Do odločbe ustavnih sodnikov ni kritična le laična javnost, temveč tudi nekateri pravni strokovnjaki, med drugim tudi ustavni pravnik doc. dr. Andraž Teršek, sicer raziskovalec in predavatelj na Univerzi na Primorskem, ki je tudi urednik prve slovenske revije za ustavno pravo Revus - revija za evropsko ustavnost.

Ob zadnji odločitvi ustavnega sodišča ste za STA izjavili, da odločba ustavnega sodišča ni besedilo, ki bi ga utemeljeno pričakovali od tega sodišča, ter da se pod takšno besedilo kateri koli dober poznavalec ustavnega prava najverjetneje ne bi želel podpisati. Bila naj bi zgolj procesni manever, s katerim se je ustavno sodišče izognilo opredelitvam do najpomembnejših vsebinskih vprašanj, ki jih prinaša družinski zakonik. Kakšen pristop bi moralo do takšnih vprašanj imeti ustavno sodišče?

Avtoriteta in moč ustavnega sodišča sta vselej najbolj odvisni od strokovne prepričljivosti odločitev sodišča in njihovih obrazložitev. Tudi od ločenih mnenj posameznih sodnic in sodnikov, ki odražajo njihovo osebno ustavnopravno držo, njihovo suverenost na področju ustavnega prava in pronicljivost njihovega poklicnega mišljenja. Del te prepričljivosti je tudi prepoznavnost in stabilnost načelne drže sodišča skozi daljše obdobje, primerljivost odločitev in razlogov zanje ter neprotislovnost posameznih stališč. V tej odločitvi sodišča in spremljajočih ločenih mnenjih ne prepoznam samo nekonsistentnosti pri odločanju. Kot ustavnik opazim tudi nekaj zanimivih protislovij. Takih zdrsov si ustavno sodišče in sodniki ne bi smeli privoščiti.

Ali je zadnjih nekaj precej nenavadnih odločitev ustavnega sodišča tudi posledica dejstva, da se ustavni sodniki nekako izogibajo vsebinskemu odločanju v precej vročih družbeno političnih temah? Na drugi strani je sicer prišlo do odločitve o neprimernosti poimenovanja Titove ulice, ker bi v tem primeru prišlo do kršitve človekovih pravic zaradi dejanj, ki jih je povzročil njegov režim. Čeprav ni bilo nobenih uradnih obsodb teh dejanj.

Vaše vprašanje ne gre v napačno smer. Prav in legitimno je, če se ustavno sodišče še naprej trudi biti močna institucija, ki sprejema pogumne odločitve in je pripravljena kadarkoli reševati tudi najbolj pereča družbena vprašanja. Ustavnosodni aktivizem je legitimna drža in pritiče sodobni koncepciji ustavnega sodstva. Ni pa dobro, če ustavno sodišče pri tem ni konsistentno, če vselej ne uporabi enakih kriterijev za odločanje, če te kriterije uporablja neenakomerno in neusklajeno in če začne zamenjevati moč argumenta z argumentom moči. Če torej zapade v skušnjavo javnega prikazovanja moči, ustavnosodnega bodybuildinga, namesto da bi vztrajalo pri strokovni suverenosti in prepričljivosti stališč. Najslabše od vsega pa bi bilo, če se sodnice in sodniki morebiti ne bi niti zavedali, da se jim to dogaja.

Slovenske ustavne sodnike javnost že od osamosvojitve ocenjuje glede na to, kateri politični opciji pripadajo. Že v preteklosti je bilo nekaj spornih, tudi političnih odločitev ustavnih sodnikov, ki so bili prej ali kasneje pač člani ali odkriti simpatizerji določenih političnih strank. Poleg tega so ustavni sodniki potrjeni v državnem zboru z glasovi parlamentarne večine. Ali bi morali spremeniti način imenovanja ustavnih sodnikov?

Lahko bi spremenili postopek imenovanja sodnikov. A ne hitropotezno in s parcialnimi spremembami, ampak s sistemsko spremembo. Na primer s spremembo predlagateljev, postopka predlaganja, kriterijev za funkcijo, vlogo predsednika republike in podobno. Ampak to ni bistveni problem in to niso bistvena vprašanja. Jedro problema leži v kakovosti pravne in politične kulture in kakovosti izobraževalnega procesa na vseh ravneh sistema.

Ustavni sodniki naj bi bili po vašem mnenju vrhunski ustavni strokovnjaki. Vendar se zdi, da v primeru slovenskega ustavnega sodišča ni tako. Posledica so najbrž precej tehnične odločitve. Sami ste objavili memorandum o ustavnopravni politiki, kjer opozarjate tudi na nujnost sprememb na področju izobraževanja pravnikov. Katere so po vašem mnenju največje pomanjkljivosti na tem področju?

