Kaj je po vašem mnenju največje presenečenje letošnje sezone?

Uf. Dobro vprašanje, pravzaprav ni bilo kakšnega presenečenja. Še največje presenečenje letošnje sezone je bil po mojem vendarle Sebastian Vettel. Pričakovali smo, da bo hiter, da bo dober, da je najresnejši kandidat za svetovnega prvaka – ampak da se bo že kot tako mlad sprehodil do naslova svetovnega prvaka praktično brez napake, je res neverjetno. Tudi takrat, ko je bilo že vse odločeno, je hotel biti najboljši. Kljub temu, da je bila njegova zmaga pričakovana, je bil obenem največje presenečenje sezone.

Lewis Hamilton je bil v letošnji sezoni mnogokrat kaznovan. Mnogi so mnenja, da je bil kaznovan prevečkrat, vedno kot preveč agresiven voznik. V čem je sploh še smisel formule ena, če je malodane vsako prehitevanje kaznovano? Se vam zdi tako kaznovanje utemeljeno?

To so fantje, ki zdaj prihajajo v sredino dvajsetih let življenja, in vedeti morate, da je Lewis Hamilton nekje okoli desetega, dvanajstega leta pristal v okolju McLarna, kjer so ves čas skrbeli za to, da bodo iz njega naredili zvezdnika. Marsikaj mu je bilo prihranjeno. Postal je velik zvezdnik, še preden je v formuli ena lahko pokazal vse svoje sposobnosti, tudi vozniške. Nato je naletel na prve težave - na tekmovanje z Alonsom, ki ga seveda mentalno ni bil zmožen prenesti, na prve napake, odstope. Z vsakim odstopom postane človek malo manj prepričan vase. Začne dvomiti vase in, če se zelo hitro ne pobere, se te težave kopičijo.

Poleg tega je začel živeti precej zvezdniško življenje, našel si je prijateljico iz zvezdniškega sveta. In vse to je privedlo do težav. Jenson Button, ki je čez vse to šel pred mnogimi leti in danes tudi sam prizna, da je živel preveč od danes do jutri, preveč razsipno, preveč ''playboyevsko'' življenje, ta Jenson Button ga je sedaj, pri tridesetih letih, popolnoma zasenčil. Če ga ni zasenčil samo dirkaško, pa ga je zasenčil s svojim splošnim pristopom do dirkanja, s svojo umirjenostjo, preudarnostjo. In, kot ste videli, je na koncu sezone zbral občutno več točk kot Hamilton.

Kaznovanje ob prehitevanjih, to je pa tema, ki je bolj pereča in zapletena in zahteva bolj poglobljeno analizo. Po mojem mnenju je kaznovanje za prehitevanja prestrogo in nesorazmerno. Na vsaki dirki so drugi komisarji, ki nimajo vedno popolnoma enakih kriterijev. Zato imajo zadnji dve leti pomoč četrtega komisarja, ki je pripomogel k temu, da so, če že ne bolj redke, te kazni vsaj bolj uravnotežene. Vendar mislim, da je tako ali tako težnja zadnje jeseni, da naj bi prihodnje leto vendarle omejili kaznovanje v nekaterih primerih. Pri tem seveda ne smete pozabiti, da mora Fia kot vrhovna policija formule ena ves čas paziti tudi na to, da kdo ne prestopi meje, ki se imenuje varnost.

Tudi vi sami bi verjetno pri vsakem nekoliko bolj agresivnem prehitevanju, ki bi v drugačnih okoliščinah lahko privedlo do hujše nesreče, razmišljali o tem, da morate nekoga kaznovati - zato, da pokažete ostalim, kaj naj se na dirkah ne bi počelo. Gledalci doma pa, ki si seveda želijo spektakla, na to gledajo povsem drugače.

Nova dirkališča so varna, stara pa zabavna

V avto-moto športu, ne le v formuli ena, lahko vsakič, ko se na dirkališču zgodi (smrtna) nesreča, slišimo, kako na določenih dirkališčih ni dovolj dobro poskrbljeno za varnost ali da so nekatera dirkališča prenevarna in bi dirke na njih morali že zdavnaj prepovedati. Vendar ali ni to, da gre za adrenalinski šport, bistvo dirkaškega športa tako na dveh kot štirih kolesih?

