O okolju je objavil neskončen niz strokovnih člankov, knjig in esejev. "Ocena vzrokov za upadanje velikosti populacije poljskega zajca Lepus europaeus v Sloveniji: poročilo o preiskavah v letu 2007" je eden od tipičnih naslovov. Našel je čas, da je napisal roman o Afriki.

Sedaj ga najbolj skrbi to, da okolje in narava nimata institucionalnega zagovornika.

Vi ste lovec?

Da. Tudi lovec sem.

Kaj lovite zdaj, ko je vse zamrznjeno?

Zdaj se ne lovi skoraj nič. Na divjega pujsa lahko greste.

Greste v gozd. Počakate, da pride divji prašič mimo, in ga ustrelite?

Teoretično to tako naredite, da. Ne morete mu natrositi soli na rep. Lahko se zbere množica lovcev, ki razgrajajo po gozdu, druga množica pa čaka v zasedi. Včasih se pripeti, da komu pride divji prašič pred puško. Veliko lepše jih je čakati, ko pridejo v tropu. Takrat pogledaš, katerega bi bilo najbolj pametno odvzeti iz lovišča, in če ti je Diana naklonjena, eden obleži. Jaz sem zelo slab lovec. Na nekaj let mi uspe kakšnega ubiti. Iščem take, ki nimajo trofej, ampak dobro meso.

Merjasec pride mimo, namerite in ustrelite?

Merjasec ne pride kar tako mimo. Divji pujs je izjemno bistra žival. Stari merjasec se igra z vami. Zanj je vložek seveda zelo visok, včasih pa je za lovca tudi. Meni se je večkrat zgodilo, da me je prišel merjasec neslišno pogledat. To je edina žival, ki se v koruzi premika neslišno. Človeka slišiš na kilometer. Merjasec pride tiho s hrbta, malo pomiga, ker hoče, da ga slišiš. Puško stiskaš tako, da voda ven teče, potem pa se on da slišati na povsem drugem koncu. Norce brije iz lovca. Jaz merjasca še nisem ustrelil.

Kaj pa ste ustrelili?

Nekaj pujsov. Nič pretresljivo velikega. Petdeset, šestdeset kilogramov.

Predstavljate se kot naravovarstvenik. Kako varstvo narave združujete s tem, da s puško lovite divje živali?

Da je ubijanje živali naravi škodljivo, si je izmislil Walt Disney. Ljudje nimajo razčiščenega odnosa do smrti in jim to potem povzroča težave. V Evropski uniji, pri nas pa še posebej, se lov obravnava kot trajnostno rabo narave. Z lovom uravnavamo populacijo živali. Lov, o katerem govorim, ni ostudno pobijanje živali za trofeje, ki nima nobene zveze z uravnavanjem populacij. Število divjih prašičev denimo hitro narašča. Verjemite. Divji prašiči mi ne zamerijo, da jih jem.

Vi najbrž mislite, da bi se tega morali lotiti bolj humano, ne? Dovolite, da vam razložim, kaj je humano. Pogosto slišim, da naj bi populacijo volkov urejevali s kontracepcijskimi sredstvi. Kontrola rojstev je človeški način urejanja prebivalstva, ne? Predstavljajte si kraljico volkuljo. Najlepšo, najbolj zdravo, najbolj močno v tropu, ki je imela že drugo leglo mladičev. To je slika absolutne moči in lepote. Cel njen genom je namenjen reprodukciji. Zdaj je na vrhu tropa. Daste ji kontracepcijska sredstva, da ne bo več plodna, in v dveh letih bo na socialni lestvici volkov padla na dno. V takšni zimi, kot je sedaj, jo bo trop kot neuporabno raztrgal in požrl. Volkulja bi ugriznila v rit vse, ki jo hočejo zastrupiti s hormonskimi motilci. Zakaj se nam to zdi bolj sprejemljivo od streljanja? Zato, ker ne znamo sprejeti dejstva, da je nasilna smrt v naravi naravna smrt. Tak je v osnovi moj odnos.

