Nadomestilo ga je intelektualno izpraznjeno zbiranje kreditnih točk, podobno zbiranju sličic s smrkci, kjer se "odličnost" študenta kaže tako, da kar najhitreje napolni album in pri tem, če je le možno, čim manj kritično razmišlja. Zasedbi je uspelo prekiniti to turobno ozračje in ustvariti prostor, kjer se, vsaj za zdaj, "dogaja univerza", namreč univerza, kakršna bi morala biti, in ne univerza, kakršno ustvarja bolonjska reforma.

Prelom, o katerem govorim, spremljam od daleč in se žal ne udeležujem nobenega od predavanj, delavnic, seminarjev ali skupščin, ki se odvijajo v okviru zasedbe. A ker sem v različnih vlogah, kot njen diplomant, doktorski študent in asistent, s Filozofsko fakulteto v Ljubljani tesno povezan, mi ni vseeno, v katero smer se dogodki razvijajo. "Pristni akademski diskurz", ki ga omenjam, se namreč ne nanaša na potencialno kvaliteto konkretnih aktivnosti, ki se trenutno odvijajo na "osvobojenem" ozemlju, temveč prej na živahno prebujanje "neosvobojenega" dela fakultete, ki ga je ta zasedba povzročila. Pozdraviti je treba dejstvo, da je za trenutek prekinjeno stanje v procesu, ki s svojimi sistemskimi zahtevami (pridobivanje "znanj", "kompetenc") sili v obliko študija, ki po srednješolsko monotono vceplja faktografsko znanje v glave bodočim "ekspertom", ki morajo nato pridobljeno znanje le ustrezno reproducirati, s čimer so v zameno nagrajeni s kreditnimi točkami; stanje, kjer študenti ne sodelujejo kot enakovredni sogovorniki v dialektičnem razvoju teoretskega diskurza, ki se ustvarja prav skozi dialog, pač pa le kot pasivni prejemniki že končnega produkta - "znanja", o katerem ne gre kritično razmišljati; stanje, kjer je v udobju in samozadovoljstvu lastne discipline komunikacija med kolegi z različnih oddelkov prekinjena.

Za slabe rezultate je kriva reforma sama

Okupaciji moramo torej priznati, da ji je za hip uspelo prelomiti s tem žalostnim stanjem; profesorji so se naenkrat znašli v polemiki s študenti, kolegi z oddelka za slovenistiko polemizirajo s kolegi z oddelka za filozofijo, tisti s prevajalstva se pogovarjajo s tistimi s klasične filologije, oglašajo se anglisti in bibliotekarji, naenkrat je prekinjeno stanje slonokoščene izolacije in odprl se je prostor za diskusijo. Bistvo je, da je tako eno kakor drugo, tako aktivno nasprotovanje kakor aktivna podpora, boljše od pasivnosti in intelektualne brezbrižnosti. Če kaj, bi morala biti "pridobljena kompetenca" po končanju humanističnega študija prav zmožnost razumevanja stanja, v katerem se humanistika čedalje bolj podreja prisili hegemone ideološke paradigme, ki ji vsiljuje tehnicistično merjenje kompetenc kot "dodane vrednosti" našega človeškega kapitala na trgu delovne sile.

