S čela si je popravljala lase, ki so se zadaj zlivali v čop. Njene dolge roke - gospa sega v manekensko višino - so begale po mizi. Nosila je temna oblačila, črn pulover, sive hlače, čevlje. Za ličila ni bilo časa, morda ne volje. "Stokrat sem si rekla, da bi po vsem prestanem trpljenju raje živela v vojni. V vojni vsaj veš, da je vojna."

Prosila je, naj jo v časopisu imenujemo zgolj z začetnicami imena in priimka. Gospa D.L.

Med več kot dvajset tisoč izbrisanimi jih ima polovica danes urejen status. Med njimi je tudi naša sogovornica. V administrativnem smislu so ti (nekdanji) izbrisani varni. Vendar se v slovenski družbi ne počutijo varne. Slovenija, ksenofobna država s totalitarno osamosvojitveno dediščino, jih je zaznamovala in jim povzročila travmo. Tudi danes, po dvajsetih letih, izbrisani svojih zgodb ne želijo razkrivati, ali pa se ne želijo razkriti s polnim imenom. Bojijo se "posledic". Slutijo, da bi se jim lahko ponovno kaj hudega zgodilo. Strah pred ponovitvijo tragedije, četudi abstrakten, je definicija dolgotrajne travme. V simbolnem smislu tako izbrisani še vedno živijo skrito življenje kot tedaj, ko je bilo zanje skrivanje, ker so bili pahnjeni v ilegalo, način preživetja.

Vojna

D.L. je prišla v Slovenijo leta 1984. Prispela je iz Žepča, mesta sredi Bosne in Hercegovine, velikega kot Ptuj ali Novo mesto. D.L. je prišla v Ljubljano. Nastanila se je blizu Medvod, službo je dobila na Trubarjevi ulici, v tovarni koles Rog. Istega leta je v Sloveniji rodila hčer D.

Ob porodu se je dojenčici okrog vratu ovila popkovina in ji je primanjkovalo kisika. Zaradi tega je ostala invalidna. Kot duševno prizadeta je potrebovala popolno oskrbo, oče pa je po šestih mesecih izginil.

D.L. je vsako jutro vstajala ob štirih, ob petih se je z otrokom v naročju odpravila štirideset minut peš do avtobusne postaje v Medvodah. Od tam je vozil delavski avtobus v Ljubljano. Hči so vpisali v vrtec Milana Majcna v Šiški, s prilagojenim programom. D. je rasla, iz leta v leto, mati jo je nosila. "Moj oče je bil avtoprevoznik, vozil je vlačilca. Vedno, ko je peljal čez Slovenijo, se je ustavil pri meni. Videl je, kako sredi noči nosim otroka, po snegu in mrazu." Tako ne bo šlo, je rekel. Predlagal je, da bi vnukinjo odpeljal v Bosno, kjer bi zanjo skrbela on in babica. "Odpeljal jo je leta 1991, spomladi pa se je tam začela vojna."

Tega leta, jeseni, nekaj mesecev po osamosvojitvi Slovenije, je v skladu z zakonom in pozivom novih slovenskih oblasti, kot pravi, vložila prošnji za sprejem v državljanstvo zase in za hčer. Minevali so meseci in leta 1992 od države še vedno ni dobila nobenega odgovora. V vmesnem času je ostala brez službe.

"Moja delovna knjižica je bila na zavodu za zaposlovanje, zato sem jo šla tja iskat. Z njo sem odšla na upravno enoto, na Mačkovo (sedanje Adamič-Lundrovo nabrežje, op.p.), da bi izvedela, kaj se dogaja. Pokazala sem jim dokazilo o vlogi za državljanstvo, a so mi rekli, da sem bila zavrnjena." Rekli so ji, da ni dostavila vseh dokumentov in da je vloga nepopolna. "Manjkala sta rojstni list in dokazilo o viru preživljanja. Do rojstnega lista nisem mogla priti, ker je bil v Bosni, do plačilnega lista pa tudi ne, ker sem bila brezposelna."

Zagovornik izbrisanih Matevž Krivic opozarja, da je bilo takšnih primerov - da so bile vloge zaradi nepopolnosti zavrnjene - preveč. Po njegovih podatkih je za državljanstvo pravočasno zaprosilo osemdeset odstotkov tistih, ki so bili kasneje izbrisani. K dopolnitvi vloge niso bili pravočasno pozvani, četudi je bila to uradniška dolžnost. Morda je bil molk uradnikov del sistema. Možno je, da je bila s tem - da izbrisani niso imeli možnosti vlog dopolniti - storjena kopica kaznivih dejanj. Izbris je poln neznank, saj se njegovi akterji še dvajset let kasneje izmikajo pojasnilom.

Ko je D.L. prišla na Mačkovo, je bilo že prepozno. "Rekli so mi, da sem tujka in naj grem v svojo državo urejat papirje. Gospa na okencu je vzela mojo osebno izkaznico in škarje in jo prerezala. Na Hrvaškem in v Bosni je bila vojna. Nisem imela več kam." Uradnica, ki je prerezala osebno izkaznico, jo je vprašala, ali ima tudi potni list. "Imam. Ampak potnega lista ne boste nikoli dobili v svoje roke. To je moj zadnji dokument!" Uradnica ji je rekla, da lahko naredi, kar hoče, a pravic nima nobenih. "Začela sem jokati. Nisem vedela, kaj bo z menoj niti kaj bo z otrokom."

