Jure Apih nikoli ni bil skromen, tih in vase zaprt človek. Tudi oglaševanje razume kot visoko umetnost, domoljubno dejanje in včasih kot visoko politiko. Istanbulski oglaševalski festival je letošnjega januarja potekal v hotelu Ritz-Carlton ob Bosporju. Najbolj atraktiven govorec je bil z esejem o moči negativnega mišljenja Slavoj Žižek.

Telefon pa mu ni zvonil zaradi tega. Apih je leta 1973 ustanovil Studio Marketing, prvo oglaševalsko agencijo v Sloveniji, ki je bila vredna tega imena. Ena prvih velikih oglaševalnih akcij je bila Zastava 101. Apih je agencijo kmalu zapustil in šel vodit politični tednik Teleks. "Najboljši sem, ko razvijam projekte, in bistveno slabši, ko jih vodim."

S Teleksa je bil politično odstranjen in vrnil se je v marketing s časopisnim projektom in oglaševalskim festivalom Zlati boben. Vmes je vodil nabiralno akcijo za smučarsko reprezentanco Podarim dobim, oglaševanje plebiscita o samostojnosti in kasneje postal predsednik uprave Dela. Počel je še marsikaj drugega. Vso profesionalno kariero pa se je z velikim veseljem ukvarjal z oglaševanjem.

Iz te perspektive je razložil, zakaj slogan Slovenija moja dežela na plakatih za trgovsko verigo deluje tako bizarno.

Osemdeseta leta sta zaznamovala dva danes skoraj nerazumljiva politična slogana. "Kosovo republika" in "Slovenija moja dežela". Prvi je bil od začetka razumljen kot politični program. Kako pa je reklamna akcija za promocijo Slovenije kot turistične destinacije postala politično dejanje?

Zgodovinar Božo Repe je o tem napisal knjigo. Tik pred izidom je njegovo delo o tem, kako se je v osemdesetih letih formirala slovenska nacionalna zavest. Prepletle so se najbolj neverjetne okoliščine, v katerih so sodelovali politične organizacije, glasba, žurnalizem, feminizem in partijski sekretarji. V jedru tega procesa je bila oglaševalna akcija Slovenija moja dežela. Repe je raziskal, kako so Studio Marketing in njegove akcije prispevali k oblikovanju slovenske politične samozavesti.

Ali ni to nekoliko čudaško?

Morda. Z današnje perspektive se lahko zazdi prenapeta interpretacija zgodovine. Ampak tako je v drugi polovici osemdesetih let res bilo. Sam sem bil v Studiu Marketing samo na začetku kot njegov ustanovitelj. Začelo se je v resnici z akcijo Rad imam mleko. V Sloveniji je bilo takrat preveč mleka. Mlekarji so se obrnili na nas s problemom, da Slovenci obravnavajo mleko kot hrano za otroke in bolnike. Mleko je bilo treba predstaviti kot normalno pijačo za vesele, zdrave odrasle ljudi, ki ga pijejo iz kozarca, ne pa iz skodelice. Režiser Jaka Judnič je naredil briljanten nosilni televizijski film, kjer je bila v podobi izražena ljubezen. Sporočilo je bilo komercialno. Mleko ni pijača za otroke, ampak za odrasle. Podoba pa je bila vsa usmerjena v ljubezen do slovenske krajine in njenih ljudi. Tam je oblikoval ikonografijo, ki je v naslednjem desetletju v predstavah ljudi postala Slovenija.

Kako je to naredil?

Z barvami, z izbiro lokacij, s portreti ljudi. S svetlobo. Isto je naredila akcija za Fructal s sloganom V sodelovanju z naravo. Podobno je bilo z Radensko, ki je bila usmerjena v Jugoslavijo, vendar je ponujala isto sporočilo in je igrala na isti princip. Genius loci. Duh kraja. To je sporočilo, s katerim se prav sedaj ukvarjamo pri organiziranju festivala v Istanbulu. Oglaševanje ni globalizirano, ampak je povezano z duhom prostora.