Obstaja še kakšen manj lep opis smiselnosti lova?

Seveda. To, kar vidite v Sloveniji, vas lahko zrevoltira. Mnogi lovci mislijo, da je narava hlev, iz katerega je treba odstraniti škodljivce. Zato pobijajo vse, kar ima kriv kljun, češ da ne sodi v lovišče. Streljajo kanje in ujede, ki so zaščitene. Kot ekolog učim lovce, kaj je narava. O tem sem napisal dve knjigi in leta sem lovce učil, kako naj se postavijo do narave. Sam sem se od lovcev marsikaj naučil, imam pa jih tudi sam kaj naučiti. Lov ni naravi škodljiv.

Z ekologi so sitnosti, ker nas opozarjate, da je z naravo ves čas nekaj narobe. Govorite nam o bližajoči se katastrofi. Kaj varujete?

Moj profesor Ivan Kos mi je pred leti razložil, zakaj smo ljudje po svojem bistvu naravovarstveniki. "Ljudje ne maramo, če se naše okolje spreminja," je govoril. "Takšni smo iz primarno bioloških razlogov." Če nam je uspelo preživeti v nekem okolju, to pomeni, da ni tako slabo. Če ga ohranimo, bo tudi našim potomcev uspelo. Zato nas spremembe okolja, v katerem smo zrasli, bolijo. Kaj je narava? To sprašujete, ne?

To bi bilo morda dobro pojasniti.

Kaj se da še reči, razen tega, da je to svet okoli nas? Gozdovi, travniki, ampak tudi park. To tukaj pač je. Zanimivo pa se je vprašati, kaj je naša vloga v tem svetu. Marsovca, ki bi prišel k nam in bi si ogledal zbirko živih bitji na Zemlji, bi nekaj morda zmotilo. Se je svet razvijal tri milijarde let in pol zato, da smo nastali mi? Milijarde let krvave evolucije in boja za obstanek zato, da nastane ta človeška komedija? Mi smo kot Oleg Popov, ruski klovn s karirasto kapo, vrh evolucijskega drevesa. Lepo vas prosim. Ne veličastni kiti, ne čudoviti leopardi, ne antilope, vidre, tjulnji. Ne. Mi smo vrh evolucijske piramide in gospodarji vsega. To je vesoljna napaka. Živimo v božanski komediji. Uspelo nam je v zadnjih petdesetih letih. Vse ostalo je bila priprava na to veliko kulminacijo, v kateri smo zares množično napadli okolje.

Kaj vas pri tem tako zelo moti?

Nismo se zmožni globalno pogovarjati. V milijardah let evolucije, ki so pripeljale do obvladovanja vsega sveta, nismo razvili jezika, v katerem bi se lahko o svetu pogovarjali. Antarktika ni od nikogar, skrbi pa nas vse. Kaj naredimo? Nič. Če sosedu v četrtem nadstropju poči vodovodna cev in zamaka do pritličja, se stanovalci kljub nujnim sosedskim sporom usedejo skupaj in sklenejo, da je treba nekaj narediti. O Antarktiki, ki krepko zamaka, se Amerika in Kitajska ne moreta nič dogovoriti. Pa ne zato, ker ne bi vedeli ali ker ne bi razumeli, ampak zato, ker nimamo sistema, v katerem bi se svet lahko pogovarjal o samem sebi. Nimamo zagovornika lastnega življenjskega okolja. V trenutku, ko je pod najhujšim pritiskom.

Svet je velik. Sedem milijard ljudi se težko kaj dogovori. Ampak tudi v majhnem je nemogoče. Mi smo naravo prepustili državi in imeli ministrstvo posebej zanjo. Zdaj ga nimamo več. Okolje je padlo pod kmetijstvo, prostor pod infrastrukturo. Se gre tega veseliti ali obžalovati?

Ena reč me v tej zgodbi skrbi. Slovenci smo postali zelo evropejski in imamo večino reči rešenih po evropejsko. V eni stvari pa se zelo razlikujemo. Imamo izjemno ohranjeno okolje.

