Izbris je pomenil odvzem pravnega statusa. Ker odvzema pravnega statusa ni predvideval noben zakon, je bil izbris nezakonit. Njegovo nezakonitost je leta 1999 prvič ugotovilo tudi ustavno sodišče. To seveda ne pomeni (kot v dokumentarnem filmu Dolge počitnice pove eden od odgovornih za izbris Slavko Debelak), da je bil izbris vse do odločbe ustavnega sodišča zakonit. Če bi bil zakonit, ustavno sodišče ne bi moglo ugotoviti njegove nezakonitosti.

Ni treba biti ustavni pravnik, da ugotoviš, da je bil izbris kot odvzem pravnega status nezakonit. Vsakdo, ki bi pozorno prebral 81. člen zakona o tujcih iz leta 1991, bi se moral ob njegovi nedorečenosti, ohlapnosti in nejasnosti zaskrbljeno vprašati, kaj ta člen pomeni in kako bo učinkoval na pravni položaj ljudi, ki jih zadeva. Tako se je o njegovem pomenu vpraševala takratna delegatka v skupščini Metka Mencin, ki je skupaj z nekaterimi skupščinskimi kolegi prav zaradi njegove nedorečenosti vztrajno vlagala amandmaje upajoč, da bo eden od njih sprejet in da bo pravni status posameznikov ostal urejen. Neuspešno. Zmanjkal je en sam glas, da bi bil izbris preprečen - en sam glas, da bi preprečili to dejanje, ki se je izteklo v množično kršitev človekovih pravic.

Pri tem ni šlo za državljanstvo - za tega je bilo pod določenimi pogoji mogoče zaprositi po drugem zakonu, to je po zakonu o državljanstvu -, temveč za urejen status tujca kot stalnega prebivalca države. To je status, ki bi ga morali stalno prijavljeni prebivalci z državljanstvom drugih republik obdržati, kar bi bilo mogoče storiti na način, da bi se štelo, da imajo izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Tako, kot je to področje leta 1991 brezhibno uredila naša soseda Hrvaška.

Tako je bil sprejet zakon o tujcih s pravno praznino, ki so jo vodilni na ministrstvu za notranje zadeve zapolnili s samovoljno interpretacijo, ki je bila za žrtve pogubna. Odločili so se, da bodo zakon razlagali tako, da ti ljudje v Sloveniji ne bodo imeli več pravice bivati ali vanjo vstopiti. Odločili so se, da si bodo ti ljudje s 26. februarjem 1992 morali začeti na novo urejati svoj status, čeprav ta dolžnost ponovnega urejanja ni bila nikjer zakonsko opredeljena. Da bi uveljavilo svojo nezakonito interpretacijo, je vodstvo MNZ 27. februarja 1992 izdalo interno navodilo, s katerim je vsem občinskim upravnim organom naročilo: Vzporedno s tem naj se prične tudi razčiščevanje evidenc. V ta namen je že izdelan projekt računalniškega vodenja evidenc tujcev, za kar bo potekalo tudi usposabljanje. Le-to bo izvedeno po regijah, o čemer boste pravočasno obveščeni.

Razčiščevanje evidenc je seveda pomenilo brisanje prijav stalnega prebivališča iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvo je občinske upravne organe še obvestilo: Opozarjamo vas, da listine, ki jih (izbrisani) posedujejo, tudi če so izdane od pristojnih organov v naši državi in so še veljavne, zaradi spremenjenega statusa teh oseb zanje ne veljajo več.

Tudi za to ni bilo podlage v zakonu. Vsi potni listi, izdani v času SFRJ, če niso prej potekli, so namreč po zakonu veljali še dve leti in šele nato jih je bilo treba zamenjati. To je veljalo za vse, razen za potne liste izbrisanih - zanje je ministrstvo upravnim organom naročilo, da jih je treba uničiti.

Interno navodilo razkriva, da so bile izvedene temeljite priprave na izbris, da bi ta potekal čimbolj natančno in usklajeno, razkriva pa tudi, da je bilo brisanje prijav centralno vodeno. Ministrstvo je v ta namen izvedlo več posvetovanj, da bi uradnikom, ki so izbris izvajali, čimbolj natančno odgovorilo na vsa njihova vprašanja. Tovrstnih internih navodil, ki se neposredno nanašajo na izbris, je vsaj šest. Njihova precizna dikcija kaže na prisotnost "nemške pedantnosti": tisti, ki so izbris ukazali, so nedvomno poskrbeli za to, da bi se izvajal sinhronizirano in natančno po vseh regijah Slovenije.

