Po tej sodbi bo najbrž marsikatera deklica ali ženska dvakrat premislila, ali je vredno sodno preganjati strica, prijatelja, učitelja, duhovnika, trenerja…, ki je prestopil meje dovoljenega.

Prav lahko se ji namreč zgodi, da bodo sodniki bolj verjeli pričam, ki bodo razlagale, da gre za nespodobno dekle, in domnevnemu storilcu, ki bo zatrjeval, da jo je po zadnjici ali po stegnu otipaval zgolj in samo iz prijateljskih nagibov, kot pa njej - oškodovanki. Pa četudi bo storilca prijavila kot zrelo dekle in četudi bo imela celo priče, ki bodo otipavanje videle in bile pripravljene pričati o njem. Vse to se je namreč zgodilo v primeru oproščenega župnika s Ptujskega.

Prvostopenjsko sodišče je nedvoumno ugotovilo, da je župnik - med drugim - eno oškodovanko med vožnjo otipaval "od kolena navzgor proti mednožju", drugo je večkrat vprašal, ali ji "je prvič pasalo", tretjo je stisnil za stegno, četrto je pred mamo in sestro "prijel za zadnjico" in ji z roko "počasi drsel po bokih". Sodišče mu je dosodilo pogojno kazen leto in pet mesecev zapora. Toda višje sodišče je sodbo okrožnega obrnilo na glavo. Kljub temu da je okrožno sodišče skrbno (pre)tehtalo, ali so bile izpovedbe deklet verodostojne - nobenih dokazov ni našlo, da niso bile - je raje verjelo župniku, ki je zatrdil, da so bili njegovi nagibi izključno prijateljski. "Ti dotiki nikakor niso bili izvršeni iz kakršnihkoli spolnih pobud ali nagnjenj," je bilo jasno višje sodišče, ki mnenja izvedenke, ugledne pedopsihiatrinje, ki je ugotovila, da so dekleta župnikova dejanja občutila kot poseg v svojo spolno integriteto in bila zato prizadeta, ni niti omenilo.

Prav v ugotavljanju motiviranosti spolnih dejanj pa se skriva ključna čer, v katero je v tem primeru - in ne le v tem - trčilo slovensko sodstvo, ugotavljata tudi ugledni pravni strokovnjakinji z ljubljanske Pravne fakultete, dr. Katja Filipčič, izredna profesorica za kazensko pravo in kriminologijo, in dr. Katja Šugman Stubbs, redna profesorica za kazensko pravo.

Zastarela in nepravilna sodna praksa

"Iz sodb okrožnega in višjega sodišča je razvidno, da sta se obe sodišči ukvarjali s presojo, ali so (bila) določena dejanja spolna oziroma ali jih je domnevni storilec izvršil zaradi zadovoljevanja svojega spolnega nagona, le da sta na to vprašanje na podlagi istih dokazov odgovorili različno. Na obeh stopnjah pa je bilo prav zadovoljevanje spolnega nagona ključna razmejitev med spolnim in spolno nevtralnim dejanjem. Ta razmejitev je v slovenski sodni praksi običajna, a je odraz nepravilnega in zastarelega razmišljanja, s katerim je prežeta že desetletja," je prepričana Filipčičeva.

Sodne prakse in zakonodaje so v razvitih deželah že zdavnaj naredile korak naprej. "Posamezno dejanje obravnavajo kot spolno dejanje, kadar je objektivno spolno; kaj zatrjuje domnevni storilec, za opredelitev dejanja ni pomembno. Za spolno nasilje gre torej, če je neko dejanje v nekem kulturnem okolju označeno in razumljeno kot poseg v zasebnost oziroma v spolno integriteto posameznika ali posameznice." Tako, pojasnjuje naša sogovornica, sodišča ravnajo v Nemčiji: dosledno zahtevajo ugotovitev spolne narave dejanja v objektivnem smislu. Navsezadnje lahko rokovanje ob pozdravu koga tudi spolno vzburja, toda zato še ne bo spolno dejanje, saj v naši kulturi pač ni prepoznano kot tako. Nasprotno pa bi za dotikanje zadnjice hudo težko rekli, da ga na splošno dojemamo kot prijateljsko.

