"A ti si Jakov? Iz Mrkopalja? Velikokrat sem tekmoval pri vas, tudi v biatlonu. O, že dolgo nazaj. Ko smo streljali še z mavzericami. Poznaš Sinka Braca? Kaj pa tvoji prsti? So sedaj v redu?" je na enem zadnjih treningov biatlonske reprezentance na sončnem Rudnem polju na Pokljuki 76-letni Jaka Reš segel v roke Jakovu Faku. Spoznavno snidenje nekdanjega reprezentanta v smučarskih tekih in enega pionirjev biatlona s sedanjim nosilcem slovenske reprezentance na 53. svetovnem prvenstvu v Ruhpoldingu je bilo več kot le srečanje generacij. Je prerez časa, legend, panoge, zgodb.

Jaka iz Radovljice - kljub letom še vedno stalni udeleženec največjih svetovnih tekaških maratonov in s tem pravi vzornik in živa legenda tega športa - je tekmoval še z vojaško puško repetirko nemške izdelave. Tudi leta 1964 na prvem uradnem državnem prvenstvu Jugoslavije v Mrkopalju, šest let po prvem svetovnem prvenstvu v Saalfeldnu. Vodilni funkcionar tedanjega časa je bil Sinko Braco, Fakov sosed. Tudi iz časov, ko je Jaka Reš postal večna legenda biatlona v Mrkopalju.

"Ko sem pritekel na strelišče, je okoli tarč skakal en kuža," je Jaka začel opisovati svojo najbolj znamenito biatlonsko zgodbo. "Vodja strelišča je bil začuden, kaj njegov pes skače tam okoli. Ko sem ga vprašal, ali naj počakam, pa je brez premisleka dejal, naj gre tekma naprej. Streljal sem v tarčo, kuža pa je samo obrnilo. Ne vem, kaj je ta trapasti pes iskal tam. Morate vedeti, da je bila to še povsem vojaška tekma, streljali smo z vojaškimi puškami." Razumljivo, da je s tem zasenčil vse zmagovalce spominskega tekmovanja 26 zmrznjenih partizanov, sedaj le tekaškega Mrkopaljskega maratona.

"Letos sem želel zmagati na tem maratonu, a obveznosti sem imel tu na Pokljuki s pripravami," je Jaka, kot so Jakova Faka kolegi hitro prekrstili ob prihodu pod okrilje Uroša Velepca, navrgel, da si v domačem kraju v Gorskem Kotarju še vedno želi zmagati. Zanj je sedaj v ospredju življenjski cilj - biti najboljši na svetu. Tam, kjer ni prostora za zbegane pse. Skrivnost moderne dobe lovsko vojaške discipline je v tempiranju forme, v zdravju, prehrani, individualnem pristopu. "Zdravje je osnova biatlona, "pravi trener Uroš Velepec, ki je v reprezentanci ob češkem specialistu Tomašu Kosu zapisan kot glavni. "Svojim varovancem večkrat rečem, da je konj, ki se poškoduje, dober le še za klobase. Da jim to ostane v zavesti, da je to glavna skrb, potem je šele vse ostalo. Če si zdrav, si dober," omenja osnovo strateg, ki je leta 1993, torej že pred 18 leti na svetovnem prvenstvu v bolgarskem Borovcu, s sedmim mestom v sprintu vpisal Slovenijo na svetovni zemljevid.

V biatlonu je odličen tek osnova. Prav Velepec se lahko zasluženo pohvali, da je za vse zadnje velike tekme zadel vrhunsko tekaško formo. Velepec je podpisan kot trener tudi pod obe veliki kolajni Jakova Faka, na svetovnem prvenstvu 2009 in olimpijskih igrah 2010. "Da, tekaško smo vse glavne tekme zadnjih sezon dobro zadeli. Osnova je najti pač sistem vadbe za vsakega, ki mu ugaja, in ga potem ponavljamo. Velike znanosti tako ni, čeprav je marčevski termin velike tekme zame kot trenerja bolj neugoden kot februarski," pravi trener iz Dola pri Ljubljani.

Ob tem je hitro navrgel primerjavo s Čehi, ki so bili prav tako na zadnjih pripravah na Pokljuki. "Prepričan sem, da so z nami na Pokljuki tudi, zato da gledajo, kaj delamo. Zadnje velike tekme so s formo "zadeli" le z enim tekmovalcem, Slezingrjem. Zanimivo, na trening tekmi, ki so jo imeli tu na Pokljuki, je ponovno vse premagal. Mi tekme nismo imeli. Pripravljenost, ki so jo Klemen, Janez, Vasja in Jaka prinesli s skandinavske turneje, je bila dobra. Pri fantih smo bili med najhitrejšimi. Jaka vsaj tako hiter kot Klemen, čeprav v mrzlem Kontiolahtiju ni tekmoval. Zato nismo želeli pretiravati," je razlagal.

Dvajset ponovitev drsanja na najtežjem klancu na Pokljuki, na Mesnevec, je bil eden od treh treningov, ki so se ga vsi biatlonci še kako zapomnili. Celo bruhali so od naporov. Velepec razkriva: "V desetih dneh smo naredili tri anaerobne preobremenitve do najvišjih laktatov. Z dnevom in pol počitka ter lažjega treninga vmes, kar je dovolj, da se regenerirajo in adaptirajo na tovrstni stres. Vse glavne treninge smo opravili popoldne. Ne zato da bi se izognili Čehom, pač pa v istem terminu, kot bodo tekme. Ker so vse tekme popoldne, smo za vsakega preizkušali variante glede prehrane. Tudi zato bo z nami v Ruhpoldingu kuhar Sašo."