Po izkušnjah z delom v slovenski protikorupcijski komisiji se med bankirji, mudžahedini, politiki in okupacijskimi vojskami giblje, kot da je tukaj od nekdaj doma.

Afganistan je ena od treh najbolj korumpiranih držav na svetu.

O tem ni nobenega dvoma.

Organizacija Transparency International ga je letos postavila na zadnje ali predzadnje mesto po boju proti korupciji.

Ne. Od spodaj navzgor so na tretjem mestu.

Kaj v teh okoliščinah pomeni korupcija v primerjavi s korupcijo v Sloveniji, Veliki Britaniji ali EU? Kaj je koruptivno v krizno organizirani družbi, ki jo okupira 140.000 tujih vojakov?

Afganistanci srečujejo korupcijo na dveh ravneh. Prispevek morajo plačati že, da dobijo tisto, kar jim pripada. Afganistanski policisti in vojaki morajo podkupovati svoje starešine, da jim izplačajo plačo, ki so jo zaslužili. Na cesti morajo podkupiti policista, da jih spusti naprej takrat, ko niso naredili nič narobe. Nekateri podkupnino štejejo za svojo pravico in to tudi odkrito povedo. Ljudje se s tem srečujejo vsak dan. Na vsakem koraku uradnikom plačujejo majhne vsote za storitve, ki bi morale biti zastonj.

Na drugi strani vidijo kolosalne zgodbe, kot so Kabulska banka ali vojaška bolnišnica, kjer je izginilo na stotine milijonov dolarjev. Guvernerji nekaterih provinc kopičijo bogastvo ne v milijonih dolarjev, ampak v milijardah. In to v eni najbolj revnih držav na svetu. To se dogaja na protizakonit način, država pa ne reagira. Državljani so prizadeti v svoji osebni ekonomiji, ker morajo vsak dan za podkupovanje oddvojiti en del svojega dohodka. Hkrati pa vidijo, da so tisti, ki vodijo državo, nekajkrat hujši od njihovih najbolj pesimističnih predstav. Zaradi tega trpi nacionalna ekonomija. Vsakemu sogovorniku zastavim isto vprašanje: "Prosim, naštejte mi tri največje probleme vaše države." "Korupcija," je vedno prvi odgovor, ki ga slišim. Talibani in varnost so na drugem mestu. Šele potem govorijo o drugih stvareh. Afganistanci vedo, da bo država imela hude težave, da bo sploh preživela. Če se na razvojne probleme cepi še korupcija, nima nobenih možnosti.

Ampak institucije države so zgradili ameriški in evropski generali. Tudi politični kadri so prišli iz Amerike in Velike Britanije. Država je pod okupacijo in prisilno upravo zveze Nato deset let. EU gradi civilno družbo. Predmet ropanja pa je v glavnem denar, ki je namenjen razvoju in prihaja z Zahoda. Kaj se je zgodilo?

Vojne se dobi na različne načine. V nekaterih vojnah se zmaga samo z orožjem. Z orožjem se da veliko narediti. Nekatere bitke pa se dobijo z denarjem. Ko se je leta 2001 v Afganistanu zbrala ta silna vojaška sila, nekaterim plemenskim poglavarjem in vojaškim poveljnikom, ki so nadzorovali ozemlje, ni bilo treba groziti z orožjem. Njihovo sodelovanje je bilo mogoče kupiti. Ta princip se je razširil. Ljudje z močjo so bili pripravljeni narediti karkoli, če je bilo plačilo ustrezno. V državo prihaja strahovita mednarodna pomoč. Prihaja pa na humus, ki je izjemno ugoden za razvoj korupcije. Podkupovanja je že tako veliko, dotok svežega denarja pa proces še krepi.

Kje vi to vidite?