Ali res?

Ja, res. Po deležu Nature 2000 smo evropski prvaki. Šestintrideset odstotkov našega ozemlja je v Naturi 2000, kar je največji relativni delež v Evropski uniji.

Več kot Finska?

Da. Finska je druga. Verjemite, v EU smo mi prvi. To pa je evropski rekord, ki ga absolutno najmanj cenimo in ga imamo najmanj radi. Skoraj nas je sram tega. Raje bi bili evropski prvaki v nogometu. Še pred tridesetimi leti so bile zelo pomembne zmage nad okoljem. Človek se je boril proti naravi in zmagal. Naša duša zelo težko prenese to, da narave ni treba poraziti. Hočemo ven iz gozda. V tem se razlikujemo od Evropejcev. Na Nizozemskem so v nedeljo zvečer zastoji na poti iz krajinskih ali nacionalnih parkov. V Sloveniji je to kazen božja, s katero nihče ne ve, kaj bi počel.

To se lepo vidi v razliki obravnavanja ukinitve ministrstev za kulturo in za okolje in prostor. Ukinitev ministrstva za kulturo je upravičeno vznemirila ljudi. O tem se je zares veliko govorilo. O ministrstvu za okolje in prostor pa ni bilo slišati skoraj nič. Kot da Slovencev to nikoli ni skrbelo, ohranjanje naravnega okolja pa ni vrednota, ki bi imela svojo težo. Kot da se je zgodilo nekaj, kar ne bo imelo nobenih posledic. Jaz mislim zelo drugače.

Da izginotje ministrstva za okolje ne povzroči nobene diskusije, je zelo nenavadno. Ob ministrstvu za kulturo je bilo očitno, da ni pomembno ministrstvo, ampak da gre za pomen kulture v družbi. Reakcija je bila opazna, sporočilo jasno. Kulturi se je znižal status. Ob okolju pa kot da se ni nič zgodilo. Najbrž je bil kdo presenečen, da takšno ministrstvo sploh obstaja. Vtis je, da je vseeno.

Pa ni. Prav zaradi tega potrebujemo zagovornika pravic narave. Šele čez deset let bomo opazili, kaj smo izgubili. Pri okolju gredo reči namreč tako. Danes se ni zgodilo nič, čez čas se vidijo posledice. Včasih šele mnogo let pozneje sploh opazimo, kaj smo naredili ali preprečili. Ve se, da so hoteli v osemdesetih letih narediti jez na Soči pri Kobaridu in dolino poplaviti do Bovca. Danes takšna neumnost ne bi padla nikomur več na pamet. Takrat se je v vodi videlo samo elektriko, danes vemo, da je Soča ena tistih rek na svetu, ki jih res ne smemo uničiti. Zdaj so pod pritiskom njeni manj vidni pritoki.

Zato narava in okolje potrebujeta svojega zagovornika, ki bo o teh rečeh govoril v parlamentu. Tudi takrat, ko o tem nihče noče nič slišati. Še posebej takrat, ko nihče noče nič slišati. Zgodba o naravi kot vsiljivcu in problemu se mora nehati. Ne moremo je pustiti v rokah peščice ljudi, ki do nje nimajo odnosa ali pa ga imajo samo ob nedeljah. Politične stranke so ob okolju propadle. Nobeni ekološki stranki ni uspelo priti v parlament, da bi o tem govorile. Potrebujemo vsaj en neodvisen glas, ki bo zastopal naravo. Čez deset let ga bomo znali ceniti.

Slovenija je dežela malih vodotokov. Zaradi pritiska Evropske unije smo naredili nekaj čistilnih naprav v večjih mestih. Paradoksalno velika mesta zaradi tega niso velik problem. Problem so majhna mesta, naselja, majhne občine. Lani smo imeli pet večjih zastrupitev vodotokov zaradi nedelujočih čistilnih naprav. Naša skrb za vode je mizerna. Do leta 2015 bi morale biti vse slovenske vode čiste. Že sedaj smo rekli, da je to za nas preveč ambiciozen cilj. Pa ni.

