Malo je žensk, ki bi tako dolgo in zvesto spremljale Janeza Janšo. Ko ji je, takrat še urednici časopisa Slovenska vojska, leta 1992 kot obrambni minister ponudil delo tiskovne predstavnice je dahnila, da se „ni veliko obotavljala, saj sem Janeza Janšo poznala kot zelo poštenega človeka in politika, za katerega mi je v čast delati.“ In sta šla skupaj čez Depalo vas. Kadar Janša ni premier in gospa Dolinarjeva ni šefica kabineta, je tiskovna predstavnica SDS ali pa dela v poslanski skupini v državnem zboru kot sekretarka ali svetovalka, skratka v opoziciji in na poziciji z Janšo. Tako zvesto, da je zavrnila Pahorjevo povabilo v kabinet, pa čeprav menda takrat ob odhodu iz prve runde šefovanja kabinetu predsednika vlade ni dobila odpravnine. Morebiti je tako uspešna v političnem zaledju, ker je na FSPN diplomirala z nalogo Navade in običaji v manj razvitih državah kot sredstvo diskriminacije žensk. Po študiju je delala v pri internem časopisu in radiu Save. Pa ji novinarstvo očitno ni bilo usojeno, saj jo je hitro zaneslo v turizem in je bila med tistimi, ki so izpeljali projekt muzejskega vlaka. Od tam do ključarke vrat premiera je le korak. Ker je bila ena redkih žensk stalno prisotnih v SDS, je tudi med ustanovitelji SDS-ove dobrodelne ustanove Vrtnica, nad katero sedaj bdi Urška Bačovnik Janša. Ker jo opisujejo kot marljivo delavko, si je tudi moža našla v vrstah sodelavcev Janše – Marjan Divjak je njegov ekonomski svetovalec.
Več spletnih portretov najdete tukaj.