Najbolj enostavno pri podpisovanju pogodb s podizvajalci. Vojska potrebuje velike količine goriva. Sklene pogodbe z lokalnimi podizvajalci. Nafto, hrano in vso opremo morajo po cesti pripeljati iz Karačija v Pakistanu do Kabula. Na meji vsakega mesta in vsake regije morajo plačevati podkupnine, da varno potujejo čez ozemlje, ki je vedno pod nadzorom nekoga z manjšo ali večjo milico. En del teh podkupnin pride nazaj v roke talibanom. To pomeni, da Američani s plačevanjem podizvajalcev plačujejo tudi svoje vojaške nasprotnike. Promet zdaj teče bolj ali manj neovirano. To je postala splošna kultura.

Mednarodne organizacije to vedo, ne vedo pa, kaj narediti. Ne morejo vsega narediti s svojo infrastrukturo in pripeljati samo svojih podizvajalcev. Pa tudi mednarodni izvajalci niso imuni za korupcijo. Nato ima posebno protikorupcijsko enoto Šafafijat, ki jo vodi general Herbert McMaster. Ukvarja se samo s tem. So še kar uspešni. Imajo zavidljivo statistiko pri preganjanju ljudi iz mednarodnih institucij, ki podležejo korupciji. Problem je pri domačih institucijah.

Pri propadu Kabulske banke je izginilo 900 milijonov dolarjev.

940 milijonov, v resnici.

Veliko denarja pa je bilo ravno iz mednarodnih finančnih organizacij. V zaporu ni nihče. Kako je to mogoče?

Enostavno. Ko sem maja prvič prišel v Kabul, mi je eden najvišjih predstavnikov Združenih narodov rekel, da moram Kabulsko banko pustiti pri miru. Imel je zelo dober namen. "Ne bi rad za vašo zaščito porabil več denarja, kot ga je bilo spravljeno v banki." Seveda nas je vse člane komisije to pritegnilo in smo se začeli z njo ukvarjati. Zgodba je zelo preprosta. To ni bila banka, ampak verižna igra. V mednarodni terminologiji se temu reče Ponzijeva shema.

V Kabulsko banko so shranjevali denar Afganistanci, IMF in Svetovna banka. Plače vojakov in policistov so šle skozi njene račune. Obračala je ogromne količine gotovine. To je bila po desetletjih prva privatna banka v Kabulu, med njenimi delničarji pa so bili ljudje z zelo različnimi ozadji. Masa denarja je bila tako mamljiva, da so začeli nekontrolirano trošiti. Vzpostavili so dvojno knjigovodstvo in izpraznili blagajno.

Ampak saj je bila banka ves čas pod mednarodnim nadzorom držav, ki imajo v Afganistanu 140.000 vojakov in so za vojno porabile petsto milijard dolarjev. Kdo je pregledoval knjige?

Mednarodni revizorji so redno pregledovali poslovanje, vendar so jim dajali na vpogled samo fiktivno dokumentacijo. Banka je izdajala fiktivne kredite ljudem, ki niso obstajali. Večina denarja je poniknila v Dubaju in so ga pobrali največji delničarji. Ko se je vreča izpraznila, je nastal problem. Mednarodni denarni sklad je takoj potegnil zavoro in za eno leto ustavil vse financiranje. To je ogrozilo delovanje sklada za obnovo in razvoj. Naenkrat ni bilo denarja za investicije, vlada pa je komaj spravila skupaj denar za plače. Če vojska in policija ne bi imeli denarja za plačevanje uslužbencev, bi bila nepredstavljivo ogrožena varnost vse države. Mednarodni denarni sklad je zahteval preiskavo.

Afganistanci so začeli preiskovati. Vendar so začeli preiskovati domače in tuje nadzornike in nižje bančne uslužbence. Delničarjev, ki so pobrali denar, pa se niso dotaknili. Med delničarji sta tudi predsednikov in podpredsednikov brat. Tam stvari postanejo komplicirane. Vprašanje je, kako prisiliti državno tožilstvo, da se bo začelo ukvarjati z ljudmi, ki so pobrali denar.