Še zlasti neprimerno in nedopustno pa je mejo med spolnim in spolno nevtralnim dejanjem postavljati glede na subjektivne občutke storilca, ko gre za otroka, poudarja Filipčičeva. Po naši zakonodaji so to mlajši od 15 let. Presojanje spolne narave dejanja bi moralo biti neodvisno tako od subjektivnega odnosa domnevnega storilca kot tudi od subjektivnega odnosa domnevno zlorabljenega otroka. "Zlasti ko gre za otroka, bi moralo biti povsem vseeno, kakšen je kot osebnost. Otrok lahko izziva, prosi, ponuja svoje spolne usluge - pa to ne more in ne sme pomeniti, da ni bil zlorabljen." Absurdno je, pravi profesorica, da se sodišča sploh ukvarjajo s tem, kakšen je oškodovani otrok, kakšen je njegov življenjski stil, v kakšni družini živi (kar vse je sodišče ugotavljalo v primeru župnika s Ptujskega, op.a.). To dodatno kaže na nerazumevanje dinamike in narave spolnih zlorab.

"Spolna integriteta je spolna integriteta ne glede na značilnosti ali značaj oškodovanke ali oškodovanca. To se je zelo jasno pokazalo v ZDA, pri obravnavah posilstev, ko je obramba poskušala dokazati, da je oškodovana oseba promiskuitetna, lahkoživa in podobno, in s tem prevaliti odgovornost za posilstvo na samo žrtev. V ameriški sodni praksi je takšen pristop nesprejemljiv."

Ali je mnenje izvedenke, ki je v našem primeru ugotovila, da so dekleta župnikova dejanja doživljala kot spolno zlorabo, potemtakem nepotrebno? Ne, odgovarja profesorica, takšno mnenje je dobrodošlo, a le za ugotavljanje teže dejanja, ki se odrazi v višini kazni, nikakor pa ne bi smelo biti odločilno za presojo sodišča, ali gre za spolno dejanje. Ali je neko dejanje v nekem okolju objektivno prepoznano kot spolno dejanje, je seveda bistveno lažje določiti, če se na primer storilec dotakne žrtvinega mednožja ali nekoga prisili, da ga gleda med samozadovoljevanjem, bistveno težje pa, ko gre "zgolj" za opolzke verbalne opazke brez telesnega stika. Kako torej na primer presoditi, ali je govorjenje tipa "ali ti je prvič pasalo" objektivno spolno dejanje?

"Takšno vprašanje je brez dvoma neprimerno in nedopustno, učitelji, vzgojitelji, duhovniki bi se morali zelo jasno zavedati, kaj jim je dovoljeno in kaj ne. Vprašanje pa je, ali je takšno govorjenje tudi kaznivo dejanje; to bi upoštevajoč vse okoliščine moralo pretehtati sodišče," odgovarja Filipčičeva.

Dr. Katja Šugman Stubbs opozarja še na nekatere druge sporne elemente tega primera. Kot pravi, se drugostopenjsko sodišče redko odloči spreminjati dokazno oceno. Ocena dokazov je praviloma naloga prvostopenjskega sodišča, ki lahko priče vidi in sliši v živo, jih sprašuje, se odziva, postavlja dodatna vprašanja. Neverbalna komunikacija je bistven del komunikacije, višje sodišče pa je imelo pred seboj le spis. Če drugostopenjsko sodišče podvomi v dokazno oceno prvostopenjskega, mu običajno zadevo vrne v ponovno presojo. To se v tem primeru ni zgodilo. Tako kot Filipčičeva tudi Šugman Stubbsova poudarja, da je bila sodba okrožnega sodišča napisana na zelo visoki profesionalni ravni. Sodišče je dokazni postopek izpeljalo zelo natančno, sodnica je skrbno pretehtala vsak dokaz, vsako pričevanje in jih soočila med seboj.

"Višje sodišče lahko sicer dejansko stanje oceni drugače, to ni sporno, a v oči bode, s kako malo profesionalnega napora so utemeljili svojo drugačno interpretacijo. Če so se že odločili spremeniti oceno dokazov, potem bi morali to storiti vsaj tako natančno in utemeljeno, kot je to storilo okrožno sodišče. Zakaj so verjeli obtožencu, ki je v svoj zagovor povedal, da se je svojih učencev dotikal le prijateljsko, in ne oškodovankam, ne pojasnijo. Mislim, da si česa takega sodišče ne bi smelo dovoliti," je prepričana dr. Katja Šugman Stubbs, ki podobno kot dr. Katja Filipčič dodaja: "Opisanih dejanj si ne bi smel privoščiti nihče, ki ima v svojem poklicu opravka z mladimi. Prijemanje za zadnjico, noge, prsi… je neprimerno in nedopustno celo, če ni storjeno iz spolnih nagibov. V današnjem svetu si je težko predstavljati, da kdo ne bi vedel, da s tovrstnimi dejanji posega v spolno integriteto."