Vsi so ponujali neokrnjeno naravo v pomladnih barvah. Kako je iz komercialne marketinške akcije nastalo politično sporočilo?

Najbrž je treba kaj reči tudi o duhu časa. Skoraj istočasno je stekla akcija Podarim dobim, ki je bila zelo nacionalno obarvana. Jugoslovansko smučarsko reprezentanco smo predstavili kot slovensko. Slogan je bil Zmagujmo skupaj. Prvič se je zgodilo, da so v povezavi z akcijo Slovenija moja dežela imeli skakalci na kapah napis Slovenija z lipovim listom. V Beogradu so reagirali zelo nervozno in nas obsodili separatizma. Ker pa je bila nosilka akcije Smučarska zveza, akcija pa je tekla v povezavi z akcijo Slovenija moja dežela, smo razložili, da je to promocija Slovenije kot turistične destinacije. Vztrajali smo, da se v ničemer ne razlikuje od promocije Dubrovnika. V okviru promocije Slovenije kot destinacije smo na smučarske kape napisali ime destinacije z lipovim listom. Češ, kaj je s tem lahko narobe? Zaskrbljenost v Beogradu je seveda imela dobre razloge. Akcija Slovenija moja dežela je bila usmerjena navznoter, ne navzven. To je bilo nenavadno. Turistične akcije so običajno usmerjene navzven. Kreativna ekipa Studia marketing, Miro Kline, Zlatko Jančič in Zdravko Duša, je skupaj še z nekaterimi drugimi ugotovila, da ima slovenski turizem svojevrsten problem. Slovenci ga ne sprejemajo za svojega. Takrat je še zelo odmeval stavek Staneta Dolanca, ki je na Jesenicah govoril delavcem. "Tovar'ši, mi ne bomo narod kelnarjev in hlapcev, ampak narod železarjev." Tega ni izrekel naključno. Nasprotoval je odpiranju države kot turistične destinacije, ki ne more biti zaprta. Vedel je, da to lahko postane nevarno. Zato se je akcija usmerila na prebivalce Slovenije in jih prepričevala, da je turizem spodobna dejavnost.

Prav, ampak od kod preskok v politiko?

V Jugoslaviji je izražanje slovenske identitete izpadlo sumljivo. Še posebej, ker je bilo izvedeno brezhibno. Eden najbolj spornih elementov je bil razglas, ki je bil oblikovan kot razglas Osvobodilne fronte. "Slovenci in Slovenke," je začel in potem govoril, da hočemo deželo narediti privlačno za tujce. Zakaj je takoj dobil politične konotacije? Zato, ker je izražal duha časa. Znebili smo se strahu pred izražanjem in smo odpirali prostore. Takrat je bila v Sloveniji cela vrsta podobnih in sorodnih provokacij. Od plakata za štafeto naprej. Plakati za kongrese Zveze socialistične mladine Slovenije so govorili Tudi prihodnost ni več tisto, kar je bila včasih in Dost mam. Popularno je bilo namigovati pod črto in se igrati z dvojnimi pomeni. Iz tega so nastali pomembni politični premiki in družbena gibanja. V to vrvenje je vstopila Slovenija moja dežela in mu dala privlačno zunanjo podobo.

Ali ni nekoliko ošabno marketingu pripisovati, da je spremenil zgodovino?

Sploh ne govorim tega. To so bili zelo resni časi, spremembe pa so sprožili zelo resni ljudje. Cela zgodba se je v mojem spominu začela s poskusom šolske reforme in predlogom, da bi imel pouk zgodovine po vsej Jugoslaviji skupna jedra. Janez Menart je takrat napisal ostro protestno pismo. S tem je prebudil prebudil državljanski pogum. Ljudje so se uprli. "Mi smo bili v to zgodbo vpleteni, naši otroci pa ne bodo." Tudi slovenska oblast se je malo zamislila. Začeli so govoriti, da je treba nad knjigo s knjigo in da je treba z oblastjo delati v rokavicah. Slovenski partiji pa je to ustrezalo, ker je utrjevalo slovenske pozicije v sporih z Beogradom. Igra je bila včasih malo nevarna, drugič jim je prav prišla. Prav zaradi tega so komunisti lahko preživeli kot politična stranka. V to vzdušje so prišli Podarim dobim, Slovenija moja dežela, Dost mam, Pankrti, Titova štafeta. Vsak je v tem nekaj videl. Eni turizem, drugi politično opozicijo, tretji dober stil komuniciranja, dober žur, revolucijo, šport. Vsako dejanje je postalo politično.

