Naslednja tema je bila stabilnost Bližnjega vzhoda in njena odvisnost od razmer v Egiptu in Iraku. Letos niti Barack Obama niti Benjamin Netanjahu nista spregovorila besede o mirovnem procesu. Govorila sta samo še o vojni z Iranom. Netanjahu o tem, da se mu mudi z napadom, Obama, da bi bilo morda dobro še nekaj časa počakati. Vsaj do predsedniških volitev. Te dni je bil Washington središče bližnjevzhodne politike, pa nista rekla nič niti o vojni v Siriji, na katero Izrael meji in katere velik del ozemlja okupira. Med Damaskom in zadnjo postojanko izraelske vojske na planoti Golan je osemdeset kilometrov. Toliko kot med Novo Gorico in Ljubljano.
Lahko bi si predstavljali, da Obama pri Netanjahuju načne vprašanje dobrososedskih odnosov.
"Ti," bi se lahko nanj obrnil v salonu Bele hiše, "kako množični pomor v Homsu vpliva na razmere med državama? Vas bo to zbližalo ali še bolj oddaljilo?"
Netanjahu pa bi lahko kot strokovnjak ocenil napad tankovskih brigad in letalstva na Homs, kjer se nekaj deset amaterjev upira profesionalnim enotam, medtem ko prebivalstvo kriči nekaj nerazumljivega o svobodi. Lahko bi se dotaknil nesrečnega dejstva, da se iz Libanona v Sirijo selijo islamski radikalci iz zalivskih držav in da se utegne politični upor proti režimu izroditi v konfesionalno vojno med šiiti in suniti. To bi bila voda na mlin splošni paranoji pred islamom. Nič od tega.
Ker je mirovni proces očitno izginil iz zgodovine, se ga velja spomniti. Proces je stara naprava, za potrebe modernih časov pa ga je Bill Clinton izumil kot vlak in je iz njega naredil literarni žanr. Ta je bil vedno ali na napačnem tiru, iztirjen, v zamudi ali ustavljen. Na vseh srečanjih so se potem ukvarjali s tem, kako mirovni proces ponovno oživiti in postaviti v tirnice. To je imelo blagodejne učinke na mednarodni red. Ni bilo treba sprejeti odgovornosti za morebiten umik z zasedenih ozemelj, za vrnitve palestinskih beguncev ali status Jeruzalema kot prestolnice dveh narodov. Ta vprašanja so bila v skladu z razumevanjem mirovnega procesa kot vlaka postavljena na stranski tir. Šele obnovitev mirovnega procesa bi omogočila oživitev pogajanj, ki bi pripravila teren za pogajanja za pogovore o ureditvi nerešenih vprašanj. Ta so bila tako zoprna, da se jih ni niti omenjalo. To je ustrezalo vsem. Predstavnikom EU ni bilo treba govoriti o kršitvi mednarodnega prava in že v prvem koraku so lahko spregovorili o svojih zavzemanjih za mirovni proces in se izognili vsem problemom. Vsa odgovornost za mirovni proces je bila potisnjena v naročje Palestincev, ki bi morali sprejeti koncesije, prenehati upor in se zavezati miroljubni politiki. Od Izraelcev se je pričakovalo, da pristanejo na pogajanja, od Palestincev, da sprejmejo pogoje. Ker se je vedno kaj zapletlo, je mirovni proces postal večna kategorija. George Bush je imel nekaj časa veliko veselje z njim, Barack Obama pa ga je od njega podedoval in iz njega sestavil nekaj prelepih govorov. V Kairu je v enem svojih najlepših govorov mirovni proces povezal z "željo Palestincev do države in dostojanstva", ki da je prav tako legitimna kot izraelska želja po priznanju judovske domovine. To je bilo zadnjič, da je čenčanje o mirovnem procesu zvenelo kot spodoben politični govor. Obama je pač sijajen govornik. Komu drugemu ne bi uspelo.
Besedna zveza je v resnici tako diskreditirana, da je niso uporabili niti v najbolj dramatičnih trenutkih vojne v Afganistanu in Iraku.
Preden se še ena ideja do konca skvari v pripravah na vojno z Iranom, bi jo bilo dobro zaščititi. Razlog za napad na obe državi je bil, da Afganistan in Irak ogrožata ves svet. Eden prvih stavkov, ki jih je George Bush izrekel 11. septembra 2001, je bil: "Napaden je bil ves svet." V resnici sta bili napadeni dve poslovni zgradbi v New Yorku in eno obrambno ministrstvo v Washingtonu. Napad je izvedla radikalna disidentska struja salafijskega režima v Savdski Arabiji s prostovoljci iz Egipta in Jemna in z oporišči v Afganistanu. Vendar je obveljalo, da je bil napaden ves svet in ves svet je odšel v Afganistan, kjer je ostal do danes.
Vojna se je izkazala za premajhno. George Bush je napadel še Irak. To pot z razlogom, da Sadam Husein ogroža ves svet z orožji za množično uničevanje, med katerimi je atomska eksplozija na prvem mestu. Zgodbo o orožjih za množično uničevanje so si izmislili trije fanatiki v Pentagonu, ki so zamolčali, da Husein s primitivnim konvencionalnim orožjem ogroža zgolj lastno prebivalstvo. Ko se je izmišljotina o orožjih izkazala za prozorno laž, se je zgodba spremenila. Ves svet je odšel v Irak, razbil državo in uničil družbo zato, da bi ji prinesel svobodo in demokracijo.
Pri Iranu vsaj zgodbi ne bi smeli verjeti. Iran nima jedrskega orožja. Teoretično bi ga lahko v nekaj letih ali desetletjih proizvedel, vendar za kaj takega ni nobenih dokazov. Zdaj ga nima. ZDA in Izrael pa imata jedrsko orožje in hočeta na Bližnjem vzhodu ohraniti jedrski monopol. To zveni kot razumljiv razlog za vojno, vendar vanjo res ne gre vpletati vsega sveta. Tudi Iran razen lastnega prebivalstva ne ogroža nikogar drugega. V takšne ali drugačne vojne pa so vpletene njegove sosede Pakistan, Afganistan, Azerbajdžan, Armenija, Turčija, Irak in Savdska Arabija. V Siriji se poskus politične revolucije razvija v velik notranji vojaški spopad države z lastnim prebivalstvom. Med Gazo in Kabulom je Iran edina država, ki ni vpletena v nobeno vojno in ne okupira nikogaršnjega ozemlja. Ima divjaški politični režim, vendar se ta od svojega začetka trudi uničiti predvsem svoje lastne državljane.