Predvsem v manjših občinah je treba očistiti komunalne vode. Ideja, da razdejanje lahko povzročijo samo veliki onesnaževalci v Zasavju ali cementarna v Anhovem, ne drži. Razpršena gradnja prav tako povzroča škodo. Vsaka hiša ima denar za vodomet, ne pa za troprekatno greznico, in morda še trstično gredo, če je na samem. Slovenske vode je treba očistiti z veliko akcijo. Kdo bo o tem govoril?

Zdi se vam, da bi institucionalni varuh okolja rešil te probleme? Ali ni to nekoliko prelahko?

Mislim, da potrebujemo varuha pravic okolja. Vsaj to. Relevantna vprašanja okolja morajo priti v parlament in postati predmet politične polemike. Da. Čas je za to.

Kakšne posledice pa bi lahko imela ukinitev ministrstva, ki ga skoraj nihče ni opazil?

Brez skrbi za okolje je nesmiselno govoriti o trajnostnem razvoju. Nekdo mora gledati pod prste podjetjem in lobijem, ki devastirajo okolje. Nekdo mora imeti pod nadzorom smučarske lobije, ki na Pohorju vidijo samo smučišča, kjer potem ljudje uživajo v neokrnjeni naravi. Reklamirajo se z ohranjenim okoljem, potem ko so vanj že spustili buldožerje. Ne lotijo se posega trajnostno, tako da bi za njimi še kdo drug imel kaj od tega. Ohranjeno okolje je velika turistična vrednota, vendar je ideja prav v tem, da ga ohranimo. Nekdo mora to sistematično početi tudi z instrumenti oblasti.

Ampak saj okolje kot resor še vedno obstaja.

Da, vendar sodi pod ministrstvo za kmetijstvo. Ministrstvi se ne bosta enakopravno združili. To je izmišljotina. Kmetijstvo ima veliko več denarja, ima veliko več interesov, in ti interesi bodo prevladali. Kmetijstvo in narava sta v tekmovalnem odnosu. Naravovarstveniki se sprijaznimo s tem, da je en del narave namenjen kmetijskim površinam. Brezglavo je tukaj imeti radikalne ideje. Ampak kmetijstvo mora do razumne mere ohranjati naravo in okolje. Narava so tudi reke, je podtalnica, so vodni viri.

Moderno kmetijstvo so stroji, gnojila, pesticidi. To je industrijska produkcija. Kakšno zvezo ima z naravo?

Obstaja tudi trajnostno kmetijstvo, ki goji večjo biotsko raznovrstnost. Na monokulturnih njivah na Dravskem polju ali v Pesniški dolini je biodiverziteta majhna. Slovensko kmetijstvo se je iz poljedelske proizvodnje usmerilo v živinorejsko. Veliko kultur je zamenjala koruza. Koruza je okoljsko gledano zelo problematična. Zelo hitro raste, potrebuje veliko vode, herbicide in gnojila. V koruznem polju nič ne živi, ker na tleh ni ničesar, kar bi lahko jedel divji zajec ali jerebica. Srna lahko uleti vanjo in se skrije. Divji prašiči jo obožujejo, drugega življenja pa tam ni. Ko jo požanjejo, za njo ne ostane nič. Hkrati pa se še ne splača. Z Madžari smo nekonkurenčni pri ceni, da ne govorim o ZDA. Gojimo jo zato, da bomo iz nje naredili drek, iz njega bioplin in z njim poganjali elektrarne. To je prevelik pritisk na okolje.

Vas pa skrbi, da bo okolje trpelo, če bo na ministrski ravni podrejeno kmetijstvu?