Bolonjski reformi te stagnacije ni uspelo prekiniti, nasprotno, v veliki meri jo je pomagala sistemsko uzakoniti. Četudi je razočaranje nad bolonjsko reformo na področju humanistike bolj ali manj univerzalno, pa preseneča načelna podpora nekaterih profesorjev in profesoric po načelu idea buona, l'autore mona, češ, bolonjska reforma je v osnovi dobra, le uvedli smo jo slabo in s figo v žepu. Pri tem se, po mojem mnenju, spregleduje dejstvo, da slabi učinki bolonjske reforme, ki jih vsi priznavajo, niso le slaba realizacija dobre ideje, pač pa so žal inherentno vpisani v idejo samo. Slepa pega tega verjetja se zdi podobna tisti, ki jo najdemo pri zagovornikih obstoječega kapitalističnega sistema, katerega nujni pogoj lastne reprodukcije so ponavljajoče se sistemske krize, kakršna je tudi gospodarska in finančna kriza, v katero pravkar tonemo globlje in globlje, z naivnim prepričanjem, da je kapitalizem v osnovi najpravičnejši družbeni sistem, njegove anomalije pa so le plod človeškega pohlepa in krize moralnih vrednot. Kakor se v primeru kapitalizma za posledice njegovih sistemskih zahtev (večna akumulacija kapitala in ustvarjanje profita) kliče na odgovornost individualno psihologijo in moralni bankrot posameznikov (tajkuni), sam sistem pa se maskira v visokoleteče parole "svobodne iniciative", "enakih možnosti za vse", "konkurenčnosti", "inovacije" itn., se podobna ideološka operacija vrši tudi v primeru bolonjske reforme. Vsi se zavedamo, da rezultat ni dober, a kriva ni zgrešenost reforme, pač pa površna, nedomišljena izvedba v osnovi plemenite ideje, katere cilji so med drugimi "primerljivost diplom", "mobilnost študentov in učiteljev", "sodelovanje med inštitucijami", "povezovanje študija in raziskovanja" itn., kar naj bi napravilo bolonjski študij učinkovit, diplomante bolj zaposljive, Evropo in svet pa stabilna, mirna in tolerantna.

Problem seveda ni v tem, da se nekateri iz takih ali drugačnih sprevrženih razlogov ne bi strinjali s temi lepo zvenečimi in celo plemenitimi idejami. Problem je, da jim ne verjamemo.

Primerljivost diplom je gotovo koristna, a s kom se želimo primerjati? Lahko mobilnost in sodelovanje med inštitucijami res zagotavlja samo bolonjska reforma? Ali povezovanje študija in raziskovanja ne pomeni v resnici podreditve akademskega raziskovanja zahtevam trga in korporacij? Namesto da bi se študenti in študentke, profesorice in profesorji skupaj z drugim osebjem na univerzi med seboj dogovorili o tem, kakšen naj bi bil kakovosten in avtonomen študij, raje veselo dopuščamo, da nas o tem pouči politika, ki je bolonjsko deklaracijo leta 1999 spravila na svet s podpisom 29 evropskih ministrov za visoko šolstvo.

Ne marajo eksperimentov

Univerza v Oxfordu je na odbor za izobraževanje pri spodnjem domu britanskega parlamenta leta 2007 naslovila memorandum, v katerem kljub načelni "podpori" procesu bolonjske reforme na začetku jasno zapiše, da "pozdravlja dejstvo, da bolonjski principi niso postali del zakonodaje v Združenem kraljestvu, s čimer se priznava avtonomija visokošolskih institucij..." (http://www.admin.ox.ac.uk/media/global/wwwadminoxacuk/localsites/educationcommittee/documents/Memorandum_on_the_Bologna_Process.pdf)

V nadaljevanju sledi opis vseh pomanjkljivosti bolonjske reforme, kakor jih razume Univerza v Oxfordu in ki za Univerzo v Ljubljani očitno niso bile problematične. Nekateri profesorji in profesorice pri nas pozdravljajo kreditni sistem, medtem ko je za Univerzo v Oxfordu primarna skrb "zagotoviti, da izjemna kakovost pogojev izobraževanja, ki jih ustvarja na dodiplomski in podiplomski ravni, nikakor ne bi bila okrnjena. Zato je univerza izjemno zaskrbljena glede posledic sistema vrednotenja, ki se zanaša na kredite, kakršen je evropski sistem prenosa kreditov, namesto na učne rezultate. Kakor Cambridge tudi mi ne uporabljamo kreditnega sistema in imamo velike zadržke glede njegove ustreznosti za značaj študija, ki bi ga radi spodbujali. Tak mehanicistični poudarek na kreditih se nikakor ne sklada s pristopom univerze k njenim učnim načrtom, in bolj ko se sprejema evropski sistem prenosa kreditov, bolj to vpliva na britanske vzorce študijskih programov." Univerzi, kakor sta Oxford in Cambridge, si pač ne dovolita nikakršnih bolonjskih eksperimentov, kakršne je Univerza v Ljubljani kimajoče in z odprtimi rokami sprejela, da bi ji zagotovili primerljivost, kakovost in kar je še drugih praznih reklamnih puhlic, ki maskirajo dejansko nemoč in nezaupanje v kvaliteto lastnih avtonomnih študijskih programov.

