Moj prvi podjetniški dnevnik, ki ga bo brala javnost in v katerem ne bom štela mozoljev, čeprav se mi je pred tednom dni eden prav hinavsko prikradel na desno lice, prav tako ne bom komentirala fantov iz paralelke. Moj prvi dnevnik, kjer bom morala izjemno paziti na izrazoslovje in vse vejice, ki se mi utegnejo med zapisom razmnoževati – da, kriva sem – menda obsesivna kompulzivna motnja na preveliko število postavljenih vejic. Oprostite mi torej tistih nekaj deset, ki jih bo morda preveč, naj se kompenzirajo z zapisi tistih, ki bodo pisali podjetniški dnevnik v naslednjih tednih, sploh če bodo imeli sami obraten primer, torej pomanjkanje vejic.
Pisala naj bi o podjetništvu, ker sem tudi sama podjetnica, čeprav se v teh vodah sučem aktivno šele nekaj mesecev.

Ta trenutek se vsi tisti, ki moje zgodbe še niste zasledili na spletu, televiziji, v časopisju ali pa pri frizerju (tudi to se dogaja) in tisti, ki pravkar štejete presežek mojih vejic, najverjetneje sprašujete: »Katera je pa ta in zakaj imam občutek, da moram sodelovati z njo?« Dobro, morda bo vprašanje malce bolj v »Kdo je pa spet to?« smeri, se pa - v vednost - ne branim tudi prve variante, zato je moj cilj, da boste naslednjo nedeljo, ko bo objavljen moj zadnji podjetniški dnevnik, točno vedeli, zakaj bi bilo zanimivo sodelovati z mano, oziroma ne samo z mano, s celotno mojo ekipo.

Vse skupaj se je začelo z izgubo službe in Zavodom za zaposlovanje – krajem, kjer se po besedah Adija Smolarja končajo vse sanje - in tudi moje so se, ko sem ugotovila, da navkljub izobrazbi in nekajletnim izkušnjam ne bom dobila službe čez noč. Z visoko stopnjo samozadostnosti in prepričanja vase ter kopico podjetniških »wannabe« idej sem tako leta 2009 pospravila v žep 4500 evrov subvencije Zavoda za zaposlovanje in se podala na podjetniško pot kot sp-jevka. Glede na to, da sem vrsto let delovala na področju marketinga, odnosov z javnostmi in event menedžmenta, sem bila prepričana, da s ponujanjem marketinških storitev preprosto ne morem zgrešiti. Dodana vrednost je bila vsekakor v tem, da je marketing področje, ki ga obožujem in se ga poslužujem tudi če nisem v vlogi ponudnika storitev ali izdelka, ko svojemu Klemnu razlagam, zakaj sem zopet nakupovala, kako bomo z novim pripomočkom lažje živeli in zakaj mora imeti hčerka več kot sedem igrač.

Navkljub moji izjemni ljubezni do marketinga stranke niso trkale na moja vrata, tudi po telefonu me niso klicale. Pravzaprav me nihče tudi opazil ni. Vse dokler nisem stopila iz svoje cone udobja, pa s tem ne mislim, da sem vstala iz našega super udobnega kavča. Moj osebni projekt iskanja zaposlitve iz lanskega avgusta, ko sem bila jaz tista, ki sem iskala delodajalca in ga na koncu med vsemi potencialnimi tudi izbrala, me je prepričal, da vzamem podjetništvo iz klina, na katerega sem ga obesila potem, ko sem zaradi pomanjkanja strank mislila, da le to pač ni zame. Ko so preko uspešnega projekta prišle tudi stranke, sem seveda vse skupaj ponovno ocenila in se odločila, da se v celoti vržem v podjetniške vode in zaplavam v upanju, da bom plavala s tokom in ne proti njemu. Zaenkrat gre vse po načrtih, v pravi smeri in samo še z enim rokavčkom.