Kratek stik nastaja, ker je populacija, s katero bi želeli na mednarodni vrh, za Slovenijo očitno premajhna. Biatlonci, ki se z vzgojo mladih ne morejo preveč pohvaliti, nastalo vrzel zapolnijo s privabljanjem že razvitih tekačev in tekačic v svoje vrste. Iz tekaških reprezentanc so med lovce v preteklem desetletju zajadrali Tomaž Globočnik, Ivan Marič, Marko Dolenc, Sašo Grajf, Andreja Grašič, Tadeja Brankovič. Zadnja leta še posebno vneto vabijo najboljšo tekačico minulih sezon Andrejo Mali. Zavrnitev običajno pomeni dobrega pol leta molka, potem pa se na spomlad snubci spet oglasijo.

In kakšno je ozadje? Razpreden domači tekmovalni sistem imajo edino tekači, tudi vzgoja mladih poteka z redkimi izjemami le v tekaških klubih. V biatlonu imajo možnost več nuditi v članskem razredu, tudi do opaznega uspeha je lažje v biatlonu. V biatlonu drugih domačih tekmovanj razen državnega prvenstva ni, čeprav imajo na Rudnem polju vse pogoje, da z nizkimi stroški izpeljejo tekmo. Vsi, ki urejajo biatlonski center, so v različnih vlogah tudi pri organizaciji svetovnega pokala in večina je zaposlena v slovenski vojski. Tekmo bi lahko izpeljali mimogrede. Tekači te možnosti nimajo in morajo vsako uslugo na Rudnem polju plačati. Cene niso skoraj nič nižje, kot so pri sosedih na Belopeških jezerih v Italiji.

Tudi prireditelji množičnih tekov, ki so potencialno vir mladih tekačev (in biatloncev), pred Pokljuko obupajo. Celo ata Bohinjske smučine Karel Medvešček zaradi negativne izkušnje s ceno nerad seli svoje množične teke na start biatlonskega centra, ki je letos za izgradnjo dobil 10 milijonov tolarjev iz Fundacije za šport. A je v igri le nekaj več kot 70.000 tolarjev. Tako je letos odpadlo praznovanje treh velikih bohinjskih tekaških obletnic: 80 let državnih prvenstev, 70 let mednarodnih tekem in 15 let svetovnega pokala, ki bi jih Bohinj, v kateri občini leži Rudno polje, lahko s ponosom ponesel v svet. Vse tiho je bilo o tem tudi v času biatlonskega svetovnega prvenstva na Rudnem polju. Bohinjci so tako lahko ponosni le na festival polk in valčkov.

Ne trdimo, da mladih biatloncev ni, le v njihovih vrstah ne vzdržijo ali ne napredujejo. Vzrok je lahko tudi notranje vzdušje. Primer. Janez Vodičar, mož s pomembnimi funkcijami v svetovnem biatlonu, (v slovenskem ima sedaj zaradi nezdružljivost funkcij le častne), ki zna pred streliščem v materinem jeziku vsakega tekmovalca povedati, na katero strelsko mesto naj v zasledovalnem teku zavije, je kot uradni napovedovalec na državnem prvenstvu ob odstopu mladinca Davorja Tratnjeka vpil v mikrofon: "Vzemite mu puško, s takim odnosom si ne zasluži, da je biatlonec." Ali bi vi, kot mladi biatlonec, ki je na evropskih dnevih mladih v Voukattiju s četrtim mestom rešil čast biatlona, vztrajali? Ali te psihološke teme na beloruski fakulteti za šport v Minsku, kjer je diplomiral Janez Vodičar, ne predavajo? Ali se morda kdo čudi, če je tudi zaradi takih majhnih pripetljajev Janez Vodičar lani izgubil glasovanje z 18:0 o podpori za direktorja nordijskih reprezentanc. Sedanji biatlonski šef Peter Zupan se sedaj trudi, da bi take odnose popravil.

Da ni vse v urejenih razmerah in zagotovljenih minimalnih pogojih za treninge in tekmovanja, kaže tudi udeležba mladink na državnem prvenstvu v lokostrelskem biatlonu, kjer jih je nastopilo več, kot v njegovem slavnem bratu - biatlonu s puško. V lokostrelskem biatlonu večino stroškov krijejo tekmovalci ali starši sami.

Poleg tega biatlonski funkcionarji svojim reprezentantom lažje zagotovijo urejen socialni status. Z izjemo v tej sezoni najboljšega biatlonca Globočnika, ki je službo v policiji dobil še kot tekač, jih "sponzorira" slovenska vojska. Med tekači imata privilegij državnih služb le Malijeva in Lačnova. Ali je ob takem biatlonskem pristopu potem sploh smiselno, da Fundacija za šport nameni biatloncem za pripravo otrok in mladine v vrhunski šport 1,6 milijona tolarjev?