Temu primerno so bile inovativne tudi nekatere zadolžitve državnih sekretarjev v kabinetih bivših predsednikov vlad. Tako so si slovenski premierji že omislili skrbnika za uresničevanje koalicijske pogodbe, pa koordinatorja državnih proslav, uresničevalko medgeneracijskega sodelovanja... Kakšnih rezultatov dela državnih sekretarjev v kabinetu predsednika vlade pa doslej ni bilo mogoče opaziti.

Nova vlada je že na svoji ustanovni seji imenovala tri državne sekretarje, ki so neposredno podrejeni premierju Janezu Janši: poleg nekdanjega generalnega sekretarja državnega zbora Lovra Lončarja sta si to mesto prislužila kar dva funkcionarja Desusa: generalni sekretar stranke Ljubo Jasnič in mariborski podžupan Janez Ujčič. Odgovora na vprašanje, za katera področja bodo omenjeni državni sekretarji zadolženi, nismo dobili. Iz kabineta predsednika vlade so nam sporočili le, da so bili imenovani v skladu z zakonom in izbrani na podlagi referenc in izkušenj na različnih delovnih področjih. "Skladno s svojimi izkušnjami in znanjem bodo prispevali k učinkovitosti delovanja kabineta," so zagotovili. Zato smo poskušali na osnovi njihovega dosedanjega dela in na osnovi področij dela državnih sekretarjev v preteklih mandatih sami ugotoviti, kaj bi vendarle lahko bile njihove osnovne naloge.

Pri Lovru Lončarju kakšnih večjih težav nismo imeli. Glede na to, da je bil v času prve Janševe vlade generalni sekretar državnega zbora in je svoje delo dokaj korektno opravljal, bi lahko imel podobne naloge kot v prvi Janševi vladi Miroslav Luci in nato Vinko Gorenak oziroma v Pahorjevi vladi Nataša Kovač - torej skrbel za koordinacijo dela vlade in parlamenta.

Več težav smo imeli pri ugibanju o delovnih zadolžitvah Ljuba Jasniča in Janeza Ujčiča. Jasno je namreč, da je njuno imenovanje na mesto državnih sekretarjev nagrada za vstop Desusa v koalicijo oziroma tako imenovana kompenzacija. Čeprav so se koalicijske stranke dogovorile, da si njihovi ministri sami izberejo državne sekretarje in da torej ti praviloma sodijo v isto strankarsko kvoto kot minister, si premier Janša tega, da bi Erjavec v vodstvo zunanjega ministrstva pripeljal podobna nepoznavalca zunanje politike, kot je sam, ni mogel privoščiti. Zato je za državna sekretarja na zunanjem ministrstvu izbral karierna diplomata, ki sta blizu SDS oziroma NSi, Boža Cerarja in Igorja Senčarja, Desusu pa dal na voljo dvoje državnosekretarskih položajev v svojem kabinetu.

Od stranke dan in od stranke odžagan

S tem pa je Janša, deklarirani antikomunist in kritik nekdanjega enopartijskega sistema, v svoj kabinet pripeljal visokega funkcionarja prejšnjega režima. V železnih sedemdesetih letih je bil namreč Ljubo Jasnič predsednik slovenske Zveze socialistične mladine, kot je zaupal nekaterim svojim sodelavcem, pa je bil njegov politični boter sam takratni šef partijskega centralnega komiteja France Popit. "Ki mu je bil Jasnič tudi zelo zvest," dodajajo njegovi takratni politični sopotniki. Zanimivo je, da stranka DeSUS na svoji spletni strani njegovega življenjepisa ne navaja. Lahko pa v predstavitvi članov Janševega kabineta preberemo, da je od leta 1978 do 1986 opravljal funkcijo izvršnega sekretarja za SLO in DS - manjka podatek, da je bila to funkcija v centralnem komiteju ZKS. Naši sogovorniki se spominjajo, da je bil Jasnič v tem času nasprotnik mladinskega projekta podružbljanja "splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite", za kar se je v ZSMS zavzemal prav Janša. V mandatu Pahorjeve vlade se je Ljubo Jasnič znašel na seznamu politično nastavljenih kadrov, ki ga je pripravila SDS; kot sporno so navajali njegovo imenovanje za člana nadzornega sveta republiškega stanovanjskega sklada.

