Za elektrarno v Fukušimi, ki je bila s 4,7 gigavata inštalirane moči ena največjih nukleark na Japonskem in svetu, je bil usoden splet dogodkov, ki ga je 11. marca sprožil rušilni potres z magnitudo 9. stopnje, eden najmočnejših v zgodovini.

Od šestih reaktorjev v elektrarni sta bila tedaj peti in šest na remontu in torej že zaustavljena, v četrtem reaktorju so menjali gorivo, ostali trije pa so se ob potresu avtomatično ustavili. Vklopili so se generatorji, ki naj bi poskrbeli za napajanje elektronike in pogon hladilnega sistema.

A potem so prihrumeli 13-metrski popotresni valovi, ki so odplaknili vse pred seboj in prestopili tudi obrambne nasipe elektrarne. Uničili so tudi generatorje, ki so iz kleti elektrarne skrbeli za pogon hladilnega sistema in hlajenje jedrske sredice. Ta se je zato začela nevarno pregrevati. Reševalne ekipe zaradi popolnega opustošenja niso imele na voljo veliko sredstev in možnosti za hlajenje jedrskega goriva.

Gorivo na prostem

"Gasilsko" zalivanje reaktorjev z vodo - tudi morsko - ni posebej zaleglo. V urah in dnevih, ki so sledili, je v reaktorjih 1, 2 in 3 prišlo do talitve jedrskega goriva in eksplozij vodika, ki se je nabral zaradi visokih temperatur in reakcij v reaktorju.

Prišlo je do poškodb reaktorskih posod ter izpusta radioaktivnih snovi v okolico. Problematično je bilo tudi izrabljeno gorivo v prvih štirih reaktorskih blokih, ki je prav tako potrebovalo hlajenje, a je bilo "na suhem" in je zato sevalo radioaktivne snovi v okolico.

Skoraj mesec dni po nesreči je nekaj upanja prinesla šele ponovna vzpostavitev električne povezave nuklearke z zunanjim svetom, s čimer so lahko zagnali poškodovan hladilni sistem reaktorjev. Nato pa je trajalo še do konca leta, da jim je uspelo doseči hladno zaustavitev reaktorjev in stabilno ohladitev reaktorjev in bazenov z izrabljenim gorivom.

Le do 10 odstotkov Černobila

Nesreča v Fukušimi je bila na lestvici jedrskih incidentov ocenjena z najvišjo, sedmo stopnjo, kar pomeni, da je prišlo do velikih izpustov radioaktivnih snovi v okolje. Doslej je bila s tako visoko stopnjo nesreče označena le nesreča v Černobilu leta 1986.

Strokovnjaki so sicer opozorili, da so radioaktivni izpusti iz Fukušime dosegli le do deset odstotkov količine snovi, ki so ušle iz černobilske elektrarne, in da razsežnosti obeh katastrof vendarle ne gre primerjati. Vseeno je nastala ogromna škoda, strah pred sevanjem pa je zajel celotno Japonsko in tudi širšo regijo.

Zaradi nesreče se je moralo iz 20-kilometrskega pasu okoli elektrarne odseliti skoraj 90.000 ljudi. Vprašanje je, če se bodo lahko zaradi kontaminacije sploh kdaj vrnili - zagotovo pa ne še najmanj 40 let, kolikor načrtuje Tokio za razgradnjo in očiščenje nuklearke. Tudi širše območje okoli poškodovane elektrarne so številni raje zapustili. Mnogi, med njimi tuji diplomati, so preventivno zapustili Tokio, ko so v vodi našli radioaktivni jod.

Posredne posledice sevanja

Koliko ljudi je bilo prizadetih zaradi nesreče, morda ne bo nikoli uradno znano. Zaradi neposrednih posledic sevanja sicer ni umrl nihče, niti med delavci v Fukušimi, ki so skušali omejiti razsežnosti nesreče. Vsaj 300 slednjih naj bi bilo sicer resno izpostavljenih sevanju, najmanj šest pa jih je prejelo dozo, večjo od dovoljene.

Japonska vlada in še posebej operater elektrarne, tokijsko energetsko podjetje Tepco, sta bila deležna številnih kritik. Kot kaže vmesno poročilo preiskave, sta bila tako Tepco kot pristojni vladni regulator, agencija za jedrsko in industrijsko varnost, povsem nepripravljena na izredne dogodke, kakršna sta bila uničujoč potres in cunami, in na morebitne posledice, ki bi jih lahko imeli za jedrsko elektrarno.

Dogajanje v tej sicer visoko tehnološko razviti državi je k razmisleku glede uporabe jedrske energije prisililo tudi vlade drugod po svetu. V Evropi so se odločili za "stresne teste" vseh nukleark, potihnili pa so tudi načrti za gradnjo novih reaktorjev. V Nemčiji so se odločili celo za konec "atomske dobe" in zaprtje vseh nukleark do leta 2022, čeprav to ob naraščajočih potrebah po energiji povzroča nove težave pri iskanju alternativnih virov, posebej takih, ki ne bi obremenjevali okolja.

Dileme tudi v Sloveniji

Tudi v Sloveniji so se pojavila vprašanja glede varnosti nuklearke v Krškem (NEK), načrti o drugem bloku pa so potihnili. Končno poročilo stresnih testov je sicer predvideno do junija 2012, se je pa po prvih podatkih NEK dobro odrezal, tako kot tudi ostali reaktorji v 14 članicah EU.

Na Japonskem so se prav tako odločili za zmanjševanje odvisnosti od jedrske energije, s katero so doslej pokrili kar 30 odstotkov svojih energetskih potreb. Za starejšo nuklearko v Hamaoki so lani že odredili zaprtje, novih reaktorjev pa za zdaj ne nameravajo graditi. Pred nesrečo v Fukušimi so sicer načrtovali, da bi do leta 2030 delež jedrske energije povečali kar na 53 odstotkov.

Prav tako so se odločili, da bodo poškodovano nuklearko v Fukušimi varno odstranili. A takega podviga doslej ni izvedel še nihče na svetu. Vprašanje je, do kdaj naj bi to dosegli. Černobil je na primer 25 let po nesreči še vedno kontaminirano mesto duhov.