Celoten intervju s Pogačnikom si lahko preberete tukaj

Delo ugotavlja, da so bile anonimke in osebne diskreditacije nekakšna stalnica slovenske politike, v zadnjem času pa so nanje zagotovo toliko bolj pozorni zaradi njihove intenzitete. Odkar se je začela postavljati nova oblast, tako Delo, so jih deležni »drugače« misleči oziroma tisti, ki imajo takšne in drugačne pomisleke ob potezah, ki jih vleče nova vlada Janeza Janše.

Anonimka o njegovi vpletenosti v načrtovano sporno prodajo Večera je junija lani doletela Janija Sorška, kandidata za notranjega ali pravosodnega ministra iz Liste Gregorja Viranta, ki se je zavzemal za ohranitev tožilstva pod pristojnostjo pravosodnega ministrstva.

Delo spominja, da je bil očitkov o podkupljivosti deležen tudi Harij Furlan, vodja specializiranega državnega tožilstva, ki ga je na to mesto predlagal še prejšnji minister za pravosodje Aleš Zalar. Anonimka z očitki o odvisnosti in družinskem nasilju je doletela tudi Senka Pličaniča, sedanjega ministra za pravosodje in javno upravo iz Virantove kvote. Zaradi sodelovanja z »upornimi kulturniki« je bil Ciril Zlobec v anonimki označen za »pesnika in komunističnega politika«.

Obračuni z neprimernimi

Filozof Boris Vezjak je za Delo povedal, da kulminacija anonimk v zadnjem času – glede na isti vzorec izbire žrtev in vsebino – jasno nakazuje, da so postale priljubljen »modus operandi« predvsem za obračunavanje s politično neprimernimi osebami. Vezjak pravi, da ta vrsta anonimk na perfiden način politično instrumentalizira medije za dosego svojih ciljev tako, da razpravo prevali na ramena drugih, čeprav jo lansira in posredno vodi sama.

Gregor Virant, ki je že pred svojo kandidaturo prav tako prejel anonimke z »ogabno vsebino«, je za Delo povedal, da ne dvomi, da je bila zadeva politično motivirana, saj je bila proti njemu usmerjena prav v času, ko je razmišljal o ustanovitvi stranke. V pogovoru za časnik je opozoril, da je to tisti del politike, ki se mu gnusi in zaradi katerega sem imel tudi največ pomislekov, da bi se vanjo sploh aktivno vključil.

Virant je še povedal, da je še pred izvolitvijo je dejal, da so bistvene razlike med njimi in SDS v tem, da bodo »zahtevali več strpnosti do drugače mislečih, manj izključevanja in cinizma. Ta cinizem in to izključevanje je gospod Janša v času, ko je bil v vladi, večkrat kazal do drugače mislečih. To je tisto, kar težko sprejmemo.

Fenomen Majerjev

Vezjak je za Delo povedal, da se anonimizacija kot prijem kaže v široki paleti praks: anonimnost zapisov na spletnih straneh strank in na forumih, fenomen Tomažev Majerjev, sklicevanje na lažne 'zanesljive' vire, brezplačnike, prikrito tabloidizacijo. Ob 'pisnih' anonimkah so to le nekateri indici, da postaja naša politika čedalje bolj fantomska in njene strategije čedalje bolj brutalno gverilske. Z enim zadržkom: politiki, ki se poslužuje anonimizacije kot politične propagandne taktike v vseh svojih različicah, ne bo uspelo, če se bodo mediji ustrezno odzvali in sledili profesionalnim načelom.

Profesor odnosov z javnostmi na fakulteti za družbene vede Dejan Verčič je za Delo povedal, da to ni nekaj, kar bi bilo zgolj slovensko. Kot pravi, to ni naša posebnost, temveč svetovna praksa, ki so jo do vrhunca privedli v ZDA, kjer so negativne kampanje, usmerjene na politične nasprotnike, popolnoma običajen način političnega komuniciranja. Opozoril je, da tam to počno javno z oglasi in prikrito z vsem, kar jim pride pod roke. Verčič pravi, da smo v Evropi svetohlinci, zato v oglasih, v katerih bi se morali podpisati, tega ne storimo.

Uporabljamo pa vse drugo, od zlorabe obveščevalnih podatkov in lažnih sodnih prijav (za to so največji specialisti Francozi) do politične zlorabe rumenega tiska (Velika Britanija) in kriminalnega podzemlja (Italija). Verčič je za časnik ugotovil, da se je slovenska politika osebnega obračunavanja s konkurenti učila od vseh učiteljev, ki so prihajali k nam, in na izobraževanjih v tujini. In to velja tako za leve kot za desne.