Da. Že sedaj so vse stimulacije za Naturo 2000 kmetijske. Stimulirajo visokostebelne sadovnjake in takšne reči. Če ne bo v interesu kmetijstva, ukrepov ne bo. Ravnali se bodo po antropocentričnih interesih ali ekonomiji. Preureditev birokracije bo vplivala na takšne reči, kot je naš odnos do divjih zveri. Ne skrbi me to, da bo padlo nekaj medvedov ali volkov več. Skrbi me, da bodo v tistih predelih Slovenije, kjer znajo živeti z velikimi zvermi, to pozabili. V Franciji v treh tednih ustrelijo vsakega medveda, ki ga izvozimo od tukaj. Zakaj? Ker ne znajo živeti z njim. V Sloveniji so kraji, kjer to znajo.

Pokojni Ivan Volarič Feo se mi je še lani v Kobaridu pritoževal ravno nasprotno, da je v Soški dolini vsako leto več narave. Ni več pašnikov, ni več senožeti. Vse prekriva gozd, ki prihaja vedno bližje hišam in požira kmetijske površine, ki jih nihče več ne obdeluje. Kaj je s to sliko narobe?

To je res. Vsako leto četrt ali pol odstotka površine prekrije gozd.

Torej narava ni ogrožena?

Ja, je. Tradicionalni načini kmetovanja se opuščajo. Zaledje se zarašča in ga požira gozd. Vedno večji pritisk pa je na osemnajst odstotkov slovenskega ozemlja, ki ga predstavljajo doline in ravnine. Nekatere raziskave kažejo, da se osemdeset odstotkov vse slovenske ekonomije obrne na osemnajstih odstotkih ozemlja. Vsa mesta, vsa infrastruktura, kmetijstvo je tam. V čem je problem? Da so pod temi polji tudi viri pitne vode in v njihovi bližini ohranjeni naravni spomeniki. Na en del Slovenije je pritisk zelo velik, na drugem pa popušča. To ne pomeni, da se stanje narave izboljšuje. Prav nasprotno.

Kriterij ohranjanja narave je biotska pestrost. Ta je največja tam, kjer se srečujeta gozd in travnik, njiva in mejica. Mejica je antropogenega izvora. Da ne bi živali uhajale z ene njive na drugo, so ljudje posadili vrste, ki so gibanje preprečevale. Nekatere so stare dvesto let. Tam je na stotine vrst ptic, plazilcev, dvoživk in vsega drugega. To izginja. Seveda je bedarija reči, da hočemo za vso Slovenijo eno rešitev. Treba je biti pameten.

Kako si v tem lahko pameten?

Tako, da ne delaš nepotrebne škode. Na Pohorju hočemo ohraniti nedotaknjen gozd tam, kjer ni smučišč. Hočemo ohraniti mejice in nasaditi vetrobranske pasove, kje lahko pride do povečanja biotske pestrosti. Z malo pozornosti in malo želje jih lahko uvedemo veliko. Knjigo sem napisal o tem. Prosto živečim živalim prijazno kmetovanje. Knjiga govori samo o tem, kako ne delati nepotrebne škode. Če je nujno potrebna, jo pač narediš. Dvesto let stara mejica ima okoljsko vrednost, verjemite. Tudi če pozimi ni videti lepa. Potrebuje zagovornika, ki bo povedal, za kaj je dobro, da je tam. Kako to koristi tudi nam. Kako načrtovati, da se ohrani, in kako to skrb prenesti v politiko.

Se gre tega, da je narave vedno več, veseliti ali to obžalovati? Je pešanje gorskih kmetij za naravo dobro ali slabo?

Z vidika biotske pestrosti je slabo. Ohranjanje slovenske tradicionalne krajinske podobe je smiselno. Gorski pašniki in poplavne loke so dobre za vse. Antropogene kreacije v naravi je treba ohraniti. Ni dobro, da imamo na eni strani popolnoma ohranjeno naravo, po kateri hodimo v nedeljo, na drugi strani, tam, kjer res živimo, pa popolno devastacijo z nakupovalnimi centri na kmetijskih površinah.