In tako so oblasti 26. februarja pred dvajsetimi leti ljudi, ki so bili dan še pred tem obravnavani kot polnopravni državljani, začele obravnavati kot ilegalne migrante. V ilegalnem statusu so se znašli vsi tisti, ki so imeli v Sloveniji prijavljeno stalno prebivanje, niso pa bili vpisani v evidence kot slovenski državljani.

Danes je že dodobra raziskano, kako je bil izbris izvršen. O tem obstaja več raziskav in doktoratov, ki so bili uspešno zagovarjani na različnih fakultetah ljubljanske univerze. Zato je čas, da se soočimo z realnostjo, spregledamo mite, ki nam jih o izbrisanih vztrajno servirajo politiki, in se o dejstvih prepričamo na lastne oči. Obstaja vrsta knjig, znanstvenih in poljudnih, ki dejstva o izbrisu podajajo tako, kot so se zgodila.

To pa je tudi točka soočenja in sprejetja, ki nam bo omogočila nadaljnje korake. Treba je ozavestiti dejstva, sprejeti svojo lastno odgovornost in zahtevati, da jo sprejmejo tudi tisti, ki so izbris ukazali, ga izvajali in podpirali. Problem, ki traja že dvajset let, nam namreč ne omogoča, da bi ga lahko pozabili in odmislili. Od več kot 25.000 ljudi jih ima status urejen samo okoli 11.000, 1200 jih je žal že umrlo in pravice ne bodo nikoli dočakali, okoli 13.000 oseb pa statusa še vedno nima povrnjenega.

Leta 2010 sprejeti zakon, s katerim naj bi bila izvršena odločba ustavnega sodišča iz leta 2003 in je sicer predstavljal pomemben prvi korak k popravi krivic, ne sme ostati edini ukrep, sprejet za izbrisane. To bi moral biti le prvi ukrep, ki bi mu morali slediti še drugi, zlasti zato, ker se je izkazalo, da ni bil povsem ustrezen. Uveljavljanje zakona je namreč obupno težavno početje, ki zahteva veliko specialističnega pravnega znanja, potrpljenja, časa in denarja. Taksa, ki jo mora izbrisani plačati, da bi svoj nezakonito odvzeti pravni status dobil nazaj, znaša kar 95 evrov. Ja, prav ste prebrali. Plačati je treba takso v enormni višini 95 evrov, da lahko zaprosiš za status, ki ti ga je država nezakonito odvzela.

Pogoji, ki jih mora človek izpolnjevati, da bi status pridobil nazaj, so izjemno restriktivni in pogosto nemogoči. Zakon namreč našteva točno določene situacije, v katerih se status prizna, in če slučajno ne sodiš v nobeno od njih, ne moreš za nazaj storiti čisto ničesar, da bi pogoje izpolnjeval. Tudi če pogoje izpolnjuješ, pogosto za to nimaš listinskih dokazov. Priče pa po dvajsetih letih od dogodkov tudi postanejo nezanesljive, pa če imajo še tako dober spomin. S tovrstnimi težavami se srečuje večina izbrisanih, ki si poskušajo v Sloveniji ponovno urediti status, kar kaže na to, da je takšen pristop popravljanja krivic popolnoma zgrešen, poenostavitev postopka pa nujna. Problem je tudi v tem, da tudi če ti uspe izpolniti vse zahtevane pogoje in pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje, zakon zahteva, da se moraš v Slovenijo vrniti v enem letu. Mnogi izbrisani pa se po dvajsetih letih nimajo kam.

Zato ni nenavadno, da je od 13.000 upravičencev za dovoljenje za stalno prebivanje zaprosilo samo okoli dvesto ljudi, od katerih je status doslej pridobilo le okoli 55 oseb. Glede na to, da skromnih ukrepov s področja urejanja statusov ne spremljajo nikakršni drugi integracijski in rehabilitacijski ukrepi, s katerimi bi si žrtve lahko za silo uredile življenje in odpravile nekatere posledice izbrisa, kot je denimo izostanek desetletja delovne in pokojninske dobe, o popravi krivic nikakor ne moremo govoriti.

A prav to je tisto, kar smo dolžni zagotoviti. To je naša državljanska in civilizacijska dolžnost - dolžnost, ki smo jo prevzeli s tem, ko smo ustanovili svojo lastno državo. Imeti državo pomeni tudi sprejeti odgovornost za spoštovanje človekovih pravic vseh, brez sleherne diskriminacije, ter odpravljati kršitve, ki jih povzročimo. Država ni le nekaj, kar lahko izkoriščamo zase in jo uporabljamo kot orožje proti drugim - je tudi breme, ki zahteva ravnanje, ki bo vredno lastne države.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon vodi program Človekove pravice pri Mirovnem inštitutu.