S tem se je začela tragikomična zgodba o sprenevedanju tako upokojenske stranke in njenega predsednika Karla Erjavca kot njihovega najmlajšega poslanca Simčiča; ta bo letos, 7. avgusta, dopolnil 42 let. Medtem ko so mediji preverjali na vseh koncih in dokazovali, da je poslančeva zgodba vse prej kot verjetna, Simčič še vedno trdi, da je srednjo šolo opravil v Opatiji. Toda ne tiste z več kot osemdesetletno tradicijo, temveč naj bi srednješolsko izobrazbo pridobil v nekakšni dislocirani enoti sarajevske turistično-gostinske šole, in to tako, da so imeli njeni slušatelji predavanja po hotelih. Ob čemer v sarajevski šoli nimajo nobenih podatkov, da bi bil pri njih vpisan, kaj šele, da bi imeli dislocirane enote šole v Opatiji. Predsednik stranke Erjavec Simčiču trdno stoji ob strani, čeprav ga je pred slabimi petimi leti kot obrambni minister vrgel iz službe zaradi ponarejenega spričevala.

Lanske predčasne volitve so zaznamovali mnogi novi politični obrazi in poslanec Ivan Simčič nedvomno sodi mednje. Ko gre za politiko, je pravzaprav nepopisan list (z izjemo, da je nekaj več kot eno leto občinski svetnik v Ilirski Bistrici), tudi njegov življenjepis, ki je objavljen na spletni strani državnega zbora, pa potrjuje, da ima poslanec precej težav z navajanjem resničnih podatkov. V njem je namreč navedeno, da je končal osnovno šolo v Jelšanah (1984), kovinarsko šolo v Kopru (1987), bil pripravnik v Transportu Ilirska Bistrica (1987-1988), nato naj bi končal še srednjo vojaško šolo v Zadru (1989) in potem postal vodja izmene v Kmetijski zadrugi Ilirska Bistrica (1990-1992). Sledila je častniška kariera v Slovenski vojski (1992-2007), diploma na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, smer sociologija in zgodovina (2006), do izvolitve za poslanca pa je bil kustos-zgodovinar v Pokrajinskem muzeju Koper v podružnici v Ilirski Bistrici (2008-2011). Začuda pa sarajevske gostinske šole, ki naj bi jo opravil v Opatiji, njegov državnozborski življenjepis nikjer ne omenja. V parlamentu smo zato vprašali, ali kdo preverja objavljene podatke iz življenjepisa poslancev, odgovor pa se je glasil, da ob začetku mandata poslanke in poslance zaprosijo za njihove življenjepise in jih nato objavijo na svoji spletni strani.

Konec vojaške kariere

Dejstvo je, da je moral Simčič Slovensko vojsko zapustiti zaradi spornega spričevala. V času Janševe vlade, ko je obrambno ministrstvo vodil Karel Erjavec, so leta 2005 na ministrstvu za javno upravo prišli na misel, da bi v javnem sektorju preverili vsa dokazila in listine, s katerimi so javni uslužbenci dokazovali zahtevano izobrazbo ob sklenitvi delovnega razmerja in morebitno pridobitev višje izobrazbe med delom. Med vsesplošnim preverjanjem spričeval po javnem sektorju se je izkazalo, da je bilo stanje najbolj kritično na obrambnem ministrstvu. Tam so tedaj ugotovili kar 85 primerov, da so se zaposleni zaposlili z lažnimi spričevali, od tega se jih je 80 zaposlilo v Slovenski vojski. Petinsedemdesetim zaposlenim je delovno razmerje takoj prenehalo, s preostalimi desetimi pa so imeli nekaj več težav, saj so morali preverjati spričevala, pridobljena na območju držav nekdanje Jugoslavije. Večinoma so bila sporna prav srednješolska spričevala, ki so dokazovala zahtevano četrto ali peto stopnjo izobrazbe. "Računalo se je, da ljudje, ki se zaposlujejo, dajejo verodostojne listine. Izkazalo pa se je, da se je ravno na ministrstvu za obrambo praksa ponarejenih listin najbolj uveljavila," je pojasnjeval tedanji obrambni minister Erjavec.

Sporna spričevala so si pridobili večinoma podčastniki po raznih kanalih. Ob tem je bilo mogoče slišati, da ni šlo zgolj za lažno predstavljanje, temveč so zaposleni ogoljufali državo in posredno davkoplačevalce, saj so na podlagi lažne izobrazbe prejemali višjo plačo. Razkritje ponarejenih spričeval je bilo hud udarec za Slovensko vojsko, ki je zaradi odpuščanja izgubila kader, ki je bil v Slovenski vojski zaposlen tudi več kot desetletje.

Med odpuščenimi je bil tudi poslanec Simčič. "Imenovani je ob svoji zaposlitvi predložil spričevalo srednješolske institucije iz Bosne in Hercegovine. Kopija listine je bila skupaj z več drugimi listinami zaposlenih na ministrstvu za obrambo, ki so šolanje končali v Bosni in Hercegovini, preko veleposlaništva Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini poslana pristojnim organom te države. Pristojni organi so verodostojnost vseh poslanih listin preverili na izobraževalnih ustanovah, ki so jih izdale. V uradnem odgovoru so pristojni organi Bosne in Hercegovine glede primera, o katerem sprašujete, odgovorili, da dokument ni pristen. Na osnovi tega je kadrovska služba ministrstva za obrambo zoper zaposlenega, ki je listino predložil, sprožila postopek varnostnega preverjanja zaradi suma ponareditve uradne listine ter primer predala v obravnavo obveščevalno-varnostni službi ministrstva za obrambo," nam je uradno verzijo, zakaj je moral Simčič sleči vojaško uniformo, predstavil tiskovni predstavnik Slovenske vojske Simon Korez. V kasnejšem predkazenskem postopku je bilo sicer ugotovljeno, da je primer že zastaral. Kljub temu je bil izrečen varnostni zadržek, zaradi česar so Simčiča odpustili iz Slovenske vojske.

Ob tem gre poudariti, da je bilo za obrambno ministrstvo sporno spričevalo sarajevske turistično-gostinske šole, s katerim se je zaposlil v SV, in ne srednja vojaška šola v Zadru, ki jo Simčič navaja na spletni strani državnega zbora. Srednje vojaške šole v Zadru Simčič seveda ni obiskoval, temveč le šolo za rezervne vojaške oficirje. (Zadar je bil eden največjih učnih centrov nekdanje JLA, specializiran za letalstvo, protizračno obrambo in topništvo). Ob tem je celo zatrdil, da mu je šesto stopnjo izobrazbe zaradi šole rezervnih oficirjev priznal sodni tolmač, čeprav so v Sloveniji za potrjevanje izobrazbe pristojne povsem druge ustanove. Sicer pa so precej dvomljive tudi navedbe, da je v letih 1992-2007 opravljal častniško funkcijo. "V Slovenski vojski se je zaposlil 2. marca 1992 na formacijsko dolžnost inštruktorja za usposabljanje (to je poveljnik oddelka, potrebna V. stopnja izobrazbe). Do 1996 leta je bil poveljnik oddelka, naprej pa poveljnik voda," pojasnjujejo v Slovenski vojski.

Koristen odpust iz vojske

Odpust iz vojske, kjer je v času službovanja končal tudi Filozofsko fakulteto, na katero se je seveda vpisal s spornim spričevalom, je Simčiču v bistvu koristil. V relativno kratkem času je pridobil ugled v lokalni skupnosti. Naši sogovorniki, poznavalci razmer v Ilirski Bistrici, pravijo, da zanj praktično nihče ni vedel, dokler se ni v začetku leta 2008 zaposlil v Pokrajinskem muzeju Koper kot kustos ilirskobistriške podružnice, ki sedaj domuje na gradu Prem. Doma je iz vasice Sušak pri Jelšanah, tik ob slovensko-hrvaški meji. Svojemu domačemu kraju pa je posvetil tudi svoji diplomski nalogi z naslovoma Župnija Jelšane med državami in sistemi ter Čitalnica v Jelšanah: od srede 19. stoletja do tridesetih let 20. stoletja. Simčič aktivno deluje v zgodovinskem društvu in je predsednik Društva ljubiteljev železnic Ilirska Bistrica, ki je tamkajšnji železniški postaji priskrbel razstavni eksponat, muzejsko predvojno italijansko električno lokomotivo serije 361, znane kot breda. Na zadnjih lokalnih volitvah je bil izvoljen za občinskega svetnika na listi Desus. To sicer ni bil njegov prvi poskus preboja v politiko, saj je za občinski svet kandidiral že leta 2002 na neodvisni listi Alternativa, na kateri se je predstavljal kot "turistični tehnik, delavec v državnem organu".

Morebitna prepoznavnost v lokalnem okolju pa ni bila vzrok, da je bil Simčič izvoljen za poslanca, temveč se mora za to zahvaliti svoji stranki. V Ilirski Bistrici dobro organizirani Desus ima namreč tam močno volilno bazo. Poleg tega sta si le Desus in SDS v kampanji pred predčasnimi volitvami na ilirskobistriškem koncu lahko privoščila številne samostojne predstavitve po manjših krajih, medtem ko so se drugi kandidati predstavljali bolj ko ne le na skupnih soočenjih.

Predsednik Desus in zunanji minister Karel Erjavec je medijsko pozornost okoli svojega poslanca, ki je v preteklosti številne inštitucije očitno zavajal s ponarejenim spričevalom, označil za gonjo proti njegovi stranki. Pa čeprav se je takoj ob Simčičevi izvolitvi za poslanca po Ilirski Bistrici začelo omenjati, da gre za človeka, ki so ga zaradi ponarejene izobrazbe vrgli iz vojske. Medijske gonje, pogromi, napadi... postajajo v nekaterih političnih strankah pač priročen izgovor, ko se zapletejo v kakšno afero. Toda zatajevanje in sprenevedanje je očitno lažje kot priznanje. Sicer pa Ivan Simčič, ki je s svojimi izjavami povsem izgubil verodostojnost v javnosti, ni edini poslanec, ki je imel težave s pridobivanjem in izkazovanjem svoje izobrazbe.