To bi moralo biti zelo preprosto.

Da, ampak v Afganistanu postopek teče tako kot nikjer drugje na svetu. V vseh državah bi najprej uvedli preiskavo in zamrznili protipravne premoženjske koristi. Skozi postopek bi potem začeli koristi pridobivati nazaj. Tukaj pa so takoj izpustili predsednika banke in predsednika nadzornega odbora, ki sta bila edina zaprta. Izgovor je bil, da bosta pomagala pri vrnitvi premoženja. Sklepali so sporazume, ki sodno niso izterljivi, in se hvalijo, da jim je uspelo dobiti nazaj sedemdeset milijonov dolarjev, za 330 milijonov imajo podpisane sporazume, za preostalo pa se trudijo. "Kaj pa kazenska odgovornost?" vprašujem jaz. Odgovora ni.

Mora vas zares peči, če v Kabulu o tem javno govorite. Na vseh koncih pravijo, da je o tem res bolje molčati.

Državo kazi kultura nekaznovanja. Na enem velikem primeru, ki ga vsi razumejo, je treba pokazati, da se je prelomilo z nekaznivostjo. To je težavno in s seboj nosi tveganje.

Kako se pa zgodi, da IMF naloži denar v banko z dvojnim knjigovodstvom? Ali ni IMF institucija, ki v razdejanih državah strogo nadzoruje prav poslovanje bank?

Vsi najbolj ugledni tuji revizorji so banko ocenjevali z najvišjimi ocenami. Poskušamo ugotoviti, kaj se je zgodilo. "Po petih minutah v banki nam je bilo jasno, da se dogaja nekaj hudo narobe," so nam povedali pri finančni instituciji, ki je ne bom imenoval, ni pa bila med nadzornimi organi banke. Revizorji pa so tam preživljali tedne in mesece in niso ugotovili nobene nepravilnosti. Tudi njih je treba povprašati po zdravju. Pogovarjali pa so se o tako vrtoglavih vsotah, da morda niso želeli videti, kaj se dogaja.

Afganistancem govorite, da morajo pri osumljencih uvesti preiskave, ki jim morajo slediti obtožnice, sodni postopek in kazen. Kakšen odgovor ste dobili?

Da je prva prioriteta povrnitev izgubljenega denarja. K temu sta prispevala tudi IMF in Svetovna banka, ki hočeta svoj denar nazaj. Afganistanske institucije so se lotile iskanja denarja, nič pa niso naredile za odkrivanje odgovornosti. Mi ne moremo prevzeti funkcije afganistanske države. Ne moremo preganjati, tožiti niti soditi. Pri tako veliki črno-beli zgodbi pa so bila storjena kazniva dejanja, ki jih je treba preiskati in zadeve izpeljati do konca. Imamo sezname vseh ljudi, ki so pri tem sodelovali. Vseh ni mogoče obsoditi. Jasno pa je, kateri so najbolj odgovorni in kje je bilo največ koristi. Tega naši kolegi preiskovalci in tožilci nočejo videti. Zares ne.

Kako ste prišli do tega, da vas je Hamid Karzaj imenoval za člana afganistanske protikorupcijske komisije?

Imenovanje je prišlo na koncu postopka selekcije. Komisija za nadzor in evalvacijo, kakor se uradno imenujemo, je nenavadna institucija. Ustanovili so nas po sklepih londonske in kabulske konference, ko so iskali način za nadzor nad državno protikorupcijsko agencijo. Domača stran se je uprla, da bi nadzirali samo njo. Prišlo je do kompromisa. Ustanovili so organ, ki glede korupcije nadzira domačo in tujo stran. V njej sedijo trije domači člani in trije tujci, tujci pa naj bi bili z različnih kontinentov. O članstvu so odločale Združene države, Velika Britanija in Danska...

Zakaj Danska?

