Zakaj ta pogrošno semantični uvod? Ker sem prvič, ko sem februarja letos na ulici videl billboard z napisom Slovenija, moja dežela, pomislil, da so se kulturniki, nezadovoljni z ukinjanjem ministrstva in občo anti-intelektualno klimo v državi, odločili vzeti stvari v svoje roke in na primeru mitičnega slogana pokazati, kako pomembno je znati postaviti vejico. Kaj je bil kontekst tega mojega napačnega razumevanja? Prvič, zgodovinsko dejstvo, da smo si slogan zapomnili brez ločil (saj je tipografija naredila svoje: pod napisom Slovenija s tiskanimi črkami je bil najpogosteje rokopisni napis z veliko začetnico Moja dežela) ali kvečjemu s piko Slovenija. Moja dežela (kakor ga še danes predstavlja wikipedija). Drugič, aktualno dejstvo, da se je upor kulture po nuji razmer preselil ven, na ulice in trge, torej tudi na površine zunanjega oglaševanja. In tretjič, osebno dejstvo, da preziram vsako oglasno sporočilo, ki ne zna postaviti vejice, pa naj prihaja iz najbolj ugledne banke ali najbolj pogrošne trgovine (ali obeh). In veste, kako sem reagiral v tem trojnem zgodovinsko-aktualno-osebnem kontekstu? "Ja, prav imajo: če se tisti, ki bi morali prvi skrbeti za kulturo, ne zavedajo, da brez kulture in umetnosti ni ne živega jezika ne vejic na pravih mestih, potem jim lahko civilni protestnik, jezni državljan ali državljanka, to pokaže tudi tako, da se samoorganizira, poseže po javnih površinah in po javnem dobru, kakršna je zgodovinsko kodirana vizualna in verbalna identiteta države, ter jim pokaže vejico!"

A žal sem se motil. Ko so nekaj pomladnih dni pozneje na taistih billboardih izpod plašča moje dežele pokukali spar izdelki, se je kontekst radikalno spremenil. Zgodovinski niti ne, aktualni in osebni pa zelo. Zakaj osebni? Zato, ker sem kot predsednik organizacijskega odbora vladnih aktivnosti ob 20-letnici samostojnosti (častni odbor je vodil predsednik republike dr. Danilo Türk) še lani ob tem času direktorju Urada Vlade RS za komuniciranje pomagal zbijati ceno Studia Marketing, da nam ri-mejka (po-naredka) legendarnega tv-spota ne zaračunajo preveč. Nekako se mi je zdelo, da bi ga za prvotno predlagano ceno skoraj lahko ponovno posneli na izvornih lokacijah in z dvajset let starejšimi protagonisti, ne pa le glasbeno osvežili z dvajset let mlajšim zvočnim trakom. A kakorkoli, v finalnih pogovorih je bil dosežen kompromis in junija lani se je osvežen film res vrtel. Tedaj je (citiram po zapisu na spletni strani delo.si, torek, 21. junija 2011 ob 13.44) "takratni in sedanji snovalec akcije Jernej Repovž meni(l), da se je slovenska javnost povsem identificirala s simbolom lipovega lista in s sloganom. To se je po njegovem mnenju 'manifestiralo tudi v zavedanju, da smo prebivalci Slovenije lastniki svoje zgodovinske in trenutne identitete ter odgovorni za svojo lastnino'."

Ko te dni slišim gospoda Repovža v Odmevih režiserju filma, spoštovanemu gospodu Jaki Judniču, med vrsticami očitati "ksenofobnost", se vprašam, kateri kontekst je lahko porodil tako sovražen in sprevržen tekst. Kdo je komu tokrat prodal čigavo lastnino in kdo je komu odgovoren za katero trenutno identiteto? A odgovor mora seči prek tega, prek lastnine in kupo-prodaje. Države se obnašajo kot korporacije in korporacije so močnejše od držav: kadar se ene in druge postavijo za svoje interese, državotvorne ali dobičkonosne, si znajo priboriti nazaj svoje materialne identitete, saj imajo za to zlata pravila in jezične dohtarje. Celo izvirni avtorji bodo znali poiskati svoje zadoščenje, saj so z zadnjo medijsko vojno za deželo že postali njeni edini moralni zmagovalci. A tisto, kar gre v vsej tej zgodbi moralnih in materialnih pravic najbolj nepovratno v nič, je etična pravica. Zato je ta neslavni spar program naša, državljanska izguba: izguba dostojnosti javnega prostora, poškodba javne rabe uma. Takšna neumnost žalosti in boli, a hkrati nezgrešljivo uči: tam, kjer so trgovci spet enkrat mislili, da ima vse svojo ceno, če so le narejeni predračun, račun, obračun in poračun, prav tam se je izkazalo, da so nekatere reči pač neprecenljive in zato nikoli naprodaj. Vejica, na primer. Ali pa duša, z malo in veliko začetnico.

Lekcija zadnje zgodbe je zato vse prej kot retro-nostalgična: je zgodba naše prihodnosti. V času kognitivnega dela so besede včasih največja dejanja, njih posledice pa dobesedno nemerljivo konkretne. Če jih kot ustvarjalci posedujemo in dajemo državljanom ter drugim kognitivnim delavcem brez avtorske zaščite, da jih kot skupno dobro in bogastvo (common wealth) lahko vedno vzamejo v roke za doseganje svojih pravic, je to nekaj povsem drugega, kot če z našim delom razpolagajo in bogatijo korporacije in z njim kujejo svoje dobičke. Boj za "mojo deželo" zato ni noben boj za staro kolektivno identiteto, temveč boj za prost dostop do kreativne gmajne (gemein, commons) in za prostor na njej. Tam je dovolj besed in vejic za vse. Prav iz takšnih rojenj in rajanj se namreč rodijo nove besede, nove identitete in novi kolektivi. A za to bo treba vzeti tudi kakšno vejo v roke. In vedeti, da brez vejice ni veje, kakor brez konteksta ni teksta.