Turizem smo ljudje, se glasi stari slogan uradne politike, medtem ko takoimenovani "mali človek" na turista gleda drugače. Kot priložnost za zaslužek. In o tem govori ljubljanski urbani mit. Mit o zaletavanju v avtomobile zahodnjaških turistov. Točneje tistih, ki so se poleti, dokler še ni bilo predora Šentvid, pricijazili z gorenjske avtoceste in so morali do priključitve na obvoznici čemeti na prenapolnjeni Celovški. Že dodobra utrujeni od večurne vožnje iz daljnih porurij, beneluxov in podobnih dežel, s tečnimi otroki na zadnjem sedežu, s sparjenimi malicami in zavedajoč se, da jih čaka še pet in več urna pot do izhoda na odprto morje. Domnevni Šiškarji so teh par elementov logično sestavili v poslovno priložnost.
Ta je temeljil na naslednjem manevru. Na križišču, kjer se Celovška cesta križa s podvozom, pod katerim teče obvoznica, so turisti nekoč, pač dokler ni bil zgrajen predor Šentvid, zavijali desno na privozno cesto, po kateri so se potem spustili na obvoznico oziroma na cesto proti morju. Za zavijanje v desno ni semaforja. Domiselneži, ki so na taisto cesto zavijali z nasprotne strani Celovške, torej na levo, so imeli semafor, in kadar se je na njem prižgala zelena, so imeli pred zavijalci v desno iz nasprotne strani prednost. No, v primeru, da so bili v avtomobilu turisti, so jim svojo prednost razumevajoče humano odstopili in jim dajali znak, da naj zapeljejo pred njimi, češ da ga razumejo, da je pred njim še dolga pot. In ko je naivnež ves hvaležen zaradi razumevanja prijaznih ljudi speljal, so pohodili plin in inscenirali nesrečo v kateri je on, ki je vozil po neprednostni, kakopak izpadel kriv. Če se je le dalo, so primerno odškodnino kasirali na licu mesta.
Preostale legende najdete tukaj.
