Gulič pravi, da je sam sorazmerno zadovoljen s svojim vodenjem verskega urada in da so dobro sodelovali z vsemi verskimi skupnostmi. Le novele zakona o verski svobodi - popravke obstoječe zakonodaje je zahtevalo tudi Ustavno sodišče - jim ni uspelo sprejeti. Predvsem zaradi padca Pahorjeve vlade.

Takojšnja odstavitev direktorja Urada za komuniciranje in varnostne službe Sova se zdi v luči značaja nove vlade razumljiva. Toda zakaj je bilo potrebno tako pohiteti z vašo odstavitvijo?

Tudi odstavitvi direktorja Sove in Urada za komuniciranje se ne bi smeli zgoditi. Velik problem te države je, da pristajamo na nespodobna dejanja. Obe službi sta strokovni in profesionalni in morata tako delovati. Nekaterim se pač vse dopušča, ker so pač "razbojniki", drugi pa moramo biti pridni. Zato se nam potem začne življenje zapletati. Za mojo odstavitvijo je v ozadju zagotovo katoliška cerkev (RKC), morda ali najbrž še kdo drug. Urad za verske skupnosti ima neko simbolno težo. Že pred mojim imenovanjem za vodjo urada je bilo začutiti veliko averzijo. Iz tega telesa so morali izgnati vraga.

Ali je kdo do vas res gojil tako hude zamere?

Ob mojem prevzemanju Urada za verske skupnosti so se v italijanskem in našem tisku začele pojavljati zgodbe o satanizmu in ne vem o čem še vse. Vse to so na silo povezovali z mojim prijateljevanjem z motorističnim klubom Satan's Brothers iz mojih krajev. Napletli so neke zgodbe, ki so daleč od resničnosti. Toda tam, kjer ljudje tega ne vedo in vidijo le tisto, kar se pojavljala v medijih, se je to prijelo, sploh če je bil pripovedovalec dovolj zgrožen in dovolj sočen. Averzija do mene je bila vseskozi prisotna in ko smo razpravljali o noveli zakona o verski svobodi, je bil eden pomembnejših očitkov, da iz besedila zakona veje hlad. Kot da bi zakoni morali biti topli...

Vašem mandatu vam tudi zaradi odlašanja ni uspelo sprejeti novega zakona o verskih skupnostih. Vam je zdaj kaj žal za to?

Seveda mi je žal, saj bi uredil marsikaj, kar se je izkazalo za pomanjkljivo v teh štirih, petih letih, odkar velja obstoječi zakon o verski svobodi. Vsekakor ga bo potrebno spremeniti, temu se ne da izogniti. Postati mora jasno, kje se konča država in kje se začnejo verske skupnosti, in obratno, kako je z njihovim financiranjem, predvsem kako je z odgovornostjo do tretjih oseb.

Za avtorja zadnjega zakona o verski svobodi velja Lovro Šturm, ki je bil pravosodni minister iz kvote NSi in je tudi predsednik odbora SDS za pravosodje. Ali menite, da bo nova oblast naklonjena spremembam njegovega verskega zakonika?

Ustavno sodišče je razveljavilo dva člena njegovega zakona, za ostale pa je povedalo tako, da se da razumeti, da jih je potrebno urediti in seveda ima pri tem zakonodajalec prosto presojo. O stvareh se je potrebno dogovoriti v parlamentu in jih spraviti skozi parlament, tudi pri proračunskih dogovorih, ko gre za financiranje. Ne more biti enim kar dano. To ne more biti le rezultat želja RKC, oziroma kot je nadškof Anton Stres dejal, da o njih ne bo odločal parlament. Katere strukture v Sloveniji so lahko izvzete iz parlamentarne demokracije? V tem primeru bi morali zaščiti vsaj parlamentarno demokracijo, če že ustave ne.

Ali mislite, da se bo vpliv RKC skušal povečevati? V vladi so tudi njej zelo naklonjene stranke.

Gre pač za glas določenega dela prebivalstva, da se nekdo v njihovem imenu oglaša, da zagovarja njihove vrednote. Tako je tudi prav. Želja po oblasti brez odgovornosti preko nekoga drugega pa je druga stvar, je stara stvar. To se je pokazalo tudi v zadnjem pismu škofovske konference, kjer se en člen Zakona o verski svobodi postavlja nad ustavo in nad vse, kar ureja življenje v Sloveniji.

Vaš nesojeni zakon naj bi prinesel več pravic manjšim verskim skupnostim oziroma bi jih bolj pravično izenačil z večjimi verskimi skupnostmi. Ali lahko pričakujemo, da jim bo sedaj odvzeta kakšna že obstoječa pravica?

Novela bi pri pravicah izenačila izhodišča za vse verske skupnosti. Financirane bi bile vse verske skupnosti, natančneje verske dejavnosti verskih skupnosti, saj bi bil denarni prispevek države vezan na razmerje med številom odstopov dela dohodnine. Tudi če bi šlo zgolj za nekaj evrov, bi se to upoštevalo. Zdaj pa verske skupnosti z manj kot tisoč člani ne morejo sodelovati pri financiranju njihovega delovanja s strani države, zelo težko pa sodelujejo tiste, ki so bile ustanovljene po letu 2002, ko je bilo opravljeno zadnje štetje prebivalstva, v katerem se je popisovala tudi verska pripadnost.