Ljubo Jasnič je na začetku oblikovanja tokratnih povolilnih koalicij veljal za funkcionarja Desusa, ki najbolj nasprotuje vstopu v desnosredinsko vlado (napovedoval naj bi celo izredni kongres stranke in odstavitev Karla Erjavca, če bi podpisal koalicijsko pogodbo z Janšo). Kasneje je vstop v koalicijo podprl, na novinarsko vprašanje, ali ga zanima kakšno mesto v vladi, pa je tedaj odločno odgovoril, da ne.

Ob imenovanju Janeza Ujčiča na mesto državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade se je oglasilo Društvo novinarjev Slovenije, saj je Ujčič prokurist in prek podjetja Komunikacija tudi eden od solastnikov mariborske televizije RTS, ki svojim zaposlenim in pogodbenim sodelavcem že več mesecev ne izplačuje plač in honorarjev. Podjetje, ki "z minusom" posluje že od leta 2008, se je kljub državni subvenciji po poročanju medijev lani soočalo z grožnjo finančnega kolapsa. Ob Ujčičevem imenovanju v Janšev kabinet se tako še toliko bolj postavlja vprašanje, ali ni bilo določilo koalicijske pogodbe, da bo vlada zagotovila bolj stabilen proračunski vir sofinanciranja za ohranitev televizijskih programov s statusom posebnega pomena, pisano (predvsem) na kožo RTS.

Janez Ujčič je vedno znal poskrbeti zase in je izjemno prilagodljiv, nenazadnje je eden redkih, ki so "segli v roke tako papežu kot Titu", je ocena tistih, ki ga dobro poznajo. Pot do Janše pa naj bi mu po nekaterih namigih v političnih vrstah dodatno odpirala s SDS tesno prepletena mariborska družina Petek.

Tudi na vprašanje, ali bo premier v svoj kabinet, tako kot v prvem mandatu vodenja vlade, postavil tudi državne sekretarje, ki jih bo nato "posodil" kakšnemu ministrstvu, odgovora nismo dobili. V prvem Janševem mandatu se je v njegovem kabinetu zvrstilo kar devet državnih sekretarjev. Najprej sta bila na to mesto imenovana takratni predsednik Desusa Anton Rous in urednik pri Založbi Mladinska knjiga Aleksander Zorn. Slednji je vodil strateški svet za kulturo, Rous pa naj bi skrbel za izvajanje koalicijske pogodbe. A so tudi v koalicijskih strankah priznavali, da je Rous v kabinet prišel zgolj zaradi želje premierja, da so predsedniki koalicijskih strank v vladi, in da kakšnega opaznejšega dela ni opravljal. Nasprotno je Rous zatrjeval, da so njegovi delovni dnevi zelo "nabiti". In pojasnjeval, da so njegove zadolžitve usklajevanje in medsebojno obveščanje koalicijskih partnerjev o tem, ali so določene zadeve v koalicijski pogodbi prav zapisali, ali bi jih bilo treba natančneje dodelati ali pa morda spremeniti... "Trudil se je po svojih močeh," je Rousovo delo ocenil njegov naslednik na čelu stranke Karl Erjavec. Ki pa je vendarle zahteval, da Janša Rousa še pred koncem mandata odstavi. Razlog naj bi bilo Rousovo neupoštevanje stališča stranke pri odločanju na skupščini kapitalske družbe. Janša je voljo Erjavca upošteval, a Rousa vendarle ni poslal nazaj med upokojence, kjer je bil pred prihodom v vlado, temveč je bil do konca mandata v premierjevem kabinetu zadolžen za spremljanje aktivnosti na področju skrbi za starejšo populacijo, na državnosekretarskem mestu pa ga je nasledil Marjan Fekonja (tudi brez prepoznavnih končnih rezultatov).

Mesto državnih sekretarjev v Janševem kabinetu v mandatu 2004-2008 sta predčasno zapustila tudi Marcel Koprol, ki je bil zadolžen za evropske zadeve, in Franc Pukšič, državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu. Odhod prvega so sicer pojasnili z njegovo željo po vrnitvi v diplomatsko službo, neuradno pa vendarle priznali, da je moral oditi, ker so se v javnosti pojavile informacije o spolnem nadlegovanju več sodelavk tako v Bruslju kot v Ljubljani (zaradi česar predsednik države Janez Drnovšek kasneje ni hotel podpisati njegovega imenovanja za slovenskega veleposlanika pri Združenih narodih).

Odstop Franca Pukšiča je premier Janša pojasnil s počasnim reševanjem nekaterih statusnih vprašanj urada in s Pukšičevo odločitvijo, da bo lahko več naredil kot poslanec. V resnici naj bi odšel zaradi neuspešnih poskusov, da bi postal minister za Slovence zunaj meja, pa tudi zaradi sporov z zunanjim ministrom Ruplom.