Težko je srečati človeka, ki ni ljubitelj narave. V New Yorku so lep del v Centralnem parku prepustili naravi in vanj postavili klopce in stojnice s hot dogi.

To imamo vsi radi, da.

Kar imamo radi, običajno dobi predstavnika v politiki. Zakaj so vse naše zelene stranke propadle kot nekaj nepotrebnega?

Mi v parlamentu nimamo stranke zelenih. Nenavadno. V tem smo velika evropska posebnost. Takoj, ko nekaj nastane, jo požrejo. Na zadnjih volitvah so bile tri ali štiri zeleno obarvane stranke. Trs je dobil več kot en odstotek. To je dobro, ker bo stranka lahko dobila sredstva. Zakaj gre tako zelo slabo? Zato, ker še vedno mislimo, da je treba zmagati nad naravo. V šolskih programih nimamo rednega predmeta, ki bi kot del državljanske vzgoje učil, da je okolje pomembno. Imamo nekaj izbirnih vsebin, rednega pa nič. Pri biologiji se še vedno učijo o mahovih in praprotih in nespolnem razmnoževanju, kar vsak normalen otrok takoj po testu pozabi. Tega, kaj je v Sloveniji treba ohraniti, nihče ne uči.

Ko otroci postanejo župani, v okolju vidijo samo težave. Nimaš projektov razvoja podeželja, ki bi iskali evropska sredstva in bili namenjeni ohranjanju narave. Vsi ekološki okoljski projekti se končajo pri izgradnji kanalizacije. Ni ideje, da bi bilo treba nekaj narediti iz Dravske loke. Ne samo, da ni zavesti. Ni nobene domišljije. Med predvolilno kampanjo so vsi govorili samo o dolgovih, in vsi so govorili isto. Nabor vsebin se je skrčil na puhlice. V Nemčiji so Zeleni dejavna politična sila, na Nizozemskem je več strank, v Avstriji tudi. Pogovarjajo se o vsebinah.

Slika je skoraj smešna. Na eni strani gledamo televizijske oddaje, ki govorijo o naših čudovitih rekah. Zastavljene so absolutno neproblematično in poudarjajo le lepoto rek. Na drugi strani je politična govorica, kjer se o okolju ali ohranjanju narave vedno govori kot o problemu. Kot o največji cokli razvoja. Tako govori bohinjski župan o Triglavskem narodnem parku. In tako dobimo naravo in ohranjanje narave, ki sta vedno nekaj slabega. Nadloga, ki so nam jo naprtili, ker nismo bili pridni in dobri.

Kazen?

Tako. Ne bomo dobili obvoznice, ker so tam neke žabe in mokrišča. A zdaj bomo čuvali žabe, namesto da bi se udobno vozili kot ljudje? Optika je vedno ta. V zadnjih petnajstih letih nisem opazil niti ene resne politične razprave o ohranjanju narave.

Je pa potrebna?

Absolutno. Saj to je vendar razlog, zakaj smo tudi mi na evropskem vrhu. Vsak tretji korak naj bi naredili v Naturo 2000. Ena tretjina našega ozemlja je zajeta v to mrežo. Ničkolikokrat je bilo že povedano, da turisti prihajajo k nam zaradi ohranjene narave in okolja. V casinoje hodijo vse manj, ustavijo se v Ljubljani, gredo tudi na morje, a zaradi njih imamo množice planinskih kmetij, ki se ohranijo bogu za hrbtom. Nikoli ne bi mogle obstati, če ne bi bilo turizma. Kdor enkrat izkusi to naravo, je začaran. Od okoljskih lepot, dobre kuhinje, konjev, sončnih zahodov… Čisto zares je očaran. Poznam Nizozemce, ki hodijo na Pohorje v razpadajoče koče na gobovo juho. Tri tedne vnaprej rezervirajo sobo v koči, kjer imajo na leto šest nočitev. Hočejo biti prav tam, ker je to zanje nekaj čudovitega. In dejansko je prelepo. Te percepcije o sebi preprosto nimamo.