Ali si lahko po vzoru Madžarske tudi v Sloveniji obetamo zmanjšanje uradno priznanih verskih skupnosti?

V preteklosti so bile nekatere težave pri prijavljanju dejavnosti verskih skupnosti, ker so se nekateri trudili, da bi bilo verskih skupnosti čim manj. Ravno te omejevalne člene je razveljavilo ustavno sodišče. To je sedaj precej odprto polje. Če pa bi kdo želel zmanjšati ponudbo verskih skupnosti, bi morali spremeniti zakon in ustavo tako, da bi omejil versko svobodo in svobodo vesti.

Koliko je sedaj verskih skupnosti v Sloveniji?

V tem trenutku 43. Od sprejema zakona o verski svobodi 2007 je bila registrirana le ena nova verska skupnost.

Pred časom ste na srečanju s predstavniki verskih skupnosti dejali, da je osamosvojitev Slovenije prinesla več svobode vsem, tudi verskim skupnostim (VS). Zlasti pa je več svobode prinesla verujočim, ne glede na vero. V zadnjem času pa smo tudi glede več svobode priča kar precejšnjim konfliktom verskih skupnosti proti posvetni javnosti, kot denimo v primeru Svetlane Makarovič in zdaj varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek Travnik zaradi njenega mnenja o obrezovanju dečkov iz nemedicinskih razlogov.

Po osamosvojitvi so se začele zadeve na verskem področju urejati in so se uredile z zakonom o verski svobodi. Vendar se je potem izkazalo, da vse stvari niso dobre, in zato je zakon zrel za spremembo. Verska svoboda v Sloveniji vsaj od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ni bila zanemarljiva. Odnos do verskih skupnosti je bil spodoben, vendar kot vedno odvisen tudi od posameznikov. Konflikti pa so večkrat sproducirani ali napihnjeni zaradi drugih dnevnopolitičnih razlogov, preusmerjanja pozornosti z realnih problemov na simbolne ali zaradi čisto običajnega razkazovanja moči.

Vendar smo kljub vsem zagotovljenim pravicam priča neprestanemu tarnanju o ideološkem in kulturnem boju proti največji slovenski verski skupnosti.

Svetlana Makarovič je mojstrica slovenskega jezika in je vedela, kako o neki stvari, ki je grda, povedati, da je grda. Ob tem pa ni bilo nobenih pozivov, kar so ji nekateri potem prilepili. Podobna je zadeva z varuhinjo človekovih pravic. Gre za državno inštitucijo, ki skrbi tudi za moralo v odnosu posameznika do države. Vendar se je bilo očitno potrebno spraviti tudi na to inštitucijo. Vse, kar ni po njihovem okusu, je potrebno postaviti v položaj, da se lahko ekskomunicira ali pa socialno ogrozi. Zažiganja na grmadah zdaj ni več, vendar lahko gori tudi kaj drugega in ljudi se da kaznovati na različne načine. To so vedeli komunisti, ki so tega naučili tudi od verskih struktur. Te pa so tega naučile od kakšne druge države, od koga drugega.

Slovenska RKC je doživela neslavno epizodo finančnega zloma mariborske nadškofije. Ali so se pojavljale kakšne zahteve in pritisk po morebitnem večjem financiranju RKC s strani države?

Gre za odprt problem, ker ne velja več štetje prebivalstva iz leta 2002. Vendar so bili tudi tedanji podatki približni, saj se je na popisu spraševalo po pripadnosti določeni veri in ne po pripadnosti določeni verski skupnosti. Lanskoletni popis prebivalstva ne popisuje več osebnih okoliščin. Zato smo tudi na tem področju hoteli spremeniti zakon. Vendar se je tudi tu RKC zdelo, da potemtakem ne bi dobila tistega, kar misli, da ji pripada. Po našem predlogu bi o velikosti kolača, namenjenega verskim skupnostim, odločal Državni zbor, delil pa bi se glede na dohodninske odstope. Vendar je bilo to zavrnjeno, ker pač ni bilo sklenjeno "pod mizo".

Novi obrambni minister Aleš Hojs, ki prihaja iz NSi, je dejal, da ustanovitev vojaške škofije sicer ni prioriteta, toda gre za nek standard zavezništva NATO.

Vojaškega ordinariata ne ustanavlja država, temveč verska skupnost. Škofa imenuje sveti sedež v Vatikanu. To bi lahko dobili že v preteklosti, ko je bil za to zadolžen ravno Anton Stres kot mariborski škof. Po noveli zakona, katere obravnava se je ustavila na odboru za notranje zadeve konec prejšnjega mandata, bi se dal denar za to verski skupnosti, pa naj znotraj verske dejavnosti dela z njim, kar hoče. Vojaške verske uslužbence bi potem plačevale verske skupnosti, če bi jih želele imeti v vojski. Z državo pa bi se lahko dogovorili tako kot v Nemčiji, da gre za civilne uslužbence, ki so napoteni v vojsko. Ne gre za neko stalno prakso, saj te zadeve ureja vsaka država drugače.

Več pogovorov si lahko preberete v temi Spletni intervju.