V Janšev kabinet so prišli tudi nekateri državni sekretarji, ki so bili nato prerazporejeni v druga ministrstva. Tovrstne kadrovske rošade so pojasnjevali z dodatnimi potrebami v nekaterih resorjih, saj je bilo na posameznem ministrstvu mogoče imeti zgolj enega državnega sekretarja (po pred kratkim spremenjenem zakonu o vladi lahko sedaj imenujejo po dva). A so v prerazporeditvi demokrata Andreja Širclja v finančni resor tudi nekateri v NSi videli predvsem željo Janše po dodatnem nadzoru finančnega ministra (iz vrst NSi) Andreja Bajuka. Na zunanje ministrstvo so iz kabineta predsednika vlade prerazporedili tudi državnega sekretarja Matjaža Šinkovca; za premierjevega državnega sekretarja je bil imenovan, potem ko je moral zaradi številnih afer oditi s položaja direktorja Sove.

Cherchez la femme!

V minulem mandatu je bilo v kabinet premierja Boruta Pahorja imenovanih sedem državnih sekretarjev, a jih je to funkcijo v resnici opravljalo le šest. Anton Žunič, ki bi bil zadolžen za finance, je namreč odstopil, še preden je prišel do Gregorčičeve. Odnesla ga je sporna pogodba, ki jo je kot nekdanji prvi nadzornik NLB podpisal s predsednikom uprave Marjanom Kramarjem in je Kramarju omogočila izplačilo milijona evrov nagrade. Tudi večina drugih Pahorjevih državnih sekretarjev v tej službi ni zdržala do konca mandata. Rado Genorio, ki je bil zadolžen za evropske zadeve, je odšel za slovenskega stalnega predstavnika pri EU v Bruslju. Andrej Horvat je kabinet zapustil, potem ko so v zvezi z izvajanjem zakona o razvojni podpori Pomurju kriminalisti obiskali tudi njegove prostore. Jožef Školč, ki naj bi skrbel za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, se je po odhodu Majde Širca z ministrstva za kulturo z Gregorčičeve preselil za državnega sekretarja na kulturno ministrstvo. Le dobrih sedem mesecev je v Pahorjevem kabinetu ostala Vlasta Vivod, ki je bila zadolžena za medgeneracijsko sodelovanje. Vivodova je bila na državnosekretarsko mesto imenovana precej potiho, in sicer na odločno pobudo prvaka Desusa Karla Erjavca. Ko je bil razrešen s položaja ministra za okolje in prostor, je namreč po navedbah nekdanjih Pahorjevih sodelavcev premierju svetoval, naj na visoko mesto v svoj kabinet postavi njegovo najtesnejšo sodelavko Vivodovo, ki jo je prvak Desusa z obrambnega ministrstva pripeljal s seboj na okoljski resor. V zameno naj bi Erjavec Pahorju zagotovil, da kljub odhodu z ministrskega mesta v koaliciji ne bo delal (pre)velikih težav. A svoje obljube ni držal. Vlasta Vivod je ob odhodu Desusa iz vlade zapustila Pahorjev kabinet, po Erjavčevem tokratnem imenovanju za zunanjega ministra pa je z njim odšla tudi v Mladiko za šefinjo Erjavčevega kabineta. Le dva državna sekretarja sta tako s Pahorjem ostala do zaključka predčasno končanega mandata: Nataša Kovač in Miloš Pavlica, ki je imel kot zadolženi za socialni dialog verjetno od vseh državnih sekretarjev doslej največ dela.

Drnovšek si omisli ministrske svetnike

V času zadnje Drnovškove vlade (2000-2002) je bila v kabinetu premierja uvedena funkcija ministrskega svetnika, ki je bila v času Janševe vlade ukinjena oziroma se je v praksi vsebinsko združila s funkcijo državnega sekretarja. Po volitvah 2000 je Janez Drnovšek (menda tudi mimo pomembnega dela LDS) naročil pripravo zakona o vladi po zgledu nemške kanclerske pisarne. Po tem zakonu bi imel v svojem kabinetu dva ministrska svetnika, enega za družbene dejavnosti, drugega za finance. Ali povedano drugače, z zakonom bi uvedli funkcijo za bivša večkratna ministra Boruta Šukljeta in Mitjo Gasparija, ki sta po izvolitvi v državni zbor pristala v majhni podstrešni poslanski pisarni. A iz te kadrovske zamisli ni bilo nič. V LDS so namreč v tej funkciji prepoznali nekakšno nadministrstvo in možnost za pretirano krepitev moči predsednika vlade pa tudi Gasparija in Šukljeta, zato sta se umaknila iz igre (prvi je po polletnem poslanskem delu postal guverner Banke Slovenije, drugi pa veleposlanik v Beogradu). Po nekaterih informacijah pa sta še imela prste vmes pri pripravi amandmaja, ki je bistveno zmanjšal prvotno načrtovani pomen funkcije ministrskega svetnika.