Zdaj nas opozarjajo, da smo živeli preko svojih možnosti. Takrat pa je bilo moderno opozarjati pred nevarnostjo potrošniške miselnosti.

Dobro ste opazili. Tudi sedaj nas opozarjajo pred isto nevarnostjo.

Da, ampak v časih, ko v trgovinah ni bilo kave in čokolade, od potrošništva pa je bila možna samo miselnost, je to delovalo res bizarno.

Bilo pa je razumljivo. Jugoslavija ni bila preprosta država. V resolucijo šestega ali sedmega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije je bil zapisan pomemben stavek. Takrat se je pač politika delala s pomembnimi stavki. "Zveza komunistov bo za družbeno koristno delo priznala samo tisto delo, ki se bo kot takšno potrdilo na trgu." To je bil usoden stavek. V Jugoslaviji je potekala bitka med konservativno linijo, ki je hotela vse obvladati in je težila k planskemu gospodarstvu, ki smo mu v nekoliko manj grobemu jeziku rekli dogovorna ekonomija. Zvenelo je lepo, rezultati pa so bili katastrofalni. Kot druga rešitev se je pokazal trg, ki pa je izhajal iz ideje samoupravljanja.

Ali ni bilo to dvoje v konfliktu?

Ne. "Tovarne delavcem!" je pomenilo, da se morajo v tovarnah odločati in da delovni proces ne poteka pod beograjskimi direkcijami. Začel je delovati trg. Vsakih nekaj let se je potem proces zategnil in ponovno obrnil v centralizem. Enkrat s Titovim govorom v Splitu, pa s Titovim pismom, z bojem proti tehnokratizmu in birokratizmu. Nihalo je sem ter tja. Podjetja so se postopoma osamosvajala, direktorji pa so začeli postajati pomembnejši od politikov. Če je kje na občini direktor imel več moči kot partijski sekretar, je to seveda povzročilo občutek ogroženosti in iz tega so nastali konflikti med lokalno in centralno politiko. V tem je nastal marketing kot inštrument izbire. Demokracija na ravni potrošnikov pač izhaja iz pravice do izbire. Nekaj ti dajo, ampak jaz bi raje nekaj drugega. Če je od posameznika odvisno, ali bo kupil pralni stroj rade končar ali gorenje, se lahko odloča tudi o čem drugem. Jaz sem prepričan, da je šele z državljansko nepokorščino ob ideji skupnih jeder iz Beograda prišlo do roba. Temu je sledila bitka Matevža Krivica, ki je odprla medije, pisma bralcev so postala forum, sodišče se je postavilo na to stran in vse druge zgodbe.

To so bile velike reči. Marketing je bil majhen.

Odvisno od pogleda.

Sam sem moral pred ideološko komisijo Centralnega komiteja zagovarjati idejo, da so delavci vgradili svoje delo v izdelek in da imamo pravico o tem obvestiti potrošnike. Delo bo plačano samo, če se bodo potrošniki odločili, da ga kupijo, drugače delo ne bo plačano.

O tako samoumevnih rečeh ste se pogajali?

