Razvrščeno: Izbor najpomembnejših slovenskih knjižnih del v letu 2011

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela (Beletrina) Nova razprodana uspešnica trenutno najbolj vročega pisca pri nas. Vojnović piše intimno zgodbo o razpadu Jugoslavije. Matej Bogataj: "Ko Jugoslavija ni mrtva, ampak še preveč živa." Crnovićeva misli, da v knjigi "iskanje očeta, vojnega zločinca, postane generacijska opredelitev do polpretekle zgodovine bivše Jugoslavije". Iva Kosmos pa je prepričana, da gre za razreševanje Ojdipovega kompleksa na pogorišču vojnega zločina. Kakorkoli že, Vojnović je eden redkih, ki lahko svoje intimne zgodbe prepustijo trgu, ki ga odkrito ceni, tako kot ga ceni kritika.

Katja Perat: Najboljši so padli (Beletrina) Že dolgo nismo imeli pesnice, ki bi tako očitno postala zvezda že svojo prvo sezono. Pesniški prvenec, ki ni ostal neopažen. "Naj pesniški dogodek leta. Poezija niso le bleda lica, zabodeni pogledi in zehanje med pesniškimi večeri. Poezija je tukaj in zdaj, poezija je kul!" meni Mojca Pišek. Matej Bogataj pa ugotavlja, da gre za "vehementen vstop na literarno sceno, ki najprej pomete pred sabo". Jasno, zbirka je dobila nagrado za najboljši literarni prvenec leta, verjetno pa ni naključje, da nosi enak naslov, kot ga je imela legendarna partizanska knjiga Stanka Semiča Dakija.

Miha Mazzini: Če ti ni kaj prav, se pa izseli! (Založba Goga) Zbirka kratkih člankov, komentarjev ali kolumn, ki so izhajale na Planetu Siol.net. Mazzini se ostro spoprime s slovenskimi klišeji, jih secira in potem z vsakim posebej obračuna. Pa naj gre za našo junaško preteklost, delavnost, skopost ali preračunljivost. "Knjiga se lahko bere kot ABC slovenstva ali nekakšen priročnik za telebane o tem, kako uspeti v janzenistični družbi, ki bolj kot uspeh ceni sivo povprečje," meni Deja Crnović, Mojca Pišek pa celo misli, da ne bo Mazzinijeva krivda, če bodo sredi Ljubljane pristali vesoljci: "Jih je pa napovedal, in ko bi ga le poslušali."

Jože Pirjevec: Tito in tovariši (Cankarjeva založba) Knjiga, o kateri smo vse vedeli, še preden je bila napisana. Pogled zgodovinarja na našega bivšega predsednika ali diktatorja, ki se je tako dobro prodajal, da je postal relevanten vir, in obratno - bil je tako relevanten, da se je dobro prodajal. Kritika je bila manj navdušena kot publika. "Avtor kdaj izgubi celo občutek za mero: prvi Titovi ženi posveti toliko prostora kot pobojem dvesto tisoč vojnih ujetnikov!" so zapisali v Mladini. V pogovoru za Objektiv pa je Pirjevec izjavil: "V Stari zavezi ne moreš biti pastir ljudstva, torej vladar, če nisi pripravljen tudi klati."

Alojz Ihan: Hvalnica rešnjemu telesu (Cankarjeva založba) Pri Cankarjevi založbi so izdali tri Hvalnice; poleg Ihana sta pisala še Vinko Möderndorfer in Brina Svit, ki pa se nista tako dobro prodajala. In zakaj je uspelo Ihanu? Ker je zdravnik, ker je insider, ker je neposredni proizvajalec: zdravnik, ki piše o pogovoru med zdravnikom in pacientom. Slovenski dr. House za literarne potrebe. Kritika ni bila tako navdušena kot bralstvo. "Če pa vas zasebno življenje znanih osebnosti, predvsem tistih iz sveta domače umetnosti in znanosti, ne zanima, lahko založniško zamislico mirno ignorirate," je v Dnevniku zapisala Mojca Pišek.

