Ali je bila manj sporna, če pomislimo, da so sveti trije kralji povsem pravljični liki, a se jih vztrajno prodaja kot resnične, medtem ko pisateljica za osebe iz svoje domišljijske pekarne ne trdi, da so resnične? Ko se srečata dva pravljičarja, ta, ki to priznava, in ta, ki trdi, da je zgodovinar, najbrž kar mora zaškripati.

Sicer pa se je med boljšimi pisatelji in katoliško cerkvijo iskrilo od nekdaj. Naneslo je, da sem te dni brisal prah z zbirke Sto romanov - tiste prve Ocvirkove izdaje iz leta 1964 -, katerih strani so že prav starčevsko porumenele. Že prva knjiga prvega letnika ima za seboj težke boje s katoliško cerkvijo. Flaubertova Gospa Bovary je bila leta 1857 postavljena na indeks prepovedanih knjig; katoličan naj je ne bi bral ali posedoval brez tveganja za izobčenje. Je bilo moteče to, da v njej lekarnar Homais, postranski junak, s katerim avtor nedvomno simpatizira, duhovščino imenuje "trop komedijantov"? Biti je moralo kaj drugega, saj še v evangelijih na farizejsko duhovščino leti jezna obsodba, da so "kače, gadja zalega". A jih ne doleti indeks (in ne obsodba sovražnega govora). So krivi dvoumni stavki kot "Rodolphe je nato vprašal, ali bi ji ne koristilo (gospe Bovary, op.p.) jahanje"? Najbrž ne, saj tudi v Cankarjevem Kralju na Betajnovi najdemo stavek, ki bi ga lahko kdo narobe razumel: "Pride mi redkokdaj, ali kadar mi pride, pride z veliko močjo." Pa se nad obveznim branjem ni pritožil še noben katoliški starš. Lahko bi bile moteče okrutne besede "prav nič se ne menim, ali režem kristjana ali kokoš", če se ne bi na ta način podeželski zdravnik hvalisal glede svoje kirurške hladnokrvnosti.

Na indeksu tudi Vatikanske ječe

To bo: potem ko je videti, da cerkev niti malo ne razume Eminih čustvenih težav (duhovnik misli, da je vzrok njeni zmedi in potrtosti slaba hrana), se Ema zaplete v niz dejanj, ki so za cerkev grešna. Od prešuštva do samomora. Flaubert, če je hotel napisati prvi moderni roman, snovi pač ni mogel črpati iz Življenja svetnikov. Pisatelj ni pisatelj zato, ker bi opisoval stvari take, kakršne naj bi bile, marveč je to zato, ker jih opisuje take, kakršne so. Literarna Ema vsekakor ni edina, ki je zašla v težave. Še papež Pij IX., njen sodobnik, se je zapletel v kakšno avanturo, kot bi dejal naš kardinal. Afera z dečkom Edgardom Mortaro (1858), ki je bil odtujen judovskim staršem, ni bila afera le zato, ker si ga je cerkev s skrivnim krstom prisvojila kot kristjana. V "mortaravski pravdi" se je papežu očitalo tudi to, da je dečka vzel preveč za svojega.

Tudi nad takimi pojavi bentijo razni nasprotniki katoliške cerkve. Ali nimajo prav? Koliko deset tisočev otrok bi bilo rešenih, če bi bila v vsaki škofiji tega sveta kakšna Svetlana Makarovič, ki bi z mačkom na ramenu dihala za ovratnik avanturističnim duhovnikom? Koliko bi privarčevala katoliška cerkev, če pomislimo, koliko bi jo stale vse avanture, če bi jih obračunali po artiški tarifi (50.000 evrov)? Najbrž gre kar za vsoto zunanjega dolga kakšne zelo slabo stoječe države.

Le malo manj težav je imela zadnja knjiga tega letnika, Gidove Vatikanske ječe. Na indeks je bila postavljena leta 1952. V družbi vseh drugih njegovih knjig. Kaj je bilo krivo tokrat? Zgodovinski okvir je resničen: pojav govoric, da je papež Leon XIII. ugrabljen, da ga nadomešča lažni papež. Pravi se namreč ne bi mogel toliko spozabiti, da bi priznal francosko republiko. To izkoristi skupina goljufov, preoblečenih v duhovnike, ki naivneže prepričajo, da zbirajo denar za Leonovo osvoboditev. Roman sugerira: če so mnogi pripravljeni lažnega duhovnika in izmišljijo o lažnem papežu sprejeti za resnično, ali niso na neki način tudi resnični duhovniki in papež le lažni? Je papež sploh papež? Ali ni papež v vsakem primeru le konstrukt slepe vere? Morda pa je bilo najbolj moteče to, kar je kot bistvo romana povzel eden najboljših poznavalcev opusa nobelovca Gida, George Duncan Painter: Protosova manipulacija z zaupanjem vernic in vernikov (on namreč igra lažnega duhovnika, ki zbira denar) je alegorija (ravnanja) cerkve na sploh.