Da. Na en strani je bila pravica ljudi, da se odločajo, na drugi pravica delavcev, da komunicirajo s trgom, kaj so naredili. To je dalo v Sloveniji marketingu legitimnost. Prej smo bili zaostali. V Zagrebu so na ekonomski fakulteti marketing predavali že v šestdesetih letih, ljubljanska fakulteta pa o tem ni hotela slišati. Trg je bil v Ljubljani prepovedana beseda, zato pa se je zbudil mariborski VEKŠ, ker je imel profesorje, ki so se formirali v Zagrebu. Politični obračun okoli leta 1970 je zdesetkal kreativno moč Hrvaške, zato se je lahko pojavil Studio Marketing in je osvojil jugoslovanski trg.

Slovenija je postala lepa, reklame pa so se obnašale kot umetnost. Slovenska televizija je predvajala izbor televizijskih reklam s festivala v Cannesu, in to za izdelke, ki jih v Sloveniji ni bilo mogoče kupiti. Se spomnite, zakaj?

Iz želje po boljšem življenju. Lepoti in popolnosti se ne morete upreti je bil slogan za zastavo 101. To je bilo leta 1975, ko smo bili med zmagovalci festivala tržnih komunikacij v Cannesu. Bili smo fascinirani z blagostanjem in svobodo. Vse oglaševanje je takrat šlo čez plakate, časopise, radio in televizijo. Ni bilo direktnega marketinga, ni bilo interneta. Množični mediji so imeli svoja pravila. Komunikacija je morala biti sprejemljiva, privlačna, zabavna in ni smela biti groba. Zdaj je marketinška komunikacija v primerjavi s tem skoraj brutalna. V marketing so takrat vstopili umetniki. Iz Beograda je prišel režiser Karpo Godina, ki je bil zmagovalec berlinskega festivala in je prišel na črno listo. Jaka Judnič je snemal s tehniko celovečernih filmov. Niso nam zastonj rekli hollywoodarji. Tekste so pisali pesniki in pisatelji. Zato smo postali boljši od Zagrebčanov. Zagreb je imel pet agencij, ki so v šestdesetih in na začetku sedemdesetih let servisirale vse slovenske blagovne znamke, od Mebla in Zlatoroga do Radenske. Šele ko smo leta 1973 ustanovili Studio Marketing, se je trend začel obračati. Ko je Tito postal pokrovitelj prvega kongresa Jugoslovanskega združenja v Opatiji, je stroka dobila legitimnost. Prej smo bili ves čas pod obtožbami, da širimo vpliv zahoda in nesprejemljive ideje. Mene so ob reklami za Toper obtožili, da propagiram ameriški way of life, ker mladi in lepi ljudje predstavljalo zlagano podobo družbe, ki ni naša. Obravnavali so me na partijskem sestanku. Rešili sta me dve stvari. Zvečer je bila nogometna tekma z Nemčijo in se je sekretarju Tediju Pahorju mudilo. Odločilen pa je bil urednik Dela Mitja Gorjup. "Tovariše na drugi strani reke bi rad nekaj vprašal. Če je podoba srečnih in veselih ljudi podoba Amerike in kapitalizma, kakšna je potem podoba socializma?" Malo mi je šlo za nohte, ampak skozi te konflikte se je formirala tudi stroka. To je bil kontekst, v katerem se je zgodila Slovenija moja dežela.

Ta akcija je bila vseeno nekaj posebnega. Kaj jo je ločilo od drugih?

Najprej je bila brezhibno narejena. V Studiu Marketing se je formirala ekipa, ki je bila strokovno in kreativno vrhunska. Do lipovega lista kot simbola se je prišlo z dolgim procesom raziskav in utemeljitev, ki niso bile narejene na pamet. Na voljo je bil tudi denar za investiranje. Hkrati pa najbrž pri nobeni drugi akciji pri ustvarjalcih ni bilo toliko navdušenja in iskrenih ambicij. Jaka Judnič je bil takrat največji estet jugoslovanskega filma. Vpeljal je prefinjeno estetsko poanto in zelo topel humanistični podton. Bila je narejena po svetovnih kriterijih. Na festivalu turističnega filma v Berlinu je dobila najvišje priznanje. Pred tem smo bili mi, Slovenci, v akciji Na sončni strani Alp prvič na boljšem kot Avstrijci. Oni pač živijo v senci. Moja dežela pa se je usedla v slovensko dušo. Od takrat naprej je bilo vse moje. Od mojega mesta do Mojega mikra.