Nesrečo povzroči več faktorjev. Na primer ovalne dirke so izjemno nevarne, saj ko tam nekoga zanese, ne morejo preprečiti, da se ne bi drug dirkač s polnim plinom zaletel naravnost v prvega s 300 in več kilometri na uro. Tu je treba po mojem mnenju te dirke opustiti ali pa se zavedati nevarnosti. V ZDA se tega tveganja in nevarnosti zavedajo, mnogo manj so občutljivi na to, na kar so občutljivi v formuli ena in v Evropi – na to temeljno varnost.

Morate pa se zavedati, da so mnoga dirkališča stara 40, 50, 80 let in več, nekatera pa so povsem nova. Slednja so zgrajena tako, da preprečujejo marsikaj, a na drugi strani vedno slišite očitek, da je na dirkališčih, kot so Monza (na sliki), Suzuka, tudi Sao Paolo, dirkališča, ki imajo pol stoletja in več, zanimiveje in prijetneje dirkati, kot pa na vseh teh novih dirkališčih, kot je Abu Dabi. Občinstvo, pa tudi dirkači si želijo dirk na dirkališčih, pri katerih oblikovalci o varnosti sploh niso razmišljali, obenem pa moderna dirkališča že v osnovni različici načrta vključujejo vse varnostne elemente, ki pa potem dirkačem niso všeč.

V intervjuju leta 2007 ste dejali, da je ''Michael Schumacher preveč pametno preračunljiv, da bi se dal v zobe s službo, ki mu ne bi prinesla nobene koristi''. Govora je bilo o tem, da bi se vrnil kot šef Ferrarija. Kot oseba, ki Šumija dodobra pozna – kaj je torej bistvo njegovega vztrajanja po povratku, kljub, glede na pretekle uspehe, slabim rezultatom? Ne more živeti brez formule, gre za reklamo?

V vprašanju je že tudi odgovor. Mislim, da je občutil praznino, da je občutil, da je še dovolj fizično in tudi sicer pripravljen, da lahko še dirka v formuli ena. Ko je Ross Brawn (na sliki spodaj z Michaelom Schumacherjem)  prevzel Mercedes, se je zanj našla priložnost, da morda pri tem novem začetku Mercedesa sodeluje. Mislim, da je malce podcenil spremembe v formuli ena v športnem, organizacijskem, predvsem pa v tehničnem smislu.

Michael si je predstavljal, da bo njegov povratek uspešnejši in hitrejši, kot se je nato dejansko zgodilo. Toda po dveh sezonah je bil že zelo blizu temu, česar smo bili vajeni nekoč. Predvsem je ves čas držal ob sebi ali pa za seboj Rosberga, poleg tega je bil, kadar se mu ni pripetila nesreča, vseskozi blizu točk.

Jasno je, da je v želji po še boljšem rezultatu nekajkrat - ali premnogokrat - deloval malce preveč agresivno, kar je tudi sam priznal, a vedeti morate, sploh tisti, ki se ga spomnite z začetka 90ih let, da je tudi takrat večkrat ravnal agresivno. Kasneje mu, jasno, ko je bil ves čas na vrhu, tega ni bilo treba. Tudi letos je po izračunih prehiteval nekaj več kot 120 krat, Vettel pa mislim da niti 30-krat ne. Ampak Vettlu ni bilo treba prehitevat, ker je bil ves čas spredaj.

V vsakem primeru je Michael pri sebi preračunal, da je še sposoben za vrh, a precenil nekatere zunanje dejavnike. Zdaj je pravzaprav njegov edini nasprotnik čas. Želi vztrajati do trenutka, ko bo imel še enkrat kaj za pokazati. Ali bodo to stopničke, zmaga, naslov prvaka, je težko napovedovati, a vsekakor si želi nekaj še dokazati. In dokler bodo testi kazali, da se je fizično še sposoben kosati z ostalimi dirkači, bo vztrajal.

