Kulturniki bodo očitno morali v teh kriznih časih še bolj zategniti pas, hkrati pa paziti tudi, da jih povsem ne povozijo drugi interesi, ki kulturo in umetnost vidijo le še kot nepomemben privesek državnega proračuna.

Na ministrstvu za kulturo so začeli varčevati že v obdobju zadnje ministrice, le da niso vselej varčevali s tehtnim in analitičnim premislekom, ampak so zgolj prerazporejali razpoložljiva sredstva - od velikih in nacionalno prioritetnih k drugim, pogostokrat parcialnim ciljem in interesom. V temeljni viziji delovanja tega področja, torej v Nacionalnem programu za kulturo (NPK) 2008-2011, je bilo zapisano veliko koristnega, le malo tega pa so potem dejansko uspeli izpeljati. Zdaj so uskladili tudi zadnje smernice za novi NPK 2012-2016, ki je dolg več kot sto strani, spet poln leporečij in številnih strateških ciljev, koliko je realen, pa bomo videli oziroma bo na to z dejanji moral odgovoriti novi minister.

Marija Mojca Pungerčar, vizualna umetnica in samozaposlena v kulturi: Med prioritete novega kulturnega ministra oziroma nove kulturne politike bi postavila urejanje socialne problematike samozaposlenih v kulturi. Pobudo za celostno ureditev statusa samozaposlenih v kulturi, ki jo je ministrstvo za kulturo vzpostavilo že v prejšnjem mandatu, je treba nadaljevati z novim zagonom in večjim pospeškom. Negativne posledice prekernosti ustvarjalcev bi bilo treba sistemsko reševati v sodelovanju z vsemi pristojnimi ministrstvi. Samozaposlitev za marsikaterega kulturnika ni svobodna izbira, ampak edina možnost.

Status samozaposlenih v kulturi bi bilo treba preurediti tako, da bi samozaposlenim omogočil tudi nekatere pravice, ki pripadajo zaposlenim. V prvi vrsti bi bilo treba samozaposlenim v kulturi zagotoviti bolniško nadomestilo s prvim dnem bolezni, ne pa šele po 30 delovnih dneh, kot velja zdaj. Mladi umetniki, ki si šele utirajo pot, bi morali biti deležni spodbud, upokojenim umetnikom, ki so večino delovne dobe izkazovali vrhunske rezultate, pa je treba povišati mizerne pokojnine. Nasploh je treba umetnikom in celotni kulturi povrniti dostojanstvo in spoštovanje v javnosti, ki je v zadnjih letih strmo padlo. Nova kulturna politika naj čimbolj izenači možnosti za delo javnih zavodov in nevladnih organizacij, kar naj se odrazi tudi v bolj uravnoteženem financiranju med obema področjema. Javne pa tudi privatne zavode v kulturi bi bilo treba prevetriti in zajeziti "trendovsko" izkoriščanje študentske delovne sile, mladih brezposelnih diplomantov ter samozaposlenih kulturnikov.

Janez Pipan, gledališki režiser: Četrtega decembra se ne bodo zgodile samo običajne demokratične volitve; ta dan bo po vsem sodeč samo zasilen legalistični argument za sovražni prevzem države, vseh njenih institucij, tudi kulturnih, za transformacijo civilne družbe v zamaskiran ples butar in za zasedbo še tistih ozkih preostankov prostorov svobode, ki so se nekako preživotarili skozi zadnje desetletje. Tisti, ki bodo petega decembra "prevzeli odgovornost", kot se rad izrazi aktualni premier, se ne bodo prav nič ozirali na naša mnenja in analize; delali bodo po svoje, temeljito in v gojzerjih, in ne bodo spraševali po drugem mnenju. Vse to ob histerični podpori ljudskih množic, njihovih butar in "njihovih" medijev.