V drugih delih Jugoslavije je Slovenija postala dežela s trdim l-jem.

To je bil fantastičen in popolnoma nepričakovan kolateralni učinek. Slovenijo smo postavili tudi v domišljijo drugih narodov. Izraz dežela so uporabljali posmehljivo, vendar je dežela postala nekaj, kar ni imelo več nobene prave zveze z Jugoslavijo. V ljudski fantaziji je Slovenija dobila podobo ločene družbe. Ta podoba pa je bila zelo lepa.

Kakšna pa je bila percepcija pri uradnih jugoslovanskih oblasteh?

Enaka. Razumeli so tudi tisto, kar ni bilo izrečeno. To ni vaša dežela. Vendar Srbija s Slovenijo ni imela takšnega problema kot s Hrvaško, zato ni bilo prehudega izražanja sovraštva. To so vzeli kot podalpsko ekscentričnost teh Janezov, ki hodijo v hribe, smučajo in nabirajo gobe. Nihče ni niti v sanjah pomislil, do kod ta čustva lahko gredo. Tudi v Beogradu so se ločili liberalni in konservativni duhovi in vsaj takrat je bilo jasno, kdo je kdo. Vendar pa nihče ni nikoli pomislil na vojno. Vsaj v krogih, kjer sem se jaz gibal.

Danes je umrl general Blagoje Adžić, ki je nekaj let kasneje grozil s tankovsko divizijo. Stvari so hitro postale zelo resne. Govorite, kot da bi bila marketing in osamosvojitev Slovenije povezana.

To bi bilo pretenciozno. Takole mislim. Najprej sta se morala množično zbuditi nacionalna zavest in državljanski pogum. Vsaj tega drugega prej ni bilo. Brez tega ne bi bilo niti odbora za zaščito četverice niti drugih stvari. Začetek sta bila Janez Menart z uporom proti šolski reformi in Matevž Krivic s svobodo tiska. Marketing je nastopil kot eden od inštrumentov, skozi katere se je komuniciralo, skupaj z novinarstvom, polemikami in drugimi rečmi. Nedvomno pa je bil v nekaterih trenutkih pomemben del tega sveta, da. Oblikoval je njegovo podobo.

Kako je prišlo do problema, kdo je lastnik tega? Slogan je nastal v časih družbene lastnine, ne?

Kdo je lastnik? Dobro vprašanje. Ko je akcija nastala, je bil še vedno aktualen vic o tem, da se ljudstvo vozi v mercedesih po svojih predstavnikih. Najprej je bilo vse od države, s samoupravljanjem pa je vse postalo od vseh. Tovarna je bila v lasti družbe, upravljal pa jo je kolektiv. Seveda smo se tudi takrat samo pritoževali, vendar je bil delavec privilegiran. Razmerje med plačo delavca in direktorja je bilo ena proti tri ali štiri. Jaz kot direktor temeljne organizacije združenega dela sem tako kot vsi drugi zaprosil za večje stanovanje. V komisiji je bila tudi moja tajnica. Hkrati je funkcionirala tudi nomenklatura, ki je dvigovala telefone. Vendar je bilo tudi tisto prvo res. Zato je bil prelom tako boleč, ker so delavci tovarne imeli za svoje. Lastnina je bila družbena, oni pa so imeli vse pravice do nje. Tovarno so upravljali in jo lahko tudi prodali. Družba je bila hibridna.

Kdo je potemtakem lastnik blagovne znamke Slovenija moja dežela?