Zato, ker je velika donatorka. Komisija dela s sredstvi donatorjev. Mene je pred dobrim poldrugim letom kandidiralo ameriško veleposlaništvo v Kabulu, ker so me poznali s Kosova. Odgovoril sem jim, da me načeloma zanima, ker se mi je iztekel mandat v slovenski komisiji. Do letošnje pomladi ni bilo nič slišati od njih, potem pa sem moral zelo hitro odgovoriti, če sem še pripravljen to delati. Odgovoril sem, da sem, in maja sem odšel na prvi sestanek v Afganistan. Od tujcev sta bila tam še Nuhu Ribadu iz Nigerije in Eri Hardžapamekas iz Indonezije. Vsi trije smo bili vodje protikorupcijskih institucij v svojih državah. Nuhu je preživel dva atentata in je moral zbežati iz Nigerije. Letos se je vrnil in nastopil kot zelo kredibilen predsedniški kandidat. Vsi trije smo šli skozi mednarodni kadrovski filter, v katerem je imel Afganistan pravico veta. Predsednik Hamid Karzaj nas je na koncu formalno imenoval, da smo lahko začeli delati. V komisiji so še nekdanji minister za visoko šolstvo in begunce Azam Dadfar, nekdanji predsednik protikorupcijske agencije Jasin Osmani in nekdanji namestnik vodje pisarne Združenih narodov v Kandaharju dr. Sidikula kot predstavniki domače strani.

Imenovali pa so vas zato, da nadzorujete delo protikorupcijskih nadzornih organov?

To je ena od stvari. Naš primarni interes je sistem. Imenovani smo za dve leti. V tem času ne moremo izkoreniniti korupcije. Lahko pa poženemo institucije, ki bi to morale delati. Po vsakem sestanku v Kabulu izdamo seznam priporočil in na naslednjem sestanku pregledamo, koliko priporočil so uresničili.

Tako enostavno gre to?

Ne. Ni enostavno. Afganistan je zelo naporno okolje za boj proti korupciji in se zapleta tam, kjer se ne bi smelo zapletati. Po julijskem sestanku smo izdali priporočila. Novembra smo pričakovali, da so jih izpolnili. Ljudje iz institucij, na katere smo naslovili priporočila, pa so nam začeli govoriti, da pri njih nikoli niso dobili nobenih priporočil. Čeprav je bilo iz pogovorov jasno, da so jih zelo natančno poznali. Zdaj ob predaji zahtevamo podpise. Januarja bom pogledal, kaj so naredili. Vendar bo zelo trda. Niso navajeni, da bi se sploh kdo razen njih samih pogovarjal o korupciji, kaj šele, da bi jim kdo od zunaj govoril, kaj morajo delati. Jaz sem takoj na začetku rekel, da mi ne bomo še ena institucija, ki v Afganistanu prelaga papirje. Če oni ne bodo izpolnjevali priporočil, bomo šli domov.

Kdo so oni? Kdo je vaš sogovornik?

Vse institucije, ki imajo opraviti s korupcijo. Za nas sta pomembni dve, ki sta tudi deležni največje kritike. Državno tožilstvo in protikorupcijska agencija. V Afganistanu doslej zaradi korupcije ni odgovarjal nihče, ki je višje od navadnih policistov. Državni tožilec igra vlogo uspešnega posrednika med politiko, ki se trudi ohraniti status quo, in vsemi drugimi. Državno tožilstvo je pod pritiskom ameriških in britanskih institucij sprožilo postopke. Ko so tujci odšli, so pod pritiskom politike morali zaključiti postopke, izpustiti osumljence in jim vrniti vse zaplenjene predmete, vključno z mamili.