Poklicala je sestro, ki je živela v Nemčiji: "Prosim, pošlji mi denar. Konec me bo." D.L. je 26. februarja 1992 kljub dolgoletnemu stalnemu prebivanju izginila iz evidenc. To se ji je zgodilo, ker je bila pripadnica enega od narodov nekdanje Jugoslavije. Izbrisani so bili samo Bosanci, Srbi, Hrvati, Albanci, jugoslovanski Romi, Makedonci, Črnogorci. Vsem drugim tujcem, Avstrijcem, Francozom, Afričanom, za ohranitev stalnega prebivališča ni bilo treba ničesar storiti. Država jih je pustila živeti v miru.

Naslednja leta je D.L. živela ob pomoči sestre, brata in strica, ki so živeli v Nemčiji. "Ob tem sem tudi delala. Čistila sem stanovanja. Zaslužila tu tisoč, tam dva tisoč tolarjev. Toliko, da sem preživela. Stanovanje mi je plačevala sestra." Delala je tudi v kuhinji ene od elitnih gostiln na zahodnem robu Ljubljane. "Vzeli so me na delo, a me niso zaposlili, ker nisem mogla pridobiti delovnega dovoljenja." Pomagala je v kuhinji in v skladišču. "Vsake toliko, pozimi, je pripeljal tovornjak z zaboji pijače. Mislite, da jih je razložil šef? Sama sem preložila ves tovornjak. Od tedaj imam uničen hrbet."

Stotine izbrisanih je dolga leta delalo na črno. Izbris je bil ekonomsko kontradiktoren projekt: ustvaril je množico delavcev, ki so bili - brez pravic in brez zaščite - pripravljeni garati napol zastonj. To se je "delodajalcem" splačalo. Vendar pri tem država ni pobrala davščin. V danes modernem jeziku krize bi se reklo, da je bil izbris projekt v službi elit.

Tesnoba

Minilo je sedem let. Hči D. je bila tedaj stara že štirinajst. "Sedem let je nisem videla. Z njo sem govorila po telefonu, kadar so bile vzpostavljene telefonske zveze. Štiri leta pa se sploh nismo slišali." Štiri leta. D.L. je v pisarni na Beethovnovi, kjer ima prostore Amnesty International Slovenije, premolknila.

"Klicala sem sestro in vprašala me je, kaj bom storila. Nič, sem rekla, ne morem ne iz države ne v državo. Pred policijo sem se skrivala, kot sem vedela in znala. Živela sem v Trnovem in leta 1998 sem spoznala sedanjega zunajzakonskega partnerja. Delal je v SCT. Potem me je on preživljal." Istega leta se jima je rodila druga hči, A. "Ko sem jo rodila v porodnišnici, so očetu sporočili, da mora za porod plačati 448.000 tolarjev." Izguba stanovanjskega statusa je bila pri izbrisanih povezana z izgubo vseh socialnih pravic, tudi pravice do zdravstvene oskrbe.

"Točno 448.000 tolarjev, če je hotel vzeti otroka! Ker denarja nisva imela, sem klicala na tedanji UNHCR, gospo Majo Tratar. Jokala sem, saj nisem vedela, kaj storiti. Po porodu so mi opravili tudi operacijo, ki je nisem mogla plačati. Oboje je plačal UNHCR. Pretrpela sem toliko, da sploh ne vem, kako sem obstala."

D.L. je 23. decembra 1990 na plebiscitu glasovala za samostojnost Slovenije. "Glasovala sem za to državo, ker sem si želela, da bi se končal šovinizem, ki smo ga doživljali ob koncu Jugoslavije. Tudi oče mi je rekel, naj se odzovem vabilu na glasovanje. Petdeset let delamo samo za vojsko, je rekel. Slovenci so dobri, kulturni ljudje, glasuj zanje. Tam boste imeli vse, v Bosni ni več ničesar. Doživela pa sem, da se mi je v samostojni Sloveniji, v svobodi, rodila druga hči, ki v rojstnem listu ni imela zapisanega ne imena očeta, ne državljanstva, ne kraja prebivanja. Zapisano je bilo samo moje in njeno ime."

Začetek je bil hkrati že konec. Rojstni list je bil povsem prazen. Takšne rojstne dokumente so prejemali novorojenčki izbrisanih mater. "Pet let, do podelitve državljanstva, ni bila nikogaršnja." Stalno prebivališče je A. dobila leto po rojstvu, v prvem letu pa ji, ker je bila mati izbrisana, niso priznavali niti zdravstvenega zavarovanja, saj ga uradno sploh ni mogla dobiti. "Ko je bila stara manj kot leto, je zbolela. Z vročino štirideset stopinj smo jo odpeljali k pediatru na ulico Stare pravde. Niso je hoteli niti pogledati, dokler nismo plačali storitve. Seveda smo plačali." D.L. pravi, da hrani vse račune za zdravnike in zdravila iz tistih let.

