ne prinese dovolj denarja, zato je v Britaniji težko dobiti vlagatelje v filmsko produkcijo. Ampak naj vas razveselim, Železna lady že prinaša denar.

Ali še pišete kaj za film?

Pred kratkim sem napisal scenarij, projekt že ima producenta, vendar še ne vemo, kdo naj bi režiral. Na podlagi scenarija pa sem napisal tudi roman.

Naj vas še jaz kaj vprašam o Angliji. Svojčas ste precej pisali o njenem togem razrednem sistemu.

Da, in zdaj je prišel David Cameron in nam dal vedeti, da smo še bolj razdeljeni na bogate in revne kot kdajkoli. V šestdesetih in sedemdesetih letih so bili poskusi socialne enakosti, ki jih je Thatcherjeva odpihnila, toda tudi pod Blairom se je neenakost povečala. Danes je postal razkorak med tistimi, ki vodijo posle, in ljudmi, ki delajo, ogromen. Živimo v času zelo agresivnega kapitalizma, ki cele družbene plasti spreminja v luzerje. Prej sva govorila o marginaliziranih izključenih - teh je vse več. Toda v Londonu tega seveda ne vidite. London je bajno bogat, bogataši prihajajo od vsepovsod, Arabci, Rusi, Američani, diktatorji iz tretjega sveta. London je kot mesto-država, tako različen je od ostale Anglije. Toda zunaj Londona je že revščina.