Druga boleča rana pa je protikorupcijska agencija, ki je bila zamišljena kot preventivna institucija. Njej so dali nalogo, da mora kontrolirati premoženjsko stanje afganistanskih funkcionarjev. Takoj se je zataknilo. Premoženje afganistanskih funkcionarjev je vredno vsega spoštovanja. Če bi številke objavili, bi med ljudmi lahko povzročile hud revolt. Agencija se sedaj zelo trudi, da ne bi zbrala podatkov, da jih ne bi preverila in da ne bi bili objavljeni.

Kaj pa potem dela?

Njen sedanji vodja je bil učitelj predsednika Karzaja. Bil je tudi predsednik volilne komisije, ki je Karzaju prinesla zmago na volitvah. Nikoli ne bo naredil ničesar, kar bi predsedniku lahko škodilo. Dela raje na področjih, kjer Karzaju lahko koristi. Saj ne, da bi bilo s tem kaj narobe. Vendar za to nima pooblastil. Agencija se sedaj mimo zakonodaje spreminja v represivni organ s policijskimi pooblastili. Za to ni pravne podlage. Poskušamo mu dopovedati, naj dela to, za kar je pooblaščen, in naj zaenkrat pusti pri miru tisto, za kar ni pooblaščen. Prihaja do hudih spopadov. Pred njim je bil namreč vodja agencije Jasin Osmani, eden od afganistanskih članov našega organa. Lahko si predstavljate. Ljudje so drug za drugega prepričani, da vse počnejo samo iz osebnih nagibov. Vse zgodbe se končajo enako. Na različnih institucijah nam povedo, da so sprožili postopke, preiskali korupcijo, rezultate pa poslali tožilstvu. Zgodi se ne nič.

Vaša komisija ima zelo zveneče ime. Kaj lahko naredite?

Doslej sta odkrito sovražnost do nas izrazila samo državno tožilstvo in protikorupcijska agencija. Vsi drugi nas podpirajo, vključno s predsednikom Karzajem. Problem bo nastal, ko bomo prišli z ugotovitvijo, da niso nič naredili, in z naslednjim seznamom priporočil, ki bodo temeljila na tem, da nič niso naredili. Začeli bomo govoriti o odgovornosti posameznikov. Na koncu bo moral predsednik Karzaj potegniti potezo. Zelo pogosto pridemo do tega, da se je nekaj zgodilo, ker je predsednik tako želel, ali da se nekaj ni zgodilo, ker predsednik tega ni želel.

Kaj vam pravi Karzaj?

Da nas bo podpiral pri našem delovanju.

Pred dvema letoma je sam veljal za osrednji problem korupcije v državi. Sedaj se o tem ne govori več. Kaj se je zgodilo v tem času?

Od predstavnikov mednarodnih organizacij slišimo, da je v primerjavi z drugimi še najmanj obremenjen s korupcijo. Imeti pa morate tudi nekaj razumevanja zanj. Hamid Karzaj opravlja najtežji posel na svetu. Je predsednik države, ki se bo leta 2014 soočila z gromozanskimi problemi, pri katerih mu mednarodna skupnost ne bo mogla zelo veliko pomagati. Afganistanskega predsednika volijo Afganistanci. Razpet je med dve strani. Na eni strani so zahteve njegovih volilcev, kamor sodijo tudi vsi vojaški poveljniki, plemenski starešine in predstavniki vseh nacionalnih skupin. Na drugi strani ima mednarodne sile, ki se pripravljajo na zapustitev države in obljubljajo denarno pomoč. Karzaj mora zagotoviti, da bo Afganistan preživel. Lahko tožilstvu pusti, da opravi svoj posel. To pa lahko pomeni takojšnjo izgubo suverenosti na določenem delu ozemlja. Država je poleg vsega drugega tudi v vojni. Delo tožilstva lahko tudi zavre, lahko ga ustavi. Sam se odloča o prioritetah.

Afganistanske institucije govorijo moderni politični jezik. Tudi predstavniki civilne družbe govorijo v sodobni terminologiji. Hkrati pa govorijo o paštunskem plemenskem kodeksu, samostojnih vojaških poveljnikih in upravnem sistemu vaških starešin. V katerem svetu vi delujete?

