Ta manko sta nedavno zapolnili dve publikaciji: zbirka receptov za ledvične in dializne bolnike, ki jo je izdalo Društvo ledvičnih bolnikov Ljubljana, in brošura za prehransko svetovanje v ambulantah splošnih zdravnikov, katere tisk je omogočilo farmacevtsko podjetje Roche. Obe publikaciji je pripravil Jože Lavrinec, klinični dietetik, ki je tudi avtor več drugih prehranskih priročnikov, kuharic in zbirk receptov za različne skupine bolnikov.

Zakaj je prehrana za ledvične bolnike tako pomembna?

Najprej se moramo vprašati, kaj nam ponuja hrana. Je vir energije in hranil, da lahko živimo, rastemo in se razvijamo. Hrana je tudi vir hranil in drugih snovi, ki zagotavljajo zdravo življenje oziroma zdravje. Kadar zdravja ni več, pa je hrana tista, ki nam pomaga vračati zdravje. Velikokrat hrana pomaga zdravilom, da se bolje počutimo in da lažje okrepimo opešano zdravje. Takrat prehrana postane zdravilna oziroma terapevtska prehrana. Vendar moramo v tem primeru upoštevati, da se presnova spremeni, temu pa moramo prilagoditi način prehranjevanja. Če gremo naprej: hrana nam zagotavlja tudi kulturne in socialne učinke, saj se ob hrani radi družimo, s hrano praznujemo... Vendar pri zdravilnih vrstah prehran običajno na to pozabimo.

Ali lahko hrana za bolnike z odpovedjo ledvic, ki pomeni strogo omejevanje uporabe soli in živil, ki vsebujejo veliko kalija in fosforja, zadosti vsem vidikom prehranjevanja?

V preteklosti je veljalo prepričanje, da je prehrana ledvičnega bolnika nekaj najbolj ogabnega, kar obstaja. Pred tem si ne bi prav nič zatiskal oči. Takšno prepričanje najdemo še danes, saj še vedno marsikje bolniku rečejo, da tako pač je, tako mora jesti, drugače ne gre. A ni treba, da je tako. Če pogledamo izven utečenih okvirov, lahko dosežemo, da hrana postane vir življenja, da je zdravilna in da sočasno zagotavlja socialne in kulturne užitke. Vendar to pomeni, da se bomo podali na nekoliko neznano področje in preizkusili nove jedi in kombinacije. Jed, ki jo pripravljamo po kakšnem novem receptu, ne bo vedno dobro učinkovala. Sčasoma pa bomo pridobili nove izkušnje in znanje in zadovoljstva ob uživanju hrane bo več.

Na splošno se mi zdi, da je prehrana ledvičnih bolnikov precej revna, da si ne upajo razširiti nabora jedi, ki jih stalno uporabljajo.

Tega problema ne opažamo samo pri ledvičnih bolnikih, ampak žal pri vseh vrstah zdravilne prehrane. V Sloveniji smo namreč nekoliko zaspali, kar zadeva izpolnitev različnih zahtev zdravilnih vrst prehrane, pa naj bodo to recepti za bolnike, navodila za bolnišnične kuhinje... V bolnišnične kuhinje se na primer ni uvajalo posodobljenih zahtev bolnišnične prehrane. Tako se pri nas šele v zadnjem času razvija prehranska podpora onkoloških bolnikov, gastroenteroloških bolnikov, kot so bolniki s kronično vnetno črevesno boleznijo, in drugih. A še to se dogaja le v nekaterih zdravstvenih ustanovah.

Zdi se, da so še na najboljšem sladkorni bolniki, saj je njihova prehrana enostavna in ne preveč omejujoča.

Drži, a ne povsem. Na voljo imajo odlične recepte, dobro razvejano edukatorsko službo, lahko se obračajo po nasvete k svetovalcem za zdravo prehrano, terapijo, zdravo življenje... Kadar sladkorni bolnik zboli za še kakšnim obolenjem ali zapletom sladkorne bolezni, na primer ledvično boleznijo ali diabetičnim stopalom, in se dodatno poruši presnova ter prehranjevalne zahteve postanejo drugačne, pa ni ljudi, ki bi mu ob tem znali ustrezno svetovati. In z vsakim obolenjem, ki se pridruži prvotnim, je vse samo še slabše.

Pri oskrbi bolnikov z ledvično odpovedjo si v zadnjih letih vendarle prizadevajo, da bi v dializnih centrih izobrazili prehranske svetovalce. Ali opažate kak napredek?

Lahko bi rekel, da je. Stvari se spreminjajo, res da počasi. Pri tem je treba pohvaliti medicinske sestre in posamezna društva bolnikov, ki po svoje tudi prispevajo k temu: z organizacijo prehranskih izobraževanj za bolnike in njihove svojce, ki pa sočasno spodbujajo zdravstvene delavce, da spreminjajo svoj odnos in znanje, ki ga imajo o ledvični prehrani.

Zdi se mi, da v tem trenutku najbolj šepa prehransko svetovanje v nefroloških ambulantah in ambulantah splošnih zdravnikov, kjer se tudi srečujejo z ledvičnimi bolniki.