Imate nekaj temeljnih točk, kaj bi bilo treba narediti, da bi bili zadovoljni?

To je najbolj nevarno. Človek nikoli ne sme biti popolnoma zadovoljen. A počutil bi se bolje, če bi se začeli resno pogovarjati o regijskih parkih. Denimo o regijskih parkih Krasa, s katerimi bi zaščitili prostor pred zazidavanjem in parcialnimi interesi posameznikov. Kras je naša antropogena, naravna dediščina. Kras z vsemi Kraševci in vsemi naravnimi, kulinaričnimi in drugimi vrednotami. Regijski park ni le naravovarstvena, ampak celostna zaščita, ki daje možnost pridobivanja sredstev za razvoj na trajnostni način, ki bo Kras tudi za tiste, ki pridejo za nami.

Podoben regijski park potrebuje Pohorje. Gre za enega največjih še ohranjenih gozdnih ekosistemov v tem delu Slovenije in tudi širše v regiji. Tu najdemo stare značilnosti gozda. Pohorje je velik, star gozd, ki ga je treba zaščititi. Ogroža ga predvsem precej stihijsko načrtovan turizem. Govorim o smučarskih logih, vznemirjanju zaradi voženj z motornimi sanmi. Krog ljudi, ki jih to v neki dobi njihovega življenja veseli, nas lahko pripelje do izginotja gozdnih kur, kot so veliki petelin, ruševec, gozdni jereb…

Ali človek, ki se po naravi vozi z motorjem, res dela takšno škodo?

Živali so zelo občutljive na vznemirjanje. Hočejo mir. Regijski park bi moral določiti mirne cone. Nič ni narobe, če imamo smučarska središča. A biti morajo na omejenem prostoru, drugod pa morajo biti mirne cone. Sedaj se vse prepleta in odvzema življenjski prostor. Poglejte jelenjad. Teh živali se pozimi ob metru snega in minus 18 stopinjah ne sme vznemirjati, ker izjemno čuvajo svojo energijo. Tako, da so čim bolj pri miru. Ne migajo. Par dni stojijo, ležijo. Na to so navajene. Če jih začnemo vznemirjati, ogrozimo njihov obstoj, hkrati pa se grozno škodo naredi tudi drevesom, saj začno z debel trgati lubje.

Tretje območje, ki bi ga bilo treba zaščititi, je Mura, kjer so energetski lobiji in interes izkoristiti energijo. Ta interes razumem, a bolj kot za energijo gre za koriščenje gramoza. To pa pomeni grozno devastacijo okolja.

Kaj se da narediti, lahko vidimo na avstrijski strani, kjer jim niti na misel ne pride, da bi svoje okolje izkoriščali za karkoli drugega kot za lokalni turizem. Imamo enake možnosti. Kolesarstvo, krasna kulinarika, bučno olje, ki so nam ga sedaj Avstrijci ukradli in ga prodajajo na svoji strani meje. Fantastične stvari. V Avstriji vse cveti, mi pa ne vemo, kaj bi s tem počeli.

Trije regijski parki bi me zagotovo razveselili.

Med drugim ste pred leti snemali film Smaragdna reka o Soči. Soče ni treba zaščititi?

Soča je v zgornjem toku zaščitena. Bi pa gotovo veljalo zaščititi tudi pritoke.

Nadiža je veliko izkopavališče gramoza.

Drži. Vendar zgornje Posočje pade pod Triglavski narodni park.

Tam vlada okoljski totalitarizem. A v njegovem preddverju je cementarna Anhovo. Imamo lahko res le bodisi popolno zaščito tradicije bodisi sivo industrijsko krajino? Obstaja kaj vmes?

Zagotovo je lahko še marsikaj vmes. Vprašanje je, ali obstaja pripravljenost za to. Težava je, da ljudje ne vedo, kaj regijski park pomeni. Imamo le enega. Kozjanski regijski park. Deluje zelo dobro in tam se kaže, da je to predvsem park za ljudi, ki tam živijo. Tam sedaj najdete kopuna, ki ga v Sloveniji ni bilo od Martina Krpana dalje.