Brez pomena je torej, da se smešimo z brkljanjem po večno istih nerešenih temah slovenske kulturne politike ali da celo odpiramo nove, bolj odprte, evropsko prepoznavne (kulturno)politične utopije. Racionalni strah, ki ga delim z redkimi posamezniki v slovenskem in drugih kulturnih okoljih (cf. Jürgen Habermas), strah pred fašizmom in diktatom večine po madžarskem vzoru (berimo, kaj počne "kulturna politika" sosednje države) ali, še huje, po izvirnem slovenskem receptu, bo najbrž označen za histerično paranojo. Če gre samo za to, je vse v redu, mar ne? Vprašanje je tudi, ali lahko anemično, zaspano in v konformizem utopljeno slovensko kulturno polje ta hip pričakuje kaj drugega.

Maja Breznik, raziskovalka pri Mirovnem inštitutu: Kaj sploh je sodobna kulturna politika? V socializmu in keynesijanskem kapitalizmu (po francoskem kulturnem ministru Andréu Malrauxu) je bila državna kulturna politika "socialno estetska": država je prevzela vlogo mecena kulture, zato da bi ljudstvu zagotovila splošen dostop do kulture. V zadnjih 20 letih jo je zamenjala "kapitalistična estetska država", ki vbija kulturi v glavo, da je pravi način kulturne produkcije javno-zasebno partnerstvo in da morajo kulturne institucije dostopnost dobrin zagotavljati na trgu. Glavni kazalci uspešnosti so tako postali dodana vrednost oziroma profiti. Ob splošnih (evropskih) trendih ima Slovenija svoje specifičnosti: da je glavni zasebni partner v kulturi cerkev ter da je bila neoliberalna kulturna politika predvsem politika brezbrižnosti (spomnimo se zlasti primera DZS). Težave so se pojavile v sektorjih, kjer jih nikakor nismo pričakovali, ker imajo dokaj varno financiranje. V javnih kulturnih institucijah se je pojavil pasiven odpor ali absentizem - država nanj ne odgovarja, pač pa ji je to izgovor za krčenje javnega sektorja. Podobno je z javnimi uslužbenci: politika jim vedno bolj omejuje svobodo, da ne morejo izvajati nalog samostojno v skladu s predpisi in strokovnimi znanji.

Slovenska kulturna politika se prav tako še ni otresla dolgoletne represije nad mladimi. Tega ni mogoče razumeti, saj ravno dejavnosti mladih lahko predstavljajo odpor komercializaciji in postanejo netilo družbenih in tehnoloških inovacij. Tudi e-kultura je le kategorija iz strateških dokumentov, neodvisna kultura je v pošastnem stanju in tako naprej. Prihodnja kulturna vizija bi se morala izogibati samopašnim reprezentativnim projektom in se ukvarjati s kulturo od spodaj navzgor. Nikakor ni mogoče razumeti, da se kultura, ki jo pretežno financira država, ne zgane ob dejstvu, da ljudje ne hodijo na prireditve, ker nimajo denarja.

Janez Janša, režiser in interdisciplinarni umetnik: Nova vlada, ne samo minister ali ministrica za kulturo, bi morala poskrbeti za celostno izboljšanje položaja kulture v družbi, in sicer na tak način, da v kulturo prihajajo sredstva iz razpršenih virov, ne samo iz proračuna ministrstva za kulturo. Vse socialne transferje - plačilo prispevkov samozaposlenim v kulturi, nadomestilo za obdobje brez dela, ki ga je šele treba uvesti - bi bilo treba prenesti na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Potrebna je nadaljnja davčna stimulacija vlaganja v kulturo; doseči je treba tako regulativo, da bo tako vlaganje ekonomsko racionalna in družbeno cenjena poteza. Sredstva za promocijo slovenske kulture bi morala prihajati iz ministrstev za zunanje zadeve, promet in turizem, sredstva za izobraževanje v kulturi z ministrstva za šolstvo... S tovrstnimi potezami bi se posredno bistveno povečala sredstva, namenjena kulturi in umetnosti, in vzpostavil bi se sinergičen odnos med kulturo in drugimi področji. Na neki način vidim izjemnost kulture ne v njenem izjemnem položaju, ampak v tem, da lahko poveže različna področja in celo resorje v vladi.

Od novega oblikovalca kulturne politike pričakujem uresničevanje zakonskih določil, ki postavljajo javni in nevladni sektor v enakopraven položaj. To razmerje je mnogokrat videno kot konfliktno, čeprav