Sodobna govorica, ki jo slišite, se je razvila v zadnjih desetih letih s prihodom mednarodnih sil. Cepila se je na dvajset let tragičnih dogodkov, ki so se začeli s sovjetsko vojaško okupacijo in državljansko vojno, ki ji je sledila. Pod njimi so stoletja plemenske tradicije in islamske organizacije družbe. Navzven je videti sodobno, srečuje pa se s posledicami trideset let vojne in umikom v tradicionalne družbene oblike. Naša komisija je morala biti strokovno oblikovana, vendar so morali vanjo priti vsaj predstavniki Paštunov in Tadžikov. Hkrati je treba spoštovati avtoriteto ljudi, ki so na položajih. V javnosti se ljudi na položajih ne kritizira. Ko se tradicionalni principi srečajo s pridobljenimi, se sodobnost umakne.

Pa vidite trende razvoja?

Seveda. To je živa družba. Ministrstvo za rudarstvo in provinca v Heratu delujeta brezhibno. Veliko je ljudi, ki državi hočejo dobro. Veliko je odvisno od tega, kdo bo zmagal leta 2014, ko se bo večina tujih sil umaknila. Kdo bo imel večji vpliv? Tradicionalna oblika odločanja, kot je loja džirga, ali parlament? V tribalnem svetu moderne ideje nimajo kaj iskati. Paralelni sistem je star in je včasih pač dobro deloval. Mnogi v oživljanju loje džirge vidijo željo po ponovni vzpostavitvi plemenskega sistema, ki z novo demokratično kramo nima kaj prav veliko početi. Obstajata vlada in parlament, vendar imata obe instituciji strahovite probleme z lastno zakonitostjo. Vendar imajo tudi tradicionalne institucije velike probleme same s sabo in so ves čas pod udarci modernosti. To je vozel, ki ga mora v nekaj letih razplesti Karzaj. Eden od vozlov.

Na silo je spremembe zelo težko vpeljati. Velika večina Afganistancev si ne želi vrnitve talibanov. Njihova interpretacija islama je preveč ozkosrčna. Tujcev pa tudi ne ljubijo preveč. Hkrati se bojijo leta 2014, ko bo vsa ta silna vojaška srenja zapustila državo in jih prepustila same sebi. Bojijo se, da se jim bo ponovila strašna izkušnja iz preteklosti.

Ali ni bil Afganistan že v sedemdesetih letih na poti modernizacije, ki je bila zelo uspešna?

V sedemdesetih letih je bil Afganistan moderna država. Bil je kraljevina, s kraljem, ki so ga spoštovali, in državnimi institucijami, ki so dobro delovale. Afganistan je cvetel kot turistična država, v kateri je korupcija veljala za velik greh. V to so vpadle sovjetske čete, ki so pripeljale popolnoma drugo kulturo. Okupaciji je sledilo še eno popolno razdejanje. Na koncu strašni red, ki so ga vpeljali talibani. Če so ljudje hoteli preživeti, so se morali prilagoditi groznim stvarem. Imajo zelo dobre razloge, da jih je strah prihodnosti. Zdaj smo tukaj mi, sredi svetovne ekonomske krize in naveličanosti mednarodne skupnosti. Jaz jim razlagam, da mora pravo zmagati nad zlom.

Pa je naš svet tako različen od njihovega? Zgodbe o evropskih bankah niso tako daleč od njihovih. Denar izgine. Ne sumi se več v poštenost posameznikov, ki vodijo velike finančne sisteme, ampak v poštenost sistemov samih. Korupcija je bila v Sloveniji eno od središč zadnje predvolilne kampanje.