Problem je v neprimerni vlogi ustavnega prava v študijskih programih na fakultetah, v neprimernem načinu poučevanja ustavnega prava in v prenizki kakovosti ustavnopravnega znanja pri vseh diplomantih slovenskih pravnih fakultet. Brez korenite reforme študija prave, uvedbe sprejemnih izpitov za pravne fakultete in reforme pravosodnega izpita ne bo otipljivih sprememb.

Z dopuščanjem referendumov, kot je napovedani glede družinskega zakonika ali kot je bil tisti glede oplojevanja z biomedicinsko pomočjo, je ustavno sodišče dopustilo morebiten poseg v človekove pravice manjšine zaradi moralnih pomislekov oziroma nazorov določenega dela prebivalstva. Referendumi bolj kot ne postajajo tudi sredstvo za medsebojno politično obračunavanje. Ali bi morali na tem področju spremeniti zakonodajo oziroma tudi določne ustavne spremembe?

Četudi samo izjemoma pritrjujem idejam o potrebi po spremembi ustave v nekaterih delih, bi bile, glede na izkušnje z referendumi, dejansko stanje politične kulture v državi in veliko primerov izrabe ali zlorabe referenduma za vse kaj drugega kot legitimiranje in demokratizacijo odločanja, nekatere spremembe sprejemljive. Seveda, in žal, v smeri dodatnega zaostrovanja pogojev za razpis referenduma in z dvigom kvoruma za veljavnost referendumskega rezultata.

Nekatere slovenske politične sile sicer večkrat na glas razmišljajo o nekaterih spremembah slovenske ustave. Ali je takšno razmišljanje upravičeno in na katerem področju bi lahko prišlo do ustavnih sprememb?

Razen glede vprašanj okrog odstopa vlade in predčasnih volitev zame nobena, ali skoraj nobena sprememba ustave ni nujna. Ustava je že po naravi takšna, da se jo spreminja z razlago in brez poseganja v njeno besedilo. Celo pri omenjenih vprašanjih odstopa vlade in predčasnih volitev ne bi bil nujno potreben poseg v besedilo ustave.

Med predlogi za spremembo ustave se pojavlja tudi delovanje ustavnega sodišča, med drugim omejitev možnosti za vložitev pobude za oceno zakonskih in drugih predpisov ter uveljavitev diskrecijske pravice Ustavnega sodišča RS, da odloča o ustavnih pritožbah. S tem naj bi razbremenili delo ustavnega sodišča, ki je postal nekakšen pritožbeni organ zaradi nezadovoljstva pri odločitvah ostalih vej sodstva. Kakšne spremembe glede ustavnega sodišče bi bile po vašem mnenju sprejemljive?

O tem sem že veliko javno pisal in utemeljeval razloge, zakaj tej ideji ne pritrjujem. Razbremenitev ustavnega sodišča ne more in ne sme biti cilj teh sprememb. Argument, da bi se s tem povečala kakovost odločanja tega sodišča, me ni niti približno prepričal. Še manj, da bi s tem koristili pravni državi in vladavini prava. Problem ustavnosti v sistemu je povsem drugje. Kot rečeno, pri pravnem študiju, pravni znanosti in poklicni "vzgoji" sodnikov rednih sodišč, ko gre za odnos do ustave. Šele ko vsi sodniki suvereno obvladajo ustavno pravo, se opredeljujejo do ustavnih vprašanj in je ustavno sodišče samo končna faza v procesu utemeljevanja ustavnopravnih odgovorov, si lahko sistem to privošči. Najprej je treba tudi ustvariti pogoje za izoblikovanje vrhunskih pravnih mislecev ustavnopravnih vprašanj, šele potem pa se poigravati s severnoameriškimi idejami.

V svojem memorandumu omenjate, da bi morali razmišljati tudi o izrecnem priznanju ustavnega veta predsedniku republike. Kdaj bi bil lahko uporabljen oziroma ali bi bil v Sloveniji sploh uresničljiv, glede na dejstvo, da so z vsemi dosedanjimi predsedniki države določene politične stranke neposredno ali posredno obračunavale? Ali ne bi to pomenilo tudi prevelike moči funkcije predsednika države?

Nikakor. Predsednik bi imel odgovornost in pravico, da zadrži podpis zakona, dokler ustavno sodišče ne odloči v kratkem roku o razlogih, zaradi katerih se predsedniku zdi zakon ustavno nesprejemljiv.

Za odločitve ustavnega sodišča velja, da jih je potrebno spoštovati, vendar se je v preteklosti že večkrat zgodilo, da je prišlo do izogibanja ali zavlačevanja uresničevanja teh odločitev, večkrat pod krinko številnih kritik sprejetih odločitev. Kaj bi bilo potrebno storiti, da se odločitve ustavnega sodišča sprejme nemudoma, oziroma kdaj so po vašem mnenju kritike upravičene?

Vse, kar omenjate, je stvar politične kulture, pravnega znanja in intelektualnega razvoja družbe. Nič več, a tudi nič manj od tega.

Več intervjujev najdete v temi Spletni intervju.