Že takrat so mnogi opozarjali, da je načrt nepremišljen in demagoški, saj nihče ni podal niti osnutka tega, kako naj bi združitev ministrstev potekala in kje naj bi bil ta veličastni prihranek. Je ukinitev ministrske plače in namesto nje plača za še enega državnega sekretarja zadosten argument za premetavanje celih resorjev? Ali ne bi bilo treba pred tem opraviti strokovne razprave o posledicah in o novi obliki organizacije? A Janša je Janša: še preden je postal mandatar, že lomasti.

In tako smo brez vsake javne razprave kar pred izvršenim dejstvom: da ima gospa Novak svoje ministrstvo za tri Slovence po svetu, za katere bi zlahka poskrbelo zunanje ministrstvo, medtem ko bo en sam minister obvladoval sektor celotnega šolstva, športa in kulture, pa tudi ogromen resor infrastrukture in prometa. Za zdaj vlada glasno razburjenje predvsem v kulturi, ker ostali resorji še spijo, a budnica bo kmalu.

Kultura je v tej državi doživljala zelo čudno usodo. Zaradi zgodovinske vloge in tudi, ker se je en njen del razglasil za tako rekoč izključnega nosilca osamosvojitvenih idej, je imela v neki meri status nedotakljive krave od leta 1991, a od tega - paradoksalno - prav veliko koristi ni bilo, saj je kulturna politika v veliki meri le ohranjala birokratski socialistični status quo, četudi je realnost ta status nenehno demantirala; edina velika sprememba je bila plenilska privatizacija založb. Nespremenjeno je ostalo predvsem razmerje med javnimi zavodi in nevladno organizirano kulturo, kjer so znotraj povsem identičnega dela eni "obsojeni" na večno varno službo (kot ves javni sektor), drugi pa na večno pogodbeništvo brez vsake socialne varovalke. Sektor torej, tako kot večina drugih, potrebuje reformo, ne pa utapljanja v šolstvu, s katerim ima zgolj na videz kaj skupnega.

Druga specifika kulturnega resorja je, da politika nikoli ni prepoznala teže ustvarjalnosti, brez katere ni razvoja, in to zaradi preprostega dejstva: naši politiki so kulturno podizobraženi. Ni jih v gledališčih ne v kinodvoranah, ne berejo knjig in ne obiskujejo koncertov in razstav (razen če so tam kamere). V mislih imam ustvarjalnost v ožjem, umetniškem, in širšem, humanističnem smislu, široko polje, na katerem je jasno videti, da kultura bolje razume ta svet kot vsi državotvorni strategi skupaj, in to iz preprostega razloga: ker izhaja iz človeka, iz njegovega bitja in žitja, in iz družbe, ne pa iz borznih indeksov.

Vrednotenje državotvornosti kulture je težavno, ker so njeni učinki sinergijski (kažejo se skozi šolstvo, turizem, samozaposlovanje, stopnjo ozaveščenosti ljudi, mednarodni ugled in prepoznavnost Slovenije) in statistiki, predvsem pa ekonomistom nevidni. Debata z nevednimi mrkaići pa enostavno ni mogoča; obvelja beseda močnejšega.

Kultura je po svoji naravi libertarna, njen položaj znotraj države pa odseva odnos države do tistega otroka, ki je prebrihten, da bi dal mir. Bolj ko je država avtoritarna, bolj pošilja v kot tistega, ki glasno pove, kaj je narobe. In zdi se, da je sedanji načrt ukinitve ministrstva za kulturo tudi to: discipliniranje področja, ki ima malo denarja, a pomembno simbolno moč in visoko artikulirano "drugo mnenje" o tem, kam gre družba, in o religiji, imenovani neoliberalizem. Pri tem ne gre pozabiti še ene umazane podrobnosti: pod ministrstvo za kulturo sodi tudi medijska zakonodaja. SDS je že v prvem obdobju na oblasti po medijih vozil s tanki, v drugo si lahko obetamo le še cunami.

Kulturniki so s peticijo ta teden že množično izrazili protest, in če bi 2500 podpisov v četrtek pravočasno odnesli v parlament kot zahtevo za referendum, bi lahko zakon o ukinitvi svojega ministrstva celo zaustavili. Zdaj jim ta ista možnost preostaja za naknadni referendum; zakaj ne bi referendum za spremembo služil dobri stvari? Kakor jim ostaja možnost, da ob tem darilu za kulturni dan zaropotajo tako glasno, da bodo preglasili leporečje, ki se bo cedilo z govorniških odrov.