In sprenevedanja, bi še lahko dodali. Ne gre tudi pozabiti, kako je v tem mandatu vodilni poslanec SDS Vinko Gorenak pred glasovanjem opozicijo in tudi nekatere kolege poslance iz koalicije milo rečeno grdo potegnil za nos, ko jim je zagotavljal, da bodo sporni del novele, ki govori o podreditvi državnega tožilstva ministru za notranje zadeve, umaknili. Pa ga niso. Tako imamo zdaj v zakonu zapisano, da "del delovnega področja ministrstva za pravosodje, ki se nanaša na organizacijo, status in poslovanje državnega tožilstva, preide v pristojnost ministrstva za notranje zadeve".

Seznam sprenevedavih argumentov je precej dolg. Med najbolj neverjetne sodijo trditve, da je vseeno, kateri od ministrov bo bdel nad državnim tožilstvom. Če je tako, zakaj pa ne ostane tako, kot je bilo in kakor je tudi v večini evropskih držav, kjer velja, da je tožilstvo del pravosodja in ne del policije. Če pa sta že skupaj, se to imenuje ministrstvo za pravosodje, kar jasno nakazuje, kdo usmerja koga.

V to vrsto argumentov sprenevedanja pri potrjevanju te "sinergijske" zamisli gre šteti tudi trditve, ki so jih kot lajna ponavljali koalicijski poslanci, da je to selitev tožilcev treba takoj sprejeti, ker da se z vlado mudi. Argument ne more prepričati nikogar, ki zna šteti do tri, kajti to, kdo od ministrov bo "komandiral" tožilce, nima nobene zveze s tem, kdaj bo parlament imenoval ministre.

Nič se torej ne mudi in pravo vprašanje je, zakaj Janša in njegovi iz SDS na vsak način hočejo, da nadzor nad tožilstvom takoj prevzame policijski minister. Vprašanje ni zoprno samo zato, ker diši po naglem uvajanju policijske države. Od dneva, ko je Gregor Virant za svoje predsedovanje parlamentu, kar je v bistvu prestižna funkcija brez resne politične moči, mesto notranjega ministra prepustil SDS, to vprašanje postane še bolj zoprno. SDS vodi človek, zoper katerega so tožilci sodišču vložili obtožnico za sodelovanje pri korupciji pri poslu s finskimi oklepniki 8 x 8. Zdaj bo tem tožilcem "dajal gas" notranji minister. Po tem, kar se piše po medijih, bo notranji (in tožilski) minister postal podpredsednik SDS in Janševa desna roka Zvone Černač ali bivši minister in dosedanji strokovni sodelavec v poslanski skupini SDS Dragutin Mate. Še najbolj pa bi Janša zadel tarčo v črno, če bi - o čemer se manj piše - za notranjo ministrico, ki bi nadzirala tudi državno tožilstvo in še marsikaj, postavil Barbaro Brezigar. Kakšna bo to sinergija, ki je tudi eden od "argumentov" koalicije, si ni težko predstavljati.

Skrbi nas lahko tudi to, da ta koalicija ustavnost podreja hitrosti uveljavljanja svojih ciljev. Če bi ne bilo tako, bi mirno privolila v zahtevo največje opozicijske stranke, da ustavno sodišče presodi, ali je podrejenost državnega tožilstva policijskemu ministru v skladu z našo ustavo ali ne. A če gredo Gorenak in njegovi mirno prek zelo verjetne neustavnosti, kaj si misliti o opozicijski SD, ki blokira zahtevo Pozitivne Slovenije za ustavno presojo z enakim "argumentom" kot SDS, češ da je treba čim prej sestaviti novo vlado. Čeprav, kot že rečeno, zahteva za ustavno presojo z vlado nima nobene zveze. Posledica te "konstruktivne" drže Pahorjevih socialdemokratov pa je, da brez podpisov vsaj dveh njihovih poslancev PS zahteve ne more vložiti.