Opustitev pisave po njegovem za človeka ne bo dobra. Če bomo prenehali pisati, bo namreč center za pisanje v možganih zakrnel, človek pa bo postal manj ustvarjalen.

Večkrat opozarjate, da forenzičnega preiskovanja pisav ne gre enačiti z grafologijo. V čem je razlika?

Res je, že Slovar slovenskega knjižnega jezika določa, da je grafologija proučevanje, ugotavljanje človekovega značaja iz njegove pisave. Forenzično preiskovanje pisav pa se ukvarja samo s proučevanjem istovetnosti v pisavah. Osnovno vprašanje, ki ga izvedencu postavi sodnik, je, kaj dokazuje, da je nekdo pisec nečesa, če je, oziroma kaj dokazuje, da ni, če ni. Moram tudi poudariti, da je grafologija pri ugotavljanju značajskih lastnosti nekoga lahko uspešna le v omejenem obsegu in v primerjavi z drugimi psihološkimi testi.

Kaj vse potrebujete za ugotavljanje istovetnosti?

Vedno moramo imeti izvirnik sporne listine in nesporne primerjalne rokopise osebe. Če gre v primeru oporok za pokojnika, potrebujemo njegov rokopis iz obdobja, ko je bil še živ. Kadar gre za živo osebo, pa poznamo dve vrsti primerjalnih gradiv. Prvo je spontano ali tako imenovano nevplivano gradivo. To je tekst, ki ga je nekdo pisal, ko ni vedel, da piše za namen preiskave, kot tako gradivo velikokrat uporabimo rokovnike, dnevnike, razglednice...

Drugo je tako imenovano ad hoc oziroma vplivano gradivo. Tu pa osumljencu narekujemo točno tisti tekst, ki je sporen, in po možnosti tudi na tak format papirja, kot je sporni. Obdolženci pri tem, če je le mogoče, ne smejo videti spornih zapisov. Ker gre za vplivano gradivo, se namreč obdolženci želijo na zavedni ali nezavedni ravni čim bolj oddaljiti od spornega zapisa, da se s tem ne bi izdali. Običajno se zatečejo v tako imenovano osnovnošolsko pisavo. Za izdelavo izvedeniškega mnenja je najkvalitetnejše spontano gradivo.

Kako potem pridete do rezultatov?

Pri izvirniku sporne listine moramo najprej ugotoviti, ali ne gre morda za sodobno obliko ponaredbe, če je torej morda skenirana ali fotokopirana. Vsa zbrana gradiva nato primerjamo oblikovno, slikovno in gibalno, nato pa iščemo še posebne in posamične značilnosti rokopisa, ki so posamezniku lastne. Nekdo na primer na poseben način zapiše določeno veliko ali malo črko. Ugotavljamo pa tudi, kakšne so ali niso povezave posamičnih črk. Nekdo ima na primer vedno enake povezave med malima črkama k in l. Te posebnosti so zelo subtilne, zato moramo imeti pri preiskavi teh gradiv posebne pripomočke, kot so: stereo-mikroskop, ultravioletna in infrardeča svetilka.

Na koncu, ko najdemo vse istovetnosti, postavimo stopnje zanesljivosti, da nekdo je oziroma ni pisec spornega teksta. Pri tem je treba poudariti, da popolne zanesljivosti pri proučevanju pisav ni, saj je pisava vedno odraz psihofizičnega stanja pisca in se zato izjemno hitro spreminja. Izvedenci se moramo vedno izogibati prehitrih sodb, saj naše napake lahko vodijo v sodno zmoto. Ta pa lahko usodno vpliva na življenje obsojenega.

Katere listine ljudje največkrat ponarejajo?

Na civilnopravnem področju so predmet spora največkrat oporoke. Pri oporokah namreč pokojnik ne more več pričati oziroma oporekati temu, ali je bila njegova volja resnično taka, kot je zapisana v oporoki. V delovnopravnih sporih gre največkrat za spore zaradi odpovedi pogodb o delu. V civilnopravnih sporih so večkrat sporne posojilne in kupoprodajne pogodbe, pogodbe o leasingu ali najemu vozil in hiš. Pri kaznivih dejanjih je zanimivo, da anonimke storilci še vedno večinoma pišejo lastnoročno. Pisci anonimk želijo tako kot pri voščilnicah in ljubezenskih pismih dati temu zapisu svojo osebnostno noto. Ti teksti so verjetno napisani v afektu, ko ljudje svojega vedenja ne morejo nadzorovati, kasneje pa se tega seveda sramujejo in bi to najraje zatajili.

Naša sodišča bodo postopno v vse več postopkih začela poslovati elektronsko. Vsega, zlasti nekaterih materialnih dokazov, kot je denimo tudi izvirni podpis, naj ne bi bilo mogoče digitalizirati. Zakaj digitalizacija pri ugotavljanju izvirne pisave ne bo mogoča?

Ko gre za podpis, tekst ali del teksta, digitalizacija ni mogoča, saj je samo iz izvirnika mogoče ugotavljati, ali gre za ponaredbo. Listine se ponareja prav s temi novimi tehnologijami, zato ta sredstva ne morejo biti uporabljena v postopku ugotavljanja istovetnosti. Brez izvirnika je vse sumljivo, nič več ni verodostojno. Samo pri izvirniku je denimo - na prvi in zadnji strani lista - viden tako imenovani torni pritisk pisave. Le iz izvirnika je mogoče ugotavljati tudi razlike med osnovnimi in stranskimi linijami pisave, gre za fine poteze, ki se pri fotokopiranju in skeniranju zabrišejo. Z digitalizacijo se uničijo tudi barve, zaradi česar ne moremo ugotavljati, ali je tekst pisan z istim pisalom.

V vsakdanjem življenju vse manj pišemo in vse več tipkamo na računalnike in telefone. Ali bo lastnoročna pisava počasi izumrla?

Že za leto 2020 ni mogoče napovedati, kaj bo, morda že prvošolčki sploh ne bodo več pisali s svinčniki, ampak le še na prenosne računalnike. Dvomim, da bo lastnoročna pisava sploh še kje ostala. Že z vidika same fiziologije možganov opustitev pisanja vsekakor ni dobra. Ko pišemo, namreč dražimo center za pisanje, vsak dan mu dajemo naloge in na tak način razvijamo obe možganski polovici ter tako uravnovesimo možgane. Nekaj pisateljev še danes piše s svinčnikom, čeprav imajo računalnik. Kot pravijo, so bolj ustvarjalni, kadar pišejo s svinčnikom. Če bomo prenehali pisati, bo center za pisanje v možganih zakrnel, človek pa bo postal tudi manj ustvarjalen. Sedenje za računalnikom ni ustvarjalno, ko jadramo po spletu, se namreč le oplajamo z znanjem nekih drugih ljudi.