Več gole kože v boksih kot na Playboyu

Kakšni so vaši spomini na Playboy?

(Kratka tišina.) Oh, kot čas, ko sem največ, najbolj trdo delal v svojem življenju. To je bilo obdobje, ko sem ob formuli ena ter ob svoji reviji Grand Prix prevzel še urejanje Playboja.

Minilo je le deset let, a z današnje perspektive - ravno te dni sem videl, da so v Riu de Janeiru slikali golo Iris Mulej - vidim, v kakšnih časih smo pravzaprav začeli. Jaz sem zagotovo preklical in se sestal z vsaj dvajset do trideset mladimi, lepimi, tako ali drugače znanimi Slovenkami in vsaka je z veseljem spila kavo z mano, ampak me je vsaka tudi zgroženo zavrnila. Kako lažje je pravzaprav danes, ko verjamem, da večina teh deklet sama potrka na vrata Playboya.

Kje ste videli več pomanjkljivo oblečenih deklet - v boksih formule ena ali na Playboyu?

Ja, glede na to, kar sem že povedal, je jasno, da sem jih več videl v boksih formule ena.

Če te ljudje ne marajo, to pomeni, da si pustil nek pečat

Če ste vi zapolnili čevlje Nika Miheliča, ali sta vaša naslednika Andraž Zupančič in Gregor Žvab, zapolnila vaše?

To vprašanje je malce provokativno, mislim, da moramo tukaj predvsem stvari postaviti na svoje mesto. Niko Mihelič je to počel dobro desetletje in se je ljudem vtisnil v spomin z nekim svojim slogom. Moj slog je bil vedno drugačen, že po karakterju sem popolnoma drugačna oseba, poleg tega pa je moj nastop vedno temeljil na novinarstvu, Nikov pa, mislim, da ne. Tu je bila največja razlika - on je to vedno jemal kot hobi, kot dodatek svojim siceršnjim poklicem, ki jih je opravljal. Meni je bilo to osnovno delo, tudi sicer je novinarstvo moj osnovni poklic. Sam sem vpeljal v svoje delo mnogo več novinarskih elementov. Ljudi je potrebno informirati o ozadjih, o zakulisju, življenjskih zgodbah in tehničnih novostih.

Vendar pa Andraža Zupančiča in njegovega sodelavca ne moremo ocenjevati po tem. Sprejela sta neko nalogo, ki bi lahko postala trajnejša, če bi se stvari razpletle drugače, kot so se. A v tem primeru, ko se je Pop TV odločil za ekstremen varčevalni program, zaradi česar je tudi prišlo do razkola med mano in njimi, nista imela veliko možnosti, da bi kaj storila. Žvab ni bil, in to je tudi sam povedal, nikdar v življenju niti na eni sami dirki formule ena. Andraž pa je dober novinar, vendar morda ne ravno za komentatorstvo. Žvab ima te talente, a je bil zagotovo preveč oddaljen od vsega, da bi lahko stopil v čevlje nekoga, ki je bil na toliko dirkah in je tudi komentiral več kot 250 dirk na televiziji.

Odgovornost za to, da javni odziv ni bil pozitiven, pa ni njuna, temveč od ljudi na Pop TVju. Ker so v zgodbo potisnili nekoga, ki zagotovo na to ni bil dovolj pripravljen.

Ustvarili ste dva pola. Navijači formule ena so ali vaši zvesti oboževalci in uživajo v vašem načinu komentiranja, ali pa jim niti malo niste všeč.

Če boste pogledali zgodovino javnega nastopanja, boste videli, da je pustiti pečat odločilnega pomena. Najslabše, kar se ti v našem poslu lahko zgodi je, da si sprejemljiv za vse. Predstavljam si, da sem na nek način zadel, zato ker sem na ljudeh pustil pečat. Nekaterim sem bil všeč, na drugi strani pa moraš jasno vzeti v zakup, da ne moreš biti vsem pri srcu. Ta dvojnost se mi zdi neke vrste priznanje mojemu delu in trudu.

Več intervjujev si preberite v temi Spletni intervju.