Najbolj zgovoren pa je zaključek memoranduma: "Bolonjski proces ima vse večji vpliv ne le znotraj Evrope, pač pa tudi v mednarodnem prostoru. Zato je izredno pomembno, da posamezne institucije in celotno Združeno kraljestvo razumejo učinke tega vpliva na britanski visokošolski sektor. Vse institucije se tega zavedajo, še posebej pa je to ključnega pomena za tiste, katerih mednarodni fokus mora ostati globalen, in katerih ključni tekmeci so v glavnem zunaj bolonjskega okvirja. Četudi pozdravljamo razvoj bolonjskega procesa in njegovih načel, mora univerza ostati previdna glede vsakršnega razvoja v smeri, ki bi lahko omejila njeno zmožnost, da tekmuje z najboljšimi mednarodnimi univerzami po svetu." Oxford nam tako brez olepšav pove v obraz, da njih "kakovost" univerz, vključenih v bolonjski proces, ne zanima, saj se primerjajo in tekmujejo z najboljšimi svetovnimi institucijami, ne pa s tretjerazrednimi perifernimi institucijami bolonjske skupine. Si torej želimo primerljivosti, mobilnosti, kakovosti? Seveda, a za to ni nujna bolonjska reforma, primerjajmo se raje z Oxfordom ali Harvardom!

Si želite brodolom univerze?

Res je nenavadno, da se še vedno razpravlja o pozitivnih in negativnih učinkih reforme, ko pa je prav s Filozofske fakultete v Ljubljani prišlo že toliko tehtnih razprav, kritik in utemeljitev, ki pričajo, da njena teoretska vitalnost in ohranjanje za zmožnost kritične misli še nista zamrli. Dr. Rastko Močnik se že več let ukvarja s problemom študijskih programov in avtonomnosti univerze in nekateri od spisov so tudi objavljeni. Pred kratkim smo dobili v slovenskem prevodu tudi knjigo Brodolom univerze Michela Freitaga, ki prav tako govori o veliki krizi visokega šolstva. In nenazadnje je prav tako eden od kolegov s Filozofske fakultete, ki nedvomno dokazuje "odličnost" na svetovni ravni in je mobilen tudi brez bolonjske reforme, že večkrat javno izrazil prepričanje, da je bolonjski proces, ki poskuša harmonizirati zgradbo evropskega visokošolskega sistema, dejansko koordiniran napad na javno uporabo uma. Dr. Slavoj Žižek namreč trdi, da za temi reformami stoji želja po podreditvi visokega šolstva nalogi reševanja konkretnih problemov družbe skozi produkcijo "ekspertnih" mnenj. Kar tukaj izgine, je resnična naloga mišljenja: ne samo ponuditi rešitve za probleme, ki jih postavlja "družba" (v resnici država in kapital), marveč razmislek o sami obliki teh problemov; prepoznavanje problema v samem načinu, kako ta problem zaznavamo.

Naloga humanistike ni le iskanje rešitev problema, pač pa ugotavljanje vzrokov zanj. Ne bi se smeli le spraševati po rešitvah, kako narediti humaniste bolj "zaposljive", temveč predvsem po vzrokih, zakaj humanisti niso zaposljivi. Večkrat se poudarja, da je osnovna naloga humanistike ne toliko iskanje pravih odgovorov, kakor zastavljanje pravih vprašanj. In v primeru bolonjske reforme se zdi, da pravo vprašanje ni, ali si želite bolj kakovostnega šolstva, pač pa ali si res želite popoln brodolom univerze?