Kaj naj s knjigo Moj boj Adolfa Hitlerja?

Blizu temu pa je tudi marsikatero ravnanje katoliške cerkve na Slovenskem v minulih letih. V predigri finančnega poloma je bilo zlorabljeno zaupanje vernikov. Resnični duhovniki so bili tako rekoč lažni duhovniki, saj so se ukvarjali z borznimi posli. Potreben je bil denar za nakup Heliosa, Steklarne Rogaške, Cinkarne, Avtomontaže, zakaj ne Petrola, kajne? Ne živi cerkev samo od duha! V Svetu katoliških laikov bi si morali priznati, da bi bilo pred leti vredno prisluhniti kakšnemu kritiku cerkve - ali pa sovražniku. Koliko bi privarčevali! Včasih je namreč iskreno sovraštvo več vredno od slepe ljubezni. Tako je tudi nesposobnost Sveta katoliških laikov, da spozna nevarnost takih igric, botrovala izpuhtelim milijonom in pravemu polomu zaupanja v cerkev, posebej na slovenskem severovzhodu. To kažejo podatki raziskave SJM 2011/2.

Na sredini prvega letnika zbirke Sto romanov se pojavi Gnus. Avtor Jean-Paul Sartre se na častni seznam prepovedanih avtorjev uvrsti leta 1959, pri koncu izbora kakšnih pet tisoč glav, ki so si upale misliti. Pridruži se partnerki Simone de Beauvoir, ki je s svojim Drugim spolom tam od leta 1956. Gnus je domala manifest eksistencializma. Človek je v življenju sam. Svet stvari je do njega povsem brezbrižen, spozna junak Roquentin, ko na obrežju zgrabi tisti znameniti kamen. V taki praznini seveda lahko pristane na "slabo vero" (mauvaise foi) - sprejema podedovano, od drugih pričakovano vedenje. Za vedno lahko ostane na varni obali. Toda s tem se odpove avtentičnosti, ki jo omogoča zavest, da smo vedno pred svobodno izbiro.

Pred svobodno izbiro so bili tudi veljaki v katoliški cerkvi, ko so v tridesetih letih tri leta premlevali, kaj naj s knjigo Moj boj Adolfa Hitlerja. Naj gre na indeks? Po odprtju tozadevnih vatikanskih arhivov leta 2005 so zgodovinarji povedali, da so se presojevalci nazadnje oprli na podedovano tradicijo - na sartrovsko slabo vero, na "Sveto pismo"! Pavel v pismu Rimljanom (Rim, 13, 1-2) pravi, da je vsaka oblast od boga in zato vsako upiranje oblasti upiranje bogu. Ker je Hitler predsednik države, bi bilo proti božji volji, če bi se obsodilo njegovo temeljno delo. Porazno! A po svoje še dobro. Kako bi pa izgledalo, če bi se tak hudobec na indeksu nahajal med pesnikom Heinejem in filozofom Hobbesom?

Še sedem let od Sartrove umestitve je moralo poteči, da je bil indeks umaknjen. Nekateri pravijo, da zato, ker je bilo to v duhu drugega vatikanskega koncila. Drugi da zato, ker je čas šestdesetih naplavil neobvladljivo količino grešne literature. Konec, da ne bo pomote, ni popoln. Benedikt XVI., prefinjen teolog, kot mu pravijo, se ne more izneveriti svoji inkvizicijski temeljitosti. Še v času svoje prejšnje funkcije je opozoril, da konec indeksa ne pomeni, da te knjige niso več neprimerne za katoličane: indeks ohranja moralno moč kljub razpustitvi! Proč od dobršnega dela Sto romanov, torej! Berimo enciklike! Dvomim, da se med najbolj pobožnimi katoličani tu vzbudi gnus nad vsiljevanim pokroviteljstvom, ki ga občutimo bolj kritični ljudje.

Tudi zato padajo take in drugačne besede. In nekatere vzbujajo užaljenost. A v primeru, o katerem je tu govora, tu ni bilo nič usodnega: le majhen kamen v malce usmrajeno vodo slovenskega katolicizma. V tem prepričanju Svetu katoliških laikov Slovenije povsem resno predlagam, naj organizira pogovor "Naši ljubi sovražniki cerkve". Kot dialog s tistimi, za katere menijo, da sovražijo cerkev. Eni bodo imeli priložnost pokazati, da kot pravi kristjani "ljubijo svoje sovražnike", drugi pa se bodo lahko "izkašljali". Ta ženska navsezadnje preveč kadi!