"Ko pišem ta blog, smo od cilja oddaljeni le pičlih 20 navtičnih milj, v primerjavi z že premaganimi 2580, mala malica," je tik pred koncem na spletni strani odprave TransAtlantik, na kateri so fantje sproti poročali o svojih občutkih med podvigom, zapisal Medak. "Čez dobrih 6 ali 7 ur bodo moje sanje, začete pred tremi leti, dobile epilog. S tem bom zaključil eno poglavje, ki pa bo nedvomno imelo posledice za prihodnost," je dodal.

Marin Medak, Simon Osborne, Alastair Humpreys in Stephen Bowens so veslali 24 ur na dan. Njihov ritem je bil sestavljen iz dveh ur počitka in dveh ur veslanja, nanj pa so se privajali kar nekaj časa. Proti koncu je Simon, ki je veslal v spomin na svojega brata Marka, ki je pri trinajstih letih umrl za levkemijo, na blogu zapisal: "Veš, da je čas za konec, ko... zmanjkuje roza tabletk, na vprašanje 'Deset minut, si buden?' si sposoben odgovoriti: 'Da,' čeprav še spiš, oranžnih obrokov je zmanjkalo in dnevi bežijo v zmedeni medlici dvournih izmen."

Tik pred koncem so čoln odprave TransAtlantik premetavali močan veter in plohe, ki so jim pršile v obraz. A slaba stran nemirnega morja se je izkazala za dobro, ko jih je veter porinil naravnost proti Barbadosu, v enem dnevu pa so naredili največjo razdaljo v 45 dneh (kar 73 navtičnih milj). Čeprav so cilj že skoraj "vohali", kot so se izrazili, se niso sprostili in ovrgli ritma, ki jih je varno pripeljal čez visoke valove, morsko bolezen, zmedena spotikanja, tihe nočne izmene, napete obraze, kaotično eksplozijo opreme v kabini, boleče zadnjice in tudi mnoge lepe trenutke.

"Vzdušje na krovu je sedaj zamišljeno, vsakemu se vidi na obrazu, da premleva pretekle dogodke, in prisežem, da se mi zdi, da nam je tudi malo žal, da zaključujemo avanturo. Ne bi se čudil, če bi kdo od nas potočil tudi kakšno solzico," je dogajanje na barki opisal Marin Medak.

Pogovori med člani odprave so se pogosto vrteli okoli hrane, postelje, prhe, časa, ko bodo prispeli na cilj, in deklet. Glede napovedi časa prihoda je bil najbolj točen Medak, ki je sicer nekaj dni pred koncem večkrat poudaril, da komaj čaka, da si bo privoščil sirov burger. Ko smo ga vprašali, ali je že ugriznil vanj, nam je odgovoril, da so prispeli v tako poznih urah, da za burger še ni bilo časa. Je pa rekel, da so si vsi privoščili svinjska rebrca.