Pri Afganistanu in razlagi sveta si s Slovenijo ne moremo veliko pomagati. Problem korupcije pri nas so bile orožarske zgodbe, ki so zelo specifične. One so določile odnos slovenske politike do pravne države. "Če boš ti tiho, bom tudi jaz tiho, karkoli že boš počel," je bil naš princip dela. Blokada, pač. Ko smo zajadrali v svetovno ekonomsko krizo in krizo bank, se nam je postavilo drugo vprašanje. Je bilo to vzrok korupcije ali so te zgodbe posledica korupcije? Oboje je bilo res. Na tem področju so veljale norme, ki jih je bilo mogoče spregledati. Nekateri so s tem zelo veliko zaslužili. Najprej so bili to individualni ekscesi. Potem pa so se stvari začele dogajati na sistemski ravni. To je bilo skupinsko početje, pri katerem so vsi vedeli, kaj se dogaja, pa si nihče ni tega želel, upal ali hotel razkriti in preiskovati. V okolju, kjer se vsak dan relativizira to, kar je dovoljeno ali vsaj ni prepovedano, je konec lahko samo eden kriza celotnega sistema. Najprej so padle v krizo posamezne banke, potem cela nacionalna gospodarstva.

Pa se iz tega sploh še da izviti na pameten način?

Zakaj mislite, da so postavljeni pravni in etični sistemi pravil? Eden za drugim preprečujejo, da bi se dogajale takšne zgodbe.

V Svetu Evrope ste do letošnjega leta sodelovali v zanimivi skupini držav.

Greco se reče instituciji. Kratica pomeni skupino držav proti korupciji.

Napovedovali so, da bo katera od držav iz Vzhodne Evrope dobila čast, da sesuje evropski denarni sistem. Uspelo je Grčiji in Italiji, ki sta imeli skoraj brezhiben pedigre.

Za nas to sploh ni bilo presenetljivo, veste. V Grecu smo ves čas zaznavali, da je Nova Evropa veliko bolj občutljiva za vprašanja korupcije od Stare Evrope in da na tem področju tudi več naredi. Morda zaradi zunanjih pritiskov ali iskrene želje. Vseeno je. Stara Evropa pa je bila zazibana v prepričanje, da pri njih ne more iti nič zares narobe. Tudi če bi šlo, pa lahko s svojo ekonomsko močjo to uredi. Samo vprašanje je bilo, kdaj bo padla zadnja domina.

Zadnja?

Da. Padale so že kar nekaj časa. Države niso reagirale pri velikih odstopanjih niti pri flagrantnih nepravilnostih v temeljih ekonomskega poslovanja, kar se je denimo dogajalo v Grčiji. Stari Evropi je zmanjkalo občutljivosti za probleme. Poskušali smo jih prepričati, da za njih veljajo enaki standardi kot za Novo Evropo, pa se niso odzvale. Evropska unija je dvojne standarde formalizirala. Sprejela je dokument, ki se mu reče deset načel boja proti korupciji. Velja za nove članice in za bodoče članice EU. Za stare pa ne. Rezultat? Evropi je odpovedal imunski sistem. Znova moramo začeti govoriti o etičnih normah in korupciji.

Kaj korupcija sploh je v tem kontekstu? V Kabulu pravijo, da si še vedno poštenjak, če daš v žep petdeset tisoč afganijev. Ne smeš pa ustanoviti narkokartela ali izprazniti blagajne v centralni banki. Kaj je norma v Evropi?

Ne se šaliti. V mnogih državah mislijo, da si lahko sami fleksibilno razložijo, kaj je koruptivno dejanje in kaj lahko tolerirajo. Tudi na Danskem. Zakon podjetjem dovoljuje, da plačujejo določene usluge in ostanejo poštena. Ne gre tako.

V resnici je stvar jasna in preprosta. Korupcija je, če kršiš svoje dolžnosti in naloge, zato da bi ti ali kdo drug imel od tega osebno korist. Kršiš svoje dolžnosti in imaš od tega korist? Podlegel si korupciji. Po vsem svetu je tako. Vsi to poznamo.