Tovrstni energetski dosežek je pozitiven in koristen predvsem za Evropo, pri čemer je smiselno, da ga izkoristimo tudi mi. Omenimo dve najpomembnejši okoliščini. Prvič, povezava bo zmanjšala evropsko odvisnost od dobave ruskega plina in hkrati povečala oskrbo s plinom v Evropi. Predvsem južnoevropske države namreč kupujejo večji delež plina od Rusije, kar daje slednji pretiran vpliv in politično moč, obenem pa se naša regija izogne morebitnim težavam z rusko infrastrukturo. In drugič, južni evropski plinski koridor je zanimiva možnost za izboljšanje balkanske energetske mešanice.

Zemeljski plin velja za čistejši vir energije od premoga, obenem je varnejši od jedrske energije. V obdobju, ki ga zaznamuje evropski odmik od ogljično intenzivne evropske politike k bolj zelenim virom, bo zemeljski plin igral pomembno vlogo. Večjo uveljavitev zemeljskega plina za proizvodnjo električne energije na Balkanu aktivno podpira tudi evropska komisija. Slovenija, kakor tudi širša regija, lahko pridobi veliko (tudi v obliki nepovratnih investicijskih sredstev), če izbere zemeljski plin kot most oziroma prehod do čistejše energetske prihodnosti.

Zelena paradigma oziroma zelena Slovenija ni nov koncept, zdi se, kot da ga imamo Slovenci zapisanega v genih. Od nekdaj je vrednota varovanja okolja povsem pri vrhu. Naša država je tretja najbolj gozdnata država v Evropi, z obilico padavin imamo tudi zelo visoke zaloge vode. Spričo naravnih bogastev se ponujajo izvrstne možnosti za ekoturizem. Država bi morala razvijati bolj zeleno in trajnostno usmerjeno gospodarstvo, poleg ekoturizma bi morali več pozornosti namenjati tudi razvoju biohrane, vodnega potenciala, zelenih tehnologij, obnovljivih virov energije, kot je na primer biomasa, ki bi jo lahko tudi izvažali. Ob vsem tem velja poudariti, da bi za dosego takšnih strateško pomembnih usmeritev potrebovali širši politični konsenz, ki bi vključeval zavezo o zmanjševanju in dolgoročno tudi popolnem prelomu z našo odvisnostjo od premoga in jedrske energije.

Gradnja novega bloka v termoelektrarni Šoštanj ni samo obilen finančni zalogaj, temveč tudi okoljska časovna bomba, ki je v popolnem nasprotju s konceptom zelene Slovenije. Eno je, če izrekamo načelno podporo zeleni Sloveniji, nekaj povsem drugega pa je politična zaveza, da v kratko- in srednjeročnih strategijah pripravimo blagovno znamko "Zelena Slovenija". Če nadaljujemo s projektom TEŠ6, bo premog še desetletja kot mlinski kamen visel nad nami kot del našega energetskega kolača, to pa bo zmanjšalo nujnost in pripravljenost, da bi razvijali in vlagali v čistejše energetske vire.

Jedrska energija je drugi takšen slon v trgovini s porcelanom. Neposredno sicer onesnažuje manj kot premog, povzroča pa dolgoročno skrb in težave z jedrskimi odpadki, ki lahko v primeru nesreče povzročijo katastrofalno škodo tako v smislu človeških življenj kot s stoletnimi posledicami za okolje. Po jedrski nesreči na Japonskem je neodgovorno zatrjevati, da do takšne nesreče ne more priti in da je tehnologija v naši jedrski elektrarni povsem brez tveganj oziroma varna. Takšne trditve ne držijo vode. Obenem NEK pokriva 40 odstotkov slovenske energetske porabe in pomeni največjo grožnjo zeleni identiteti Slovenije. Če bi v prihodnosti do takšne nesreče prišlo (pri čemer seveda vsi srčno upamo, da se kaj takega ne bo zgodilo), bi bile vsakršne slovenske ambicije po zeleni identiteti in zelenem/trajnostnem razvoju za vedno pokopane, skupaj z vsemi drugimi načrti in dejavnostmi. Ali je z mislijo na prihodnje generacije vredno sprejeti takšno tveganje, če vemo, da obstajajo varnejše alternative, ki so realno na voljo?

Zemeljski plin, ki je čistejši in cenejši od jedrske ali termoenergije, imamo na voljo, ocene strokovnjakov so, da so svetovne zaloge izjemno velike, njihove projekcije pa so se še povečale z odkritji plinskih nahajališč v plasteh skrilavca v Evropi in Severni Ameriki. Po podpisu plinskega sporazuma med Azerbajdžanom in Turčijo ima Slovenija končno priložnost, da spremeni sestavo svojega energetskega kolača in začne proizvajati električno energijo iz zemeljskega plina. Zaloge v Kaspijskem morju in Azerbajdžanu so dovolj velike, da lahko plin predstavlja stabilen in dolgoročen vir energije. Prav tako je korak od zemeljskega plina do zelene energetske prihodnosti obnovljivih virov mnogo manjši, kot je korak od premoga do zelene energije.

Trenutno se na mizi nahajata dva oskrbovalna sistema za dobavo azerbajdžanskega plina na Balkan. Prvi, transjadranski plinovod (Trans Adriatic Pipeline - TAP), v svojih načrtih deli azerbajdžanski plin med Italijo in Balkanom, večina tega plina (10 milijard kubičnih metrov) bo šla v Italijo, medtem ko naj bi ga za balkanski trg ostalo od 2 do 3 milijarde kubičnih metrov. To so seveda premajhne količine za velike spremembe v regiji v smislu prehoda od premoga in jedrske energije na plin. Projekt TAP v sedanji obliki ni najboljši za regijo, niti za Slovenijo. Drugi predlog je južnoevropski plinovod (South-East Europe Pipeline - SEEP), ki predvideva prenos vseh 10 milijard kubičnih metrov plina na Balkan, s čimer bi se spremenila in omogočila transformacija energetskega kolača regije. Ta projekt je zatorej balkanski regiji pisan na kožo.

Slovenija bi se na SEEP seveda lahko priključila in tako postala eden ključnih partnerjev v kaspijsko-evropski plinski navezi. Dodana vrednost za Slovenijo bi bila takojšnja v smislu izboljšane energetske varnosti. SEEP je tudi v skladu z našim nacionalnim ciljem, da postanemo ekološka država in vzpostavimo znamko Zelena Slovenija, obenem pa bi okrepil našo geostrateško pomembnost, saj bi postali akter v plinskem koridorju, ki bo zagotovo eden največjih v Evropi.

Četudi bi bile začetne investicije za vzpostavitev električne proizvodnje, vezane na plin, za Slovenijo visoke, pa bodo dolgoročni pozitivni učinki in koristi (čistejše okolje, ekoturizem, biološka hrana, zelena tehnologija) pretehtali stroške. Kratkoročno bi izgradnja potrebne infrastrukture prinesla delovna mesta ter oživila naš gradbeni sektor, ki nujno potrebuje novo zagonsko injekcijo.

Borut Grgič, direktor projekta transCaspian in nekdanji direktor Inštituta za strateške študije v Ljubljani