Tomaž Šalamun: Kdaj (Beletrina) Šalamun ni samo slovenska pesniška legenda, ampak tudi najbolje prodajani še živeči evropski pesnik na ameriškem trgu. Gre za najširši izbor našega pesnika na kar 1020 straneh, za nekaj, kar morate imeti, če nimate njegovih posameznih izdaj. The best of Tomaž Šalamun z dodatki, tudi v obliki tekstov poznavalcev in njegovih recenzentov od Tarasa Kermaunerja do Iva Svetine. "Obvezna knjiga za tiste, ki jih vsaj malo zanima moderna poezija, in za vse tiste, ki so z do sedaj izdanimi izbori Grafenauerja, Koviča, Strniše in Zajca pri Beletrini našli knjige domačih poetov, ki jim niso mogli reči ne," je zapisal Samo Rugelj v Bukli.

Dušan Jovanović: Nisem (Beletrina) "Pesniški prvenec, ki se bere kot vmesna inventura," pravi Matej Bogataj o poeziji slovenskega dramatika. Lahko pa celo slišimo, da so Jovanovićeve pesmi sicer videti zdravorazumske, a so že kar katarzične, njihov potencialni domet pa množičen, domala stadionski. Velike besede za mojstra povsem drugačnih odrov. Kritiki so milo rečeno navdušeni. "Najprej naštevanje, potem razrešitev. Torej - razrešitev: bi od Jovanovića sploh pričakovali kaj drugega?" smo zapisali v Dnevniku.

Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih (Beletrina) "Ironična pripoved iz onostranstva dekleta, okuženega s HIV," komentira Iva Kosmos roman publicistke, kritičarke, pesnice in pisateljice, ki se nam oglaša z drugega sveta, potem ko je že preminula. Gre za izjemno berljivo čtivo, ki se začenja takole: "Danes bom srečala Davorja, ki me bo okužil z aidsom, ampak seveda nimam pojma o tem…" V četrtek ob šestih (dan in ura njenega pogreba) je prvo obsežnejše delo Stepančičeve, ki je doslej izdala dve zbirki kratke proze (ena od njih je bila uspešnica Prasec pa tak), pesniško zbirko in zbirko kritik.

Vesna Milek: Cavazza (Beletrina) Vesna Milek se vztrajno spreminja v našo najbolj popularno avtorico, specializirano za intervjuje in biografije. Tokrat se je lotila Borisa Cavazze, knjigo bliskovito razprodala, čeprav so v medijskih sporočilih na veliko razlagali, da je za življenje tako kompleksne osebnosti, ki je hkrati igralec, režiser, šansonjer, boksar in še mnogo drugega, ena knjiga enostavno premalo. Recenzije ali bolj zapisi o knjigi pa niso izhajali samo v resnih časopisih, ampak tudi v Lady, Slovenskih novicah, Kokodaku ali Lifestylu. "Poleg teh najtežjih dogodkov, ki jih pozna tudi širša javnost, me je pretreslo njegovo otroštvo," je v Lady povedala Milekova.

Renata Salecl: Izbira (Cankarjeva založba) Postindustrijski kapitalizem ponuja neomejeno možnost izbire. A v bistvu gre za tiranijo, v zbirki esejev ugotavlja Saleclova. Na naslovnici knjige sta dva enaka kozarca. Izbira je, hkrati pa je ni. Deja Crnović ocenjuje: "Dostopno družboslovno delo o tem, zakaj smo zaradi kapitalizma in neskončne izbire bolj tesnobni, je verjetno bolj uporabno kot marsikateri priročnik za samopomoč." Novembra je v pogovoru za Objektiv naša najbolj znana filozofinja in sociologinja izjavila: "Iluzija je misliti, da je kapitalizem vezan na idejo prostega trga. To ne drži, vedno ga je reguliral - tako, da je koristil določenim elitam."