Absolutno. Manjka o prehrani izobraženih strokovnjakov. Medicinske sestre, ki so zaposlene v dializnih centrih, bolnike educirajo, kadar imajo pač čas, in to je zanje dodatna obremenitev. In potem se zgodi, da tiste dobre, usposobljene, sčasoma ugotovijo, da so preobremenjene, ter zaprosijo za druge delovne zadolžitve. Še slabše je v zdravstvenih domovih, saj tam razen svetovalk za zdravo prehrano v okviru programa Cindi preprosto nimajo nikogar, ki bi bil sposoben na področju prehrane kar koli svetovati. Za terapevtsko prehrano, kakor bi lahko opredelili ledvično prehrano, pa sploh nimajo nikogar! A se stvari tudi tukaj spreminjajo, saj smo pred nedavnim dobili prvo publikacijo o svetovanju ledvičnim bolnikom v osnovnem zdravstvu, ki jo je izdala farmacevtska družba Roche.

Kaj bi bilo treba narediti, da bi bilo prehransko svetovanje bolnikom uspešnejše?

Tega se bo treba lotiti sistemsko. Najprej bo treba ovrednotiti pomen klinične prehrane. Zavedanje o nujnosti že obstaja; tudi prepoznavanje potreb. Do končne rešitve bo verjetno preteklo še kar nekaj časa. Potrebovali bomo usposobljene klinične dietetike, dodatno izobražene medicinske sestre ne samo na področju "zdrave" prehrane, temveč tudi zdravilne prehrane, pa še kaj. Vsekakor se bo treba lotiti prehranske edukacije pri bolnikih dovolj zgodaj, ko je še mogoče preprečiti ali odložiti kak zaplet bolezni. Pa seveda vpeljati prehransko obravnavo bolnika kot pomemben del zdravljenja...

Če se vrneva na prehrano ledvičnih bolnikov, se vam zdi, da bolniki dovolj upoštevajo prehranske nasvete?

Bojim se, da ne vedno. Krivi pa smo sami, ker bolnikov nismo dovolj zgodaj zajeli v prehransko obravnavo. Če bolnika zajamemo malo pred dializo, je to prepozno. Bolnika je treba zajeti že zgodaj v razvoju ledvične bolezni in mu razložiti, da se bo njegova prehrana neprestano spreminjala - odvisno tega, kako mu bo uspelo ohranjati ledvično funkcijo - in da je naloga prehrane, da mu pomaga ohranjati čim boljšo zdravstveno in osebno kondicijo, dokler ne bo začel nadomestnega zdravljenja, pa naj bo to presaditev ledvice ali dializa. Ker mu tega ne razložimo, bolnik zelo kmalu dobi vtis, da vsak govori nekaj drugega in nihče nič ne ve. Drugi razlog, da bolniki ne upoštevajo dovolj prehranskih nasvetov, je slabo socialno stanje povprečnega bolnika, tretji pa slaba izobrazbena raven. Zato bolniki nasvetov ne razumejo, in ker ne razumejo, zakaj je na primer treba omejevati sol, je sodelovanje pri zdravljenju, tako imenovana kompliantnost, manjše.

Vprašanje je, ali bolnikom tudi zdravstveni delavci ne naredimo škode, saj obstajajo dializni centri, kjer dovolijo bolnikom, da neslano hrano dosolijo. V času dialize to morda res ni tako zelo narobe, a kaj s tem bolniku povemo? Da mu ni treba paziti na prehrano. In če to naredimo v zdravstveni ustanovi, to sporočilo odnese domov: zakaj bi doma pazil na neslano hrano, če sem jo v dializnem centru lahko solil?

V veliko dializnih centrih so bolniki nezadovoljni s prehrano, ki jo tam dobijo. Ali to pomeni, da v bolnišnicah hrane zanje ne znajo pripraviti tako, da bi bila tudi okusna, ali pa je to odraz tega, da se bolniki doma ne držijo nasvetov in zato niso navajeni na okus ledvične prehrane, ki jo dobijo v dializnih centrih?

Mislim, da gre za kombinacijo obojega. Velikokrat se vprašam, ali bolnišnična kuhinja sploh zna pripravljati okusno hrano. Spremljal sem kulinarične izdelke v bolnišnici, kjer sem bil zaposlen, in ugotovil, da je bil okus odvisen od kuharja, ki je hrano pripravljal. So kuharji, ki so znali narediti odlične popolnoma neslane mesne izdelke, in so kuharji, ki so po istih receptih skuhali povsem neokusne jedi. Gre za spretnost in pripravljenost konkretnega kuharja, da bo jed tudi okusna; v ozadju pa je sistemski problem: zelo enostavno je pripraviti hrano po nekem receptu, kjer ti ni treba paziti na okus. Drugo vprašanje pa je, ali so bolnišnične kuhinje v tem trenutku sploh sposobne pripravljati hrano z malo soli. Lani sem imel diskusijo z osebjem ene večjih slovenskih bolnišnic, ki je trdilo, da juhe brez jušne kocke ni mogoče pripraviti. To govori o slabi kakovosti kuhinje.