Pred izbrisom, pravi, je z veseljem živela v Sloveniji. "Prišla sem, ko sem bila še mlada, imela sem enaindvajset let. Rada sem delala, v proizvodnji, v Rogu. Zaslužila sem toliko, da prva hči, ko se je rodila, ni dobila otroškega dodatka. Imela sem veliko nadur. Kadarkoli sem vložila prošnjo za dodatek, so mi rekli, da presegam mejo. Dobro, da je tako, sem si mislila. V službi me je delovodkinja opozarjala, naj ne delam preveč. A rekla sem ji, da raje služim za svojega otroka, kot da bi bil odvisen od države."

V času, ko je bila D.L. odrezana od prve hčere, je enkrat poskusila srečo. "Našla sem prevoz čez Hrvaško, v avtomobilu s prijateljem. Pri Novski pa so iz koruze skočili vojaki in nas ustavili. Rekli so, da bodo avtomobil zasegli za potrebe vojske, in na papir so udarili pečat SAO Krajine. Srbi. Vrnila sem se z avtoštopom." Potem je poklicala očeta, ki ji je nadaljnje poskuse prepovedal. "'Otrok je na varnem,' je rekel. 'Če umrem, bo umrla z menoj.'" D.L. sta v bosanski vojni umrla dva brata in devet drugih članov družine. V prvem letu vojne je granata padla na očetovo hišo. Sedemletna D. je padla v nezavest.

Ko je D.L. umrla mama, bilo je že po koncu vojne, oče ni mogel več sam skrbeti za vnukinjo. "Po pogrebu sem odšla v Sarajevo, na slovensko ambasado, in zanjo pridobila vstopni vizum. Ko sem jo pripeljala v Slovenijo, sem takoj sprožila postopek za pridobitev dovoljenja za prebivanje. Dobila je dovoljenje za eno leto." Za D.L., ki si je medtem že uredila papirje, leta 2003 je dobila tudi državljanstvo, se je nesreča nadaljevala, ker je bila v diskriminiranem položaju prva hči. "Predstavljajte si: zdravstvenega zavarovanja ni bilo mogoče urediti. Zdravila so vsak mesec stala petdeset evrov. Več kot pol plače sem dala za tablete. Bolela jo je glava, ker je napenjala oči. Morala sem ji kupiti očala. Vse življenje sem posvetila hčeri, država pa jo zavrača."

V naslednjih letih je D., ki je kot sedemletni otrok za državo prestavljala tolikšno "nevarnost", da jo je bilo treba administrativno povsem onemogočiti, dvakrat dobila dovoljenje za začasno prebivanje. Lani so ji odobrili prošnjo za stalno prebivanje. Do državljanstva ne more, ker bi, domnevno, morala opravljati izpit iz slovenščine. Slovenija je na administrativnem področju ena najbolj težavnih držav na svetu.

"Če umrem, me zanima, kako bo hči po meni prejemala pokojnino," sprašuje D.L., ki danes dela kot prodajalka pri enem od velikih slovenskih trgovcev. Zaradi stresa, ki ga je preživela, tudi sama vsak dan jemlje zdravila.

"Morda so (načrtovalci izbrisa, op.p.) res hoteli preprečiti, da bi dobil status kdo, ki je streljal na našo državo," je rekla D.L. "Takšnim naj namesto državljanstva ali odločbe o stalnem prebivanju pošljejo vabilo na sodišče. Če vedo, da sem sama kaj zagrešila, naj me pokličejo na sodišče. A nikar ne vpletajte mojih otrok! To je udarec, ki so nam ga zadali z izbrisom. Zahvaljujem se gospodu Radu Bohincu, (nekdanjemu, op.p.) ministru za notranje zadeve, ki je začel z izdajanjem odločb izbrisanim." Prve odločbe, s katerimi so izbrisani dobili status za nazaj, so - do nepojasnjene prekinitve - izdajali v letih 2003 in 2004. "Igorju Bavčarju (ministru za notranje zadeve v času izbrisa, op.p.), ki nas je izbrisal, pa bi naložila, naj osebno izplača izbrisanim vso odškodnino, ki jim pripada."

Močan, srditi glas D.L. je odmeval po pisarni. "Plača naj za vse trpljenje! Naj gre preko mojih ran tudi sam." Rekla je, da vsakokrat, ko hodi po ulicah okrog državnih inštitucij, po katerih je hodila, ko je bila izbrisana, podoživi vso tesnobo. "Natančno vem, kdo nas je izbrisal, kdaj nas je izbrisal in kako nas je izbrisal. Nihče se ne more skriti."

D.L. je minuli božič obiskala sestro v Nemčiji. Nečakinja jo je odpeljala k odvetniku, ki se ukvarja s kršitvami človekovih pravic. Zanimalo jo je, ali bo kdaj mogoče povrniti škodo zaradi dolgoletnega trpljenja izbrisanih, ki se še kar nadaljuje. O tem bo letos odločalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. "Povedala sem mu svojo zgodbo," pravi D.L. "Odvetnik je jokal."