Dosojena prva cerkvena odškodnina

Sicer pa takšna dejanja, četudi ne pride do posilstva, otroke skoraj vedno prizadenejo in ranijo, če ne takoj, pa ko se tega zavedo, opozarjajo poznavalci še vedno tabuiziranega področja spolnih zlorab. A morda se vendarle tudi tu premika: ta teden je bila na primer v Mariboru dosojena prva odškodnina žrtvi spolnih zlorab, ki jo bo morala izplačati Cerkev.

V zadnjih letih se je namreč tudi Slovenija vpisala na neslavni zemljevid zahodnih držav, ki jih pretresajo pedofilski škandali, v katere so vpleteni duhovniki rimskokatoliške in drugih cerkva. A za razliko od denimo Združenih držav Amerike se cerkvenim oblastem pri nas še ni bilo treba soočiti s tako številnimi odškodninskimi tožbami, da bi zamajale temelje cerkvenega delovanja. V ZDA so namreč že pred nekaj leti tožbe zaradi pedofilskih škandalov tamkajšnjih dušnih pastirjev nekatere škofije pripeljale celo v bankrot.

Na mariborskem okrožnem sodišču se je septembra končala obravnava v odškodninski tožbi zaradi verjetno najodmevnejšega slovenskega pedofilskega škandala, povezanega z nekdanjim artiškim župnikom Karlom Joštom, ki je bil obtožen kar 16 kaznivih dejanj spolnega napada na osebe, mlajše od 15 let. Zaradi sumov izprijenega početja so leta 2006 duhovniku začeli tudi soditi, a njegove domnevne žrtve zadoščenja tam niso dočakale, saj se je v iskanje pravice na sodišču vmešala usoda - Jošt je še pred koncem sodnega postopka umrl. Za odškodninsko tožbo proti RKC se je nato odločila le ena od župnikovih domnevnih žrtev, ki je zaradi prestanega trpljenja zahtevala 140.000 evrov odškodnine. Kot smo izvedeli ta četrtek, so ji dosodili 50.000 evrov, odločitev v tem primeru pa bo - kot prva tovrstna razsodba - zagotovo pomembno vplivala na nadaljnjo sodno prakso v podobnih primerih.

Joštov primer je močno izstopal predvsem zaradi brezobzirne brutalnosti, ki naj bi jo do svojih malih žrtev, deklic, starih niti deset let, kazal župnik, ki jih je po izpovedbah celo posiljeval. A Karl Jošt, kot rečeno, ni dočakal sodbe, medtem ko so bili v zadnjih letih zaradi spolnih zlorab otrok na zaporne kazni obsojeni trije njegovi kolegi. Franc Frantar, ki je 25 let služboval v župniji Kašelj-Zalog, je bil zaradi spolnega zlorabljanja še ne desetletne deklice decembra 2008 obsojen na pet let zapora. Nesrečno dekletce je moralo prestati tako rekoč vse razen posilstva, župnik pa je za zlorabljanje izkoristil skoraj vsako priložnost, tako v župnišču kot na domu dekličinih staršev, ki jih je redno obiskoval.

Frantar se je tudi po obsodbi z zdravniškimi spričevali več kot leto dni spretno izogibal odhodu za rešetke, na koncu pa je aprila lani vendarle prestopil prag zapora na Dobu. Tam se je pridružil nekdanjemu ormoškemu župniku Albinu Žnidariču, prav tako obsojenemu zaradi pedofilije, ki je prag jetnišnice prestopil na še bolj nečasten način, saj so ga morali novembra 2009 za zapahe pripeljati policisti, potem ko se je nekaj mesecev skrival pred roko pravice. Žnidariču je sodišče zaradi spolnih zlorab treh dečkov, eden med njimi je duševno zaostal, prisodilo pet let in pol zaporne kazni.

Prav pred kratkim smo izvedeli, da bo moral domačo posteljo za jetniško kmalu zamenjati tudi koroški duhovnik Anton Kmet, ki je svoje poslanstvo opravljal v župnijah Brezno in Remšnik. Vabilo na prestajanje desetmesečne zaporne kazni bo verjetno prejel še pred novim letom, kazen pa ga je doletela zaradi zlorabljanja dveh deklic, mlajših od 15 let, ki ju je med pripravami na birmo redno otipaval po prsih in zadnjici. Ob tem je treba dodati, da omenjeni primer oproščenega župnika s Ptujskega bode v oči tudi zato, ker je bil na koncu pravnomočno oproščen ob tako rekoč identičnih očitkih.