Tako kot vsako zimo piha burja, v dolini migljajo pregrešno razkošne Perline lučke, mogočna bazilika, zgrajena na kraju, kjer naj bi se davnega leta 1539 pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala Marija, še kar kljubuje vetru, zimam, vojnam in neusmiljenemu zobu časa. "Ko sem prišel na Sveto Goro, je bilo treba popraviti streho. Pred dnevi so bili tu statiki. Če ne bomo dovolj hitro obnovili konstrukcije zvonika, se nam lahko odtrgajo zvonovi. Od kod denar? Ne vem še, a z božjo pomočjo nam bo uspelo, o tem sem prepričan. Tudi romarski dom bomo počasi obnovili. Ljudje so na srečo vedno znova pripravljeni pomagati."

Odgovarjajo naj z imeni in priimki

Pater Bogdan, 38-letni gvardijan frančiškanskega samostana na Sveti Gori, kjer živi v skupnosti s še šestimi brati, se ne boji strel. Ne takšnih ne drugačnih. "Nič ni bolj strašnega, kot če se izneveriš sebi, svoji vesti. Kako naj kot duhovnik pridigam ljudem, če nisem tisto, kar govorim, če ne živim tistega, kar oznanjam?" reče proti koncu pogovora, na katerega je pristal z nemalo pomislekov.

"Saj me razumete," proseče zapiše v enem od številnih mejlov, ki sva si jih izmenjala pred srečanjem. "Toliko boljših duhovnikov je od mene…" Razumem. Pater se boji medijske zlorabe, čeprav sam te sintagme ne uporabi. Ni se malokrat zgodilo, da je politika s pomočjo medijev kritično misleče duhovnike zlorabila za udrihanje po Cerkvi; spomin na politično-medijske manipulacije v času socializma je zlasti med starejšimi duhovniki še vedno živ. Duhovniki se težko odločijo za javno kritiko tudi zato, ker instituciji, ki ji pripadajo in jo spoštujejo, ne želijo škoditi. "Cerkev je moja mati, zaradi Cerkve sem, kar sem. Toda moral sem izliti svojo bolečino, storiti, kar mislim in kar upam, da je prav. Le tako lahko pogledam v oči sebi in ljudem," svoje dejanje pojasnjuje naš sogovornik.

Ko se pogovarjava o kritičnih puščicah, ki letijo na Cerkev, se strinja, da so mnoge upravičene. "Toda ni vse v Cerkvi slabo. Večina duhovnikov je čudovitih ljudi, ki se vsakodnevno žrtvujejo za dobro ljudi. Zanje dajejo svoj čas, svoje moči, tudi imetje. Koliko cerkva, zelo pomembnih kulturnih spomenikov, bi še stalo brez duhovnikov? Mnogi med njimi živijo v zelo skromnih razmerah. Včasih se kdo od škofijskih duhovnikov poheca, da je nam, frančiškanom, ki smo zavezani uboštvu, včasih bolje kot njim, ki niso. Tisti, ki zmanjšujejo ugled duhovnikov, bi morali znati bolj uravnovešeno pogledati na vlogo klera in Cerkve," si želi pater. Mediji, poudari, imamo pri tem veliko odgovornost.

Bogdan Knavs je na Sveto Goro prišel pred letom in pol iz župnije Ljubljana Šiška, kjer je bil dolga leta kaplan, od leta 2004 do 2010 pa tudi koordinator za gluhe in naglušne. Rodil se je v Mošnjah, v vasi blizu Brezij, kamor je zelo rad hodil s starši pa tudi kasneje sam. Še danes gre kdaj po kolenih okoli oltarja, da izrazi svojo hvaležnost Mariji, med drugim za svoje čudežno preživetje. Zdravnik je namreč mami ob rojstvu zaradi "napačnega" Rh-faktorja dejal, da bo najbrž umrl, če pa bo živel, bo umsko moten. "No, saj sem res najbrž malo moten, toliko, kot je napovedal zdravnik, pa najbrž ne," se pater gromko zasmeje ob anekdoti.

Za svojo vernost pravi, da je preprosta, ljudska, kar pa ne pomeni, da jo je lahko živeti. Kot pravi Dostojevski, ki ga rad citira: Vera ni blazina, na kateri se sladko spi. Tudi glede celibata je do konca iskren. Pravi, da ne ve, če bi se spet odločil zanj, če bi se zdaj odločal. Da bi prelomil obljubo, pa niti v sanjah ne pomišlja. "Le kako bi mogel živeti sam s sabo, če bi prelomil zavezo, ki sem jo dal? Ali ni tako, da vsaka odločitev v življenju pomeni, da nekaj dobiš in nekaj izgubiš? Saj se morajo tudi poročeni ljudje, če hočejo biti zvesti, nečemu odreči," razmišlja pater Bogdan.

Da bo duhovnik, se je odločil že kot otrok. V njihovi hiši je bilo zmeraj polno duhovnikov, zato je njihovo delo lahko opazoval od blizu. Po osnovni šoli se je vpisal v malo semenišče v Kamnik in nato v srednjo ekonomsko. Na ljubljanski teologiji je diplomiral z nalogo Socialna misel v spisih p. dr. Tominca. Življenja v Šiški se spominja z nostalgijo, čeprav mu je bilo včasih tudi težko. Ko je umrl pater Bijol, ki je do tedaj skrbel za pastoralo gluhih in naglušnih, je ta naloga doletela njega.