Kot prva je bila na novo funkcijo imenovana Nevenka Črešnar Pergar , ki je bila zadolžena za usklajevanje reforme državne uprave in vodenje projekta odprave administrativnih ovir. Po naših informacijah se je Drnovšek za to kadrovsko potezo odločil po tem, ko je tehtal, ali naj Črešnar-Pergarjevo postavi za generalno sekretarko vlade, a je nato za to mesto ponovno izbral Mirka Bandlja. Delovanje Črešnar-Pergarjeve je bilo deležno precej kritik in ocen o neučinkovitosti, njeni takratni sodelavci pa dodajajo, da za bolj uspešno delo ni imela potrebne podpore in avtoritete.

Poleg Črešnar-Pergarjeve si je Drnovšek na mesto ministrskega svetnika postavil še svojega dolgoletnega prijatelja Rudija Gabrovca, s katerim naj bi se poznala še iz časov, ko je Drnovšek vodil trboveljsko, Gabrovec pa velenjsko banko. Kasneje je bil Gabrovec predsednik newyorške LBS, prav v času, ko so nadzorniki FDIC pisali zanj zelo neugodno poročilo, pa se je vrnil v Slovenijo, kjer je bil najprej direktor Drnovškovega urada, nato pa ministrski svetnik za sukcesijo. Za ministrska svetnika Rudija Gabrovca in Iztoka Podbregarja, ki je prišel v Drnovškov kabinet po vodenju generalštaba Slovenske vojske in državnosekretarskem mestu na obrambnem ministrstvu, smo lahko še največkrat slišali ob dogajanju z vladnim letalom, saj sta bila oba člana delovne skupine, ki je priporočila nakup razvpitega falcona. Da je bila funkcija ministrskega svetnika predvsem nagrada za lojalnost ali pa čakalnica na novo zaposlitev (Podbregar je kmalu prevzel vodenje Sove, Gabrovec pa je po prihodu Drnovškovega naslednika Toneta Ropa odšel za veleposlanika na Dansko), kaže tudi podatek, da se niti takratni zaposleni na najvišjih vladnih mestih ne spominjajo več, da je bil pol leta ministrski svetnik tudi sedanji evropski komisar Janez Potočnik.

V Ropovi vladi pa je bil nekaj časa ministrski svetnik, zadolžen za zunanje zadeve, sedanji veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič, ki je bil pred tem državni sekretar v premierjevem kabinetu. V času zadnje Drnovškove in Ropove vlade sta namreč obstajali tako funkcija ministrskega svetnika kot državnega sekretarja v premierjevem kabinetu, le da je imela druga še nekoliko manjšo in tudi manj politično težo (ter bila tudi slabše plačana) kot prva. Obe funkciji skupaj sta bili tako v Drnovškovem, še zlasti pa v Ropovem mandatu manjkrat uporabljeni kot v času Janševe (in nato Pahorjeve) vlade funkcija državnega sekretarja. Tako je bil državni sekretar v Drnovškovem kabinetu, dokler ni leta 2003 odšel za vodjo slovenskega stalnega predstavništva pri OVSE na Dunaju, Janez Lenarčič, tri mesece pa še nekdanji državni sekretar na ministrstvu za šolstvo Alojz Pluško. V Ropovi vladi je bil poleg Mirošiča državni sekretar še Gregor Krajc, ki je bil zadolžen za stike z javnostmi.

Sedanja vladna koalicija nenehno poudarja, kako je tokratna Janševa ministrska ekipa najmanjša vladna ekipa doslej in kako to predstavlja tudi kot prvi korak k zniževanju stroškov delovanja države. A bo očitno zmanjšanje števila ministrskih mest nadomestila z uvedbo po dveh državnih sekretarjev na tako rekoč vseh ministrstvih. Na vprašanje, za koliko se bo še povečalo število Janševih državnih sekretarjev, nam v premierjevem kabinetu niso odgovorili. Glede na mnoge dosedanje kadrovske izbire in skromne rezultate dela pa bi lahko tudi na tem področju v prihodnje nekaj prihranili.