Kaj je kopun?

Skopljen petelin. Je posebej sočen, velik in primeren za v pečico. Tam so stare sorte jablan. Ogromno projektov je zaživelo in mislim, da delajo dobro. V Posočju je predvsem treba jasno povedati, kaj se ne sme početi, in postaviti splošne smernice.

Ampak v Trnovskem gozdu se lahko voziš uro dolgo, ne da bi srečal kristjana. Mene vsakič spomni na Ruando, ki bi jo lahko celo preselili v Trnovski gozd. Tam ni žive duše. To naj bo naša vrednota? Zakaj?

Kje v Evropi pa si še lahko privoščiš kaj podobnega? Kot prvo si ne predstavljam, kaj drugega bi si lahko želel imeti tam kot to, kar je. Življenjski pogoji tam so zelo temni.

Krompir in zelje dobro uspevata.

Verjamem. A ljudje si tam ne želijo zares biti. Bi bilo zato treba tam čez potegniti 26 vodov električne napeljave ali je bolje to zatakniti za rob in pustiti, kot je? Narava, kot je ohranjena tam, je vrednota, ker preprosto nas ni tam, da bi počeli kozlarije. Čisto dovolj je, da je tam to, kar je. Že to je ogromno. Tam ni prazen prostor. Ni, da bi bilo tam nič. V Prlekiji sem kolesaril in se zagovoril z možakom, ki mi je kazal okolico.

"Tu bi bila fajn avtocesta od Ptuja do Ormoža, a se ne morejo zmeniti, kje bi naredili priključek. Veste, najbolje bi bilo, če bi šel čez krajinski park Šturmovce, ker tam ni nič."

To je ta percepcija. A je tam ohranjen del poplavne loke, izjemno bogat z živalmi in biotsko pestrostjo. Gre za najbolj produktiven ekosistem v Evropi! To je tam.

V Sloveniji imamo radi naravo, a še ne vemo čisto dobro, zakaj. Nekaj nas je, v Evropi precej, ki vemo, da mora tam biti prav to, kar je.

Govorite o ohranitvi okolja, v vašem laboratoriju pa so same packarije. Kaj delate?

Sem ekotoksikolog. Ukvarjam se z zastrupitvami v okolju. Merim strupene snovi, ki prihajajo v okolje. Včasih tudi po naravni poti. Narava naredi najbolj učinkovite in najbolj strupene strupe. A največkrat proučujem strupene snovi, ki prihajajo v okolje in smo si jih izmislili ali jih uporabljamo ljudje. Ocenjujem tveganja, napovedujem, kaj se bo zgodilo v okolju zaradi prihoda strupenih snovi.

Delam na Zavodu za zdravstveno varstvo na Inštitutu za varstvo okolja. Med našimi nalogami je tudi oceniti, ali je neka voda primerna za izpust v naravo ali ne. Moji kolegi izmerijo kemijske parametre, pH, nitrate… in dobijo številke. Te primerjajo s še dovoljenimi mejnimi vrednostmi. Jaz vzamem vzorec odpadne vode in vprašam vodne bolhe, kaj si mislijo: bi živele v taki vodi ali ne? Tudi bakterije ali mikroorganizme iz hlapov čistilne naprave vprašam, ali je voda očiščena ali strupena. To je eno od področij, s katerimi se ukvarjam.

Veliko hodim v London. Na Evropski agenciji za zdravila so me izvolili za eksperta za okoljska tveganja, ki jih povzročajo veterinarska zdravila. Tam sem advokat okolja pred interesi velikih farmacevtskih družb. Vsa veterinarska zdravila prej ali slej končajo v vodi in preden jih lahko registrirajo, je treba pogledati, kakšne učinke lahko imajo na okolje. Zakaj mislite, da hočem zagovornika pravic narave? Zato, ker vem, kaj vse vanjo mečemo, kot da je naše smetišče.