Formalnopravno je to dovolj dobro opisal Janez Damjan. Verjamem, da je Jernej Repovž to dobro preštudiral in da mu bo formalno težko ugovarjati. Zgodba mi sicer ne gre v glavo. Nekdo za tri leta proda pravico uporabe blagovne znamke in jo popolnoma kontaminira, s tem pa jo naredi neuporabno. Ni mi razumljivo, zakaj se urad vlade za komuniciranje in STO obnašata tako indiferentno. Boštjan Zupančič je skeptičen do slovenskega pravnega sistema, ki je tako ortodoksno zavezan pravilom, da sodniki ne vidijo ljudi. Včasih smo ločili med legitimnim in legalnim, danes pa moraš ločiti med pravnim in poštenim. Pravna formalnost je pomembnejša od poštenosti. Formalnopravno morda lahko prodaš hišo za sto dvajset evrov dolga, vendar tega ne moreš sprejeti kot pošteno. Tudi ne, da nekdo ukrade denar, ki so ga delavci zbrali za umrlega kolega.

Pri tem se je zgodilo isto. Briga me, kdo je formalnopravni lastnik. To je bil eden od elementov prebujanja slovenske samozavesti in je naše.

Pa mislite, da Jernej Repovž tega ni vedel?

Seveda je vedel. Zakaj pa mislite, da je blagovno znamko prodal? Zato, ker je vedel, da je dragocena. Prodal je nekaj, kar je ostalo od družinske zlatnine.

Moral je tudi vedeti, da je dejanje kontroverzno. Kontroverznost je v marketingu koristna. Vzbudi pozornost. Se je Sparu dejanje splačalo? Čez noč je najbolj citirana veriga v državi.

Seveda je to šolski primer marketinškega koncepta, ki se igra z ekscesom, z nesprejemljivim. Izveden pa je bil vulgarno. Mislim, da je šel čez meje. Seveda ima Studio Marketing inštrumente, s katerimi lahko presodi, kako bodo ljudje reagirali. Podjetje ima težavo s prodajno mrežo, ker ni percipirano kot domače podjetje, ti z marketinško akcijo ta problem odpraviš. Daš mi podobo podjetja, ki prodaja slovensko blago. Reakcije pa kažejo, da so bili ljudje prizadeti. Vzbudilo se je ogorčenje, da so nam nekaj ukradli. S čisto komunikacijskega aspekta je to lahko produktivno. Število kontaktov se je res neskončno pomnožilo. Na televiziji in v vseh časopisih doživiš pozornost, kakršne nisi bil deležen že dolgo časa. Sam ne znam predvideti, kateri del reakcije bo močnejši, prvi ali drugi.

Kako ste pa vi to doživeli?

Najprej sem bil močno presenečen. Zares presenečen. Ostrmel sem. Ljudje, ki so to prodali, bi radi prišli v zgodovino kot kreatorji slovenske samozavesti. S komercialno dejavnostjo so bili del zgodovine. Kdo se ob tem ne bi dobro počutil? Pojavili se bodo v zgodovinski študiji. Potem pa prodajo prav tisto, s čimer se najbolj kitijo. S tem so stopili na zelo tvegano polje. Studio Marketing je v enem skromnem segmentu slovenske zgodovine zapisan pozitivno. Če ne drugega, je naredil eno zares lepo akcijo za turistično promocijo Slovenije. To pa je grda akcija. Vse je grdo. Plakati in vse drugo. Plakat Sveža jajca - Slovenija, moja dežela morda najbolje poantira celo zgodbo. Nekoliko so se morali odmakniti, ker najbrž še niso lastniki tipologije in znaka. Slovenska turistična organizacija se je sicer kasneje odmaknila od lipovega lista, češ da to Slovenije ne more predstavljati v svetu, ki da ga to ne zanima. Morda se je turistična zveza odpovedala simbolu, ljudje pa ne. Zakaj so spot obnovili? Zato, ker je legendaren, ker se velik del gledalcev ob njem lahko razneži. Prodaš to, in si prodal nekaj svoje duše.

Ampak tega se spomnijo samo še sivolasi ljudje. Ali niso novi mediji popolnoma spremenili in prevrednotili vseh teh plakatov in filmov?

