Veliko se ukvarjajo tudi z izkrivljeno razlago predpisov za posamezne naložbe, je povedal, "korupcija je prisotna pri posegih v prostor, kjer se predpisi za prijatelje in znance uporabljajo le izjemoma", pravi Iztok Suhadolnik. "Pehanje za dobičkom je v osnovi tisto, ki pripelje do ekoloških težav," dodaja.

Boj s cementarno Lafarge kot z mlini na veter

Suhadolnik meni, da bi se morali državljani aktivneje združevati in vključevati v postopke pridobivanja raznih okoljskih dovoljenj kot stranski udeleženci v postopku in na tak način ukrepati proti spornim projektom. Opozarjanje civilnih iniciativ na morebiten sum korupcije je ključno, še dodaja. Toda zgodbe lokalnih naravovarstvenikov niso tako spodbudne kot besede Suhadolnika, ki jih nagovarja k ukrepanju. Uroš Macerl se že od leta 2002 kot z mlini na veter bori proti cementarni Lafarge v Trbovljah.

"Lafarge je kupil lokalno cementarno in ti tujci so prišli v Slovenijo z enim samim namenom - da bi povečali dobiček. Za okolje jim ni bilo mar," začenja.

Lafarge je začel sežigati 100 ton nevarnih odpadkov na dan. "Tri ženske so leta 2004 začele zbirati podpise proti Lafargeu, zbrale so jih 2700, leta 2009 se je na posvetovalnem referendumu 94 odstotkov Zagorčanov izreklo proti cementarni. Žal so lokalni veljaki, predvsem župan, isti referendum v Trbovljah preprečili," pravi Macerl. V društvu Eko krog so inšpektorat za okolje in prostor opozorili na več kot 40 nepravilnosti v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja Lafargeu, pisali so prijave, dopise in pritožbe na vse možne institucije. "Po legalni poti smo naredili vse, kar smo lahko, a sedem let nismo dosegli ničesar," pravi Macerl.

Po sedmih letih so na pristojnem ministrstvu le ugotovili, da je z emisijskimi meritvami nekaj narobe, saj jih je izvajal kar Lafarge sam z neprimernimi napravami. "Na podlagi teh internih meritev so Agenciji za okolje, inšpektoratu in vsem drugim pristojnim institucijam zagotavljali, da je z njihovim delovanjem vse v redu, medtem pa se noben inšpektor ni vprašal, kdo dela meritve in na kak način," zaključuje Macerl. Po desetih letih danes končno vidi luč na koncu tunela, ko je ministrstvo za okolje ugotovilo nekatere nepravilnosti v postopkih.

Obstajajo svetle izjeme

"Se sprašujete, kako je Lafargeu vsa leta to uspevalo? Z donacijami ključnim občinskim ustanovam, športnim in gasilskim društvom, šolam ter zdravstvenim ustanovam. Zato so vsi postopki, v katerih se kasneje znajde Lafarge, prirejeni," zaključi Macerl, s čimer svojo zgodbo umesti v statistike, ki jih je na včerajšnji konferenci lokalnih okoljevarstvenih organizacij predstavil Iztok Suhadolnik.

Čeprav zgodba Uroša Macerla ni spodbudna, obstajajo tudi primeri dobre prakse. Da se tudi posamezniki lahko spopadajo z okoljskimi problemi, priča zgodba Vedana Preglja iz Kamnika, ki ga je motila tamkajšnja sežigalnica podjetja Tisa, kjer so sežigali biogorivo.

"Črn, sajast dim nam je vsem okoliškim prebivalcem dajal slutiti, da to biogorivo ni tako ekološko, kot nas prepričujejo," pripoveduje Pregelj. Skupaj s še nekaterimi lokalnimi zanesenjaki so moteči dimnik leta 2010 prijavili inšpektoratu za okolje in prostor ter varuhinji človekovih pravic, kjer so jim odgovorili, da s tem dimnikom ni nič narobe. Leto kasneje so spisali drugo prijavo. Spet brez učinka.

"Nazadnje smo ti lokalni entuziasti ustanovili društvo Eko KaM. S tem smo si sigurno dvignili kredibilnost in pridobili družbeno odgovornost. Stvari so se začele premikati," pravi Pregelj. Tako s Tiso kot z občino so končno vzpostavili dialog in se začeli dogovarjati o rešitvah, ne samo glede dimnika, ampak tudi glede drugih okoljskih težav. "Pomembno je predvsem to, da smo problem, s katerim se dolga leta nihče ni ukvarjal, spet uvrstili na agendo občine in smo ga pririnili na seznam njihovih prioritet," pripoveduje.

Mimogrede so skupaj z občino očistili še divje odlagališče, kjer so se kopičili odsluženi avtomobili.