"Ničesar nisem vedel o gluhih; ko mi je bilo nekoč naročeno, da organiziram njihovo srečanje, sem jokal od hudega. Pa smo ga vseeno speljali. V tistih letih smo pripravili kar nekaj taborov za gluhe, počitnikovanje za otroke v Strunjanu, izdali smo knjigo s kretnjami za religiozne pojme, začeli izdajati revijo za gluhe Odpri se in še marsikaj," s ponosom pripoveduje p. Bogdan. Ko je bil premeščen na Sveto Goro, mu je bilo tako hudo, da štirinajst dni ni ne jedel ne spal. Toda obljuba je obljuba. "Zato smo duhovniki samski - da smo razpoložljivi, pripravljeni v vsakem trenutku oditi tja, kjer smo bolj potrebni."

Ko je patrovo pismo izšlo v Družinini prilogi Slovenski čas, je završalo v Mariboru in Ljubljani. Doslej ni namreč še nihče od cerkvenih ljudi tako jasno zahteval, da odgovorni v Cerkvi za mariborsko finančno razsulo odgovarjajo. Osebno, z imeni in priimki. V Cerkvi sta greh in krivda nekaj osebnega, ne more biti torej kriv "sistem", je prepričan pater Bogdan. Nekdo mora stopiti pred opeharjene ljudi, ki so svoje certifikate zaupali Cerkvi, in jim povedati, kaj se je v resnici zgodilo in kdo je zapravil "denar ubogih". V zahtevah, naslovljenih na Komisijo Pravičnost in mir, je kristalno jasen. Krivci morajo svoje napake obžalovati in javno odstopiti; sramežljive upokojitve in prestavitve ne štejejo. V cerkvenih ustanovah je treba začeti poslovati popolnoma jasno in pregledno. Treba je najti sredstva in začeti izplačevati najmanjše delničarje, "tudi za ceno osebnih žrtev". Le tako bo mogoče Cerkvi povrniti moralni ugled in verodostojnost.

Greh, ki preži tudi na Cerkev

O tem, kdo je kriv za mariborski "sveti polom", pater ne želi niti ugibati. "Ne spoznam se na zapletene finance, ne vem, kdo je kriv. To naj razčistijo tisti, ki se na to spoznajo. Vem pa, da razčiščevanja ne moremo kar prepustiti državnim organom, to moramo opraviti tudi v Cerkvi." Čeprav mu med dopisovanjem obljubim, da ne bom pregrobo dregala v občutljivo vsebino pisma, si ne morem kaj, da ga ne bi vprašala, kaj bo, če se izkaže, da sega osebna krivda do samega vrha Cerkve. Pater me strmo pogleda, a z odgovorom ne okleva. "Etična pravila veljajo za vse. Za navadnega državljana in za predsednika države, zame, za cesarja in za papeža."

Kot pravi, so bili odzivi na pismo večinoma pozitivni. Tu in tam mu je kdo očital tudi predrznost. "Pa saj je normalno, da ne mislimo vsi enako." Je svojega predstojnika, provincialnega ministra p. Staneta Zoreta vprašal za dovoljenje, preden je napisal pismo? Ne, mu ga je pa poslal v vednost. In da, pismo je velikokrat prebral, preden ga je odposlal. Na morebitne posledice pa se ni oziral, o njih sploh ni razmišljal, zatrdi z vso prepričljivostjo. Glas vesti je zanj na prvem mestu. Njegov mandat na Sveti Gori se navsezadnje izteče čez leto in pol, potem ga lahko predstojniki premestijo, lahko pa seveda to storijo tudi že prej. Frančiškani, pojasnjuje, so morda še manj od drugih duhovnikov navezani na stvari tega sveta. Po učenju utemeljitelja frančiškanskega reda sv. Frančiška Asiškega so stvarstvo dobili le v skrb in varstvo, v upravljanje bi rekli v modernem besednjaku.

Ko patru Bogdanu zastavim neizbežno vprašanje, zakaj se je odločil svoje pismo javno objaviti, ko pa bi ga lahko poslal samo Komisiji, prav tako ne okleva z odgovorom. Želel je opozoriti na problem, pravi, a ne tako, kot "to radi počnemo Slovenci, najraje za vogalom ali ob gostilniškem šanku". Zdelo se mu je, da je njegova dolžnost, da o tem, kar ga boli, pa ni samo njegov problem, spregovori na glas, da je to dolžan tudi ljudem, ki ga o tem kar naprej sprašujejo, pa jim ne zna verodostojno odgovoriti. In "nimajo vsi poguma ali predrznosti - meja med njima je seveda zelo tanka -, da to storijo".

Ima idejo, od kod naj nadškofija vzame denar za povrnitev škode malim delničarjem? Morda bi se dalo poiskati objekte, ki jih v Cerkvi ne potrebujejo, jih prodati in tako vsaj simbolično povrniti škodo. Sicer pa bogatenje, poudarja pater Bogdan, nikoli ne sme biti samo sebi namen. To je greh, ki preži tudi na Cerkev. Zato je treba napake, če se zgodijo, priznati, obžalovati in popraviti. Tako preprosto - in tako zapleteno - je to.