Zgodili sta se dve stvari. Množični mediji niso več edina pot do potrošnika. Z novimi mediji lahko izbereš neposrednejšo pot. Gospodarsko življenje pa se je močno brutaliziralo. Odtujeno lastništvo je pač naredilo svoje. Ljudje kupujejo podjetja na borzah in jih preprodajajo, ne da bi enkrat samkrat stopili vanje. Jasno, da do njih ne morejo imeti odnosa. Zaradi tega so cilji vodstev nastavljeni bistveno bolj kratkoročno. Direktor marketinga v kateremkoli podjetju si težko predstavlja, da bo gradil dvajset let dolgo zgodbo. Stvari mora opraviti do naslednje skupščine lastnikov in pokazati učinke. Investitorji, ki so kupili podjetje zato, da ga bodo čim prej prodali, hočejo hitre učinke. Marketing mora prodati v šestih mesecih, eno leto je že zelo dolgo obdobje. Ker so se odprli direktni kanali, ne moreš peti pesmi. To je sedaj tukaj, izredna prilika, hitro bo zmanjkalo, takoj kupite, dokler še kaj je. Seveda je pri velikih svetovnih blagovnih znamkah klasično oglaševanje boljše, kot je bilo kdajkoli prej. Ni pa več v prvem planu. V našem lokalnem naboru tržnega komuniciranja ga praktično ni. Sijajno deluje tam, kjer je lastništvo povezano. Družina Agnelli ne bo dopustila vulgarnega komuniciranja s Fiatom, Berlusconi pa lahko. Krupps se ne bo grdo obnašal pri komunikacijah.

Za nas je bilo tržno komuniciranje podoba blagostanja, lepega življenja, tudi svobode. Čez mejo so bile sanjske dežele. Iti v Cannes na festival tržnega komuniciranja je bil kulturni dogodek. Bitka med Coca-Colo in Pepsijem te je inspirirala.

Sedaj pa so lepe samo še reklame, ki imajo za ciljno publiko en odstotek prebivalstva.

To niso enoznačne stvari. Delitev med bogatimi in revnimi je katastrofalna in vedno bolj huda. Vendar mora tudi rolls-roycea nekdo narediti, ne samo kupiti. Tam so delovna mesta in družine, ki od tega živijo. Zaradi teniškega prvaka Novaka Đokovića, ki promovira blagovno znamko, naj bi Mercedes postavil tovarno v Srbiji. Ne morete tega odpisati kot konjička za bogataše.

Pa mislite, da generaciji, ki okupira borzo, to res še kaj pomeni?

Najbrž vedno manj. Državljani postajajo jezni in nezadovoljni s svojo državo. To je zanimiv obrat. Leta 1990 je zanjo glasovalo 88,5 odstotka prebivalstva. Bila je njihova, ni bila oktroirana. Nihče je ni vsilil. Velika večina, skoraj vsi so glasovali zanjo. Bila je naša država. Če je ta država sedaj slaba, imamo pravico do jeze. Ogorčenje nad ljudmi, ki so jo naredili takšno, je samoumevno. Vendar v svetu nismo otok. Tudi Islandija je zabredla, pa se bo izvlekla. Irska se bo izkopala. Ne vem, če so povsod tako kot mi zaradi razdvojenosti v popolnem krču. Danes mladi ljudje hočejo ven iz Slovenije. Zakaj? Zato, ker drugje vidijo možnost, da bodo kaj pametnega delali.

Potem je še kar logično, da se je Jernej Repovž odločil prodati tisto, kar je ostalo. Koliko pa lahko dobiš za blagovno znamko nekoliko iztrošenega nacionalnega ponosa?

Ne vem. Tega ni povedal. Miro Kline jo je ocenil na sto dvajset tisoč evrov, Peter Kamin pa je rekel, da Spar ne daje veliko denarja. Meni se zdi vsota prenizka. Repovž je vedel, v kaj je posegel in da si bo očrnil podobo. Kaj je lahko prevagalo? Sklepam, da dobra cena. Svoje dežele pač ne prodaš na razprodaji.