Vsekakor je treba pritegniti tistim, ki poudarjajo, da vodenje Ljubljane ni katero koli župansko mesto, temveč gre za načelovanje prestolnici, torej za eno najpomembnejših funkcij, ki jo je po moči in vplivu mogoče uvrstiti takoj za vodenje države, vlade in parlamenta. A gre vendarle za funkcijo na lokalni ravni in se bo torej pridih, ki ga Pozitivna Slovenija nikoli ni povsem izgubila, da gre za nekakšno izpostavo ljubljanskega Magistrata, še okrepil. Poleg tega se bo Janković s položaja župana Ljubljane precej težje ukvarjal in odzival na probleme na državni ravni. Ne bo namreč mogel za parlamentarno govornico sporočiti, kaj si kot vodja opozicije misli denimo o proračunu ali pa o varčevalnih ukrepih Janševe vlade. Ne bo mogel ob neposrednem sprejemanju zakonskih rešitev izpostavljati, kakšne ukrepe bi predlagal on, če bi mu kot zmagovalcu volitev uspelo sestaviti vlado. Ne bo imel medijsko najbolj odmevnega govora, ki pritiče predsedniku daleč najmočnejše opozicijske stranke ob morebitni interpelaciji ali ob morebitni razpravi o zaupnici (ali nezaupnici) vladi...
Odhod Zorana Jankovića iz parlamenta bo za Pozitivno Slovenijo še toliko večji udarec, ker stranka v državnem zboru nima močnih in dobro prepoznavnih politikov, ki bi lahko vsaj v določeni meri zapolnili njegovo odsotnost. Vsekakor drži, da gre za novo stranko, ki je bila sestavljena z vseh vetrov in je temeljila in gradila na eni sami osebi, Zoranu Jankoviću, ter torej drugi člani doslej niti niso imeli veliko priložnosti, da bi jih opazili. A če bi na terenu v strankinih vrstah morda še našli koga, ki bi se lahko vsaj nekoliko prebil v ospredje, kaže slika stranke v parlamentu vsaj za zdaj predvsem politike, ki so bili v preteklosti v tretji ali četrti ligi LDS (ali SD), in preostalo neprepoznavno, tiho večino strankinih poslancev. Prav to, da je Pozitivna Slovenija nastala tako rekoč čez noč brez neke prepoznavne ideologije in da bo treba njene prave vsebinske temelje in strukturo šele zgraditi, je naslednja točka, ki kaže, da bo Jankovićev odhod iz parlamenta za stranko kaj težko minil brez večjih težav.
V parlamentu se ne vidim, ja Janković v preteklosti nenehno in odkrito poudarjal ter ni skrival, da ima ob vstopu v politiko na državni ravni en sam cilj - vodenje vlade. Zato se, ko mu ni uspelo sestaviti koalicije, vodenja opozicije in oblikovanja prepoznavne opozicijske drže sploh ni resno lotil. PS v parlamentu in tudi sicer po volitvah tako rekoč ni zaznati, ne opozarja na napake vladajočih, ne izpostavlja, kako bi se ona lotila problemov, če bi ji bilo omogočeno uveljaviti zmago na volitvah. Prav kazanje na drugačno pot bi lahko bilo osrednji adut Zorana Jankovića, ki je bil na decembrskih volitvah prepoznan kot želena alternativa Janševemu vodenju vlade. Za teme, kjer bodo volilci v prihodnje to alternativo še toliko bolj želeli videti, bo nedvomno poskrbel predsednik vlade sam.
A je bilo dosedanje Jankovićevo opozicijsko delovanje zoženo predvsem na jasno prepoznaven odpor do statusa poslanca in na zanj značilno dramaturško stopnjevanje napetosti ob opredeljevanju za novo (tokrat pravzaprav staro) politično pot. V tem vzdušju pa stranke tudi s Šubičeve ni mogoče učinkovito voditi.
Jankoviću je uspelo ustanoviti stranko in jo pripeljati do zmage na volitvah v komaj sedmih tednih. Ohranjanje tega položaja v naslednjih (predvidoma) štirih letih bo nedvomno mnogo težje.
