Med njimi sicer ni Lloyda S. Shapleyja, je pa ta eminentni matematik in ekonomist leta 1953 predstavil eleganten način opisovanja in razreševanja koalicijskih iger. To so strateški položaji, v katerih igralci tehtajo različne koalicije in poskušajo biti del tistih, v katerih je njihov doprinos, za katerega naj bi bili tudi nagrajeni, kar se da visok. Shapleyjeva vrednost, ki ovrednoti doprinos vsakega posameznega igralca, je osnova za Shapley-Shubikov indeks (SSI) moči koalicijskih partnerjev.

Kako ta deluje? Poglejmo koalicijo štirih strank, ki mora zagotoviti 46 poslancev za večino v parlamentu. Kakšna je vrednost posamezne stranke? Za mizo sede Zoran Janković in ugotovi, da 28 glasov ni dovolj. Prisede Borut Pahor s svojimi desetimi in še vedno nimata dovolj. Ko prisede Gregor Virant z osmimi glasovi, se izkaže, da imajo skupaj potrebnih 46 glasov. Koalicijo je v zmagovalno spremenila LGV, ki jo zato nagradimo s točko. Karel Erjavec, ki pride zadnji, rezultata ne spremeni, in tako dobijo stranke LZJ-PS, SD in DeSUS po nič točk. Možnih vrstnih redov, po katerih prvaki omenjenih štirih strank sedejo za mizo, je 24, v vsakem pa samo eden koaliciji zagotovil šestinštirideseti glas, za kar bo njegova stranka nagrajena s točko. Ko seštevke točk strank delimo s 24, dobimo njihove SSI, ki tako predstavljajo "poštene" vrednosti partnerjev v koaliciji.

Uporabljeni primer je kot scenarij B predstavljen v četrtem stolpcu tabele. Neosenčena polja v vsakem stolpcu od A do F predstavljajo stranke, ki so v posameznem scenariju člani koalicije. Prva številka v polju je strankin Shapley-Shubikov indeks moči, druga pa teža stranke v koaliciji kot razmerje med številom njenih poslancev in vseh poslancev v koaliciji. Obe vrednosti sta v odstotkih.

Tabela 1: Moč koalicijskih partnerjev glede na Shapley-Shubikov indeks in glede na število poslancev

Naj mi gospod Janša in gospa Novak oprostita, ker ju ni v nobenem od predvidenih scenarijev. Kljub temu da ne želim podajati nobenih vrednostnih sodb, se mi zdi verjetnost, da bi bila del kakršnekoli koalicije, zelo nizka. Pa poglejmo predlagane scenarije s stališča najverjetnejšega mandatarja, Zorana Jankovića.

Scenarij A: ozka koalicija LZJ-PS, SD in LGV

Kljub temu da po številu poslancev LZJ-PS v koaliciji s skoraj 61 odstotki dominira, SSI vsem trem strankam pogajalske moči razdeli simetrično, vsaki po 33,3 odstotka. Pahor in Virant se zavedata, da brez njiju te koalicije ni, in lahko postaneta zelo trda pogajalca. Dodatna težava za Jankovića je dejstvo, da skupaj premorejo točno 46 glasov. Kakršnokoli glasovanje "po lastni vesti" lahko koalicijo potisne v odvisnost od manjšinskih poslancev, kar pa je že skoraj smrtna obsodba.

Scenarija B in C: LZJ-PS, SD, LGV ter DeSUS ali SLS

Janković bi morda lahko apetite SD in LGV omilil z vključitvijo vsaj enega od preostalih dveh potencialnih partnerjev, DeSUS ali SLS. Koalicija sicer številčno postane močnejša, težava pa je v tem, da bi bile predstave Erjavca ali pa Žerjava o njuni moči prevelike. Po številu poslancev v koaliciji bi bili sicer njuni mejni stranki vredni 11,5 odstotka, njun SSI pa je seveda nič. V teh dveh scenarijih se namreč nikdar ne zgodi, da bi kateri od dvojice Karl Erjavec-Radovan Žerjav sedel za mizo in dotedanji koaliciji zagotovil 46. glas. Ne glede na vrstni red pristopa tega vedno zagotovi ena od največjih treh strank. Torej, "poštena" vrednost LZJ-PS v tovrstnih koalicijah je še vedno le 33,3 odstotka, za nameček pa Janković pridela partnerja, ki dejansko nima vrednosti, zahteval pa bo vsaj eno ministrstvo. Slednje bosta seveda razumela tudi SD in LGV, kar bo po nepotrebnem otežilo najbrž že tako naporna pogajanja z njima.

Scenarij D: velika koalicija LZJ-PS, SD, LGV, DeSUS in SLS

Šele ko sta oba mejna partnerja (DeSUS in SLS) skupaj v koaliciji, pride do konkurence med SD in LGV, saj obe skupaj nista več absolutno nujni za koalicijo. Njun SSI pade s 33,3 na 18,3 odstotka. Zanimivo je, da je LZJ-PS po številu poslancev v tem scenariju vredna najmanj glede na vse scenarije (samo 48,3 odstotka), medtem ko je po SSI ravno v tem scenariju najmočnejša (43,3 odstotka). Jankovića potrebujejo vsi, on pa ne vseh. DeSUS in SLS sicer pridobita vsak po 10 odstotkov moči, vendar padec pri SD in LGV to odtehta. Strategija divide et impera pripelje do velike koalicije z 58 glasovi, ki bi s podporo manjšinskih poslancev dobila celo dvetretjinsko večino. Še en plus: občutek, da smo se Slovenci končno spet sposobni nečesa lotiti skupaj. In minus: sklepanje take koalicije in njeno vzdrževanje bi bilo s stališča koordinacije in potrebnega časa najbrž zelo drago.

Scenarija E in F: LZJ-PS, DeSUS, SLS ter SD ali LGV

V scenariju E v koaliciji ni LGV, v scenariju F pa ni SD. Če je že kakšna od teh dveh možnosti mogoča, je to najbrž prva, bi bila pa katerakoli od teh dveh koalicij za Jankovića slaba. V vsakem primeru nujno potrebuje preostale tri partnerje, kar pomeni, da so vrednosti SSI za vse stranke 25 odstotkov. To je enostavna posledica tega, da mejni stranki DeSUS in SLS dobita preveč odločilnega vpliva pri sestavi koalicije.

Sklep

Edini koaliciji, v kateri bi se bilo smiselno podati, sta ali ozka koalicija LZJ-PS, SD in LGV ali pa velika, v katero se vključita še DeSUS in SLS. Če se Janković odloči za prvo, bo to znak, da je pripravljen svoje delo skoncentrirati na nekaj resorjev, v katerih imata on in ekipa največ kompetenc, partnerjema pa prepustiti zajeten del bremena in odgovornosti vladanja. To bi pomenilo denimo po štiri ministrstva za vsakega od koalicijskih partnerjev. Če bo ob "samo" 46 glasovih želel preživeti, bo moral delati res dobro.

Če se odloči za veliko koalicijo, bo ta zaradi svoje širine javnosti bolj všečna, zaradi velikega števila glasov pa bo tudi ugodno živela. Kvaliteta dela bo zaradi tako nastalega moralnega hazarda kakor tudi visokih stroškov koordinacije žal trpela. Veliko težavnih partnerjev v koaliciji pa bo priročen izgovor za marsikateri neuspeh. Ministrstva? Šest LZJ-PS, po dve SD in LGV in po eno mejnima strankama.

Sestava koalicije bo o tem, kaj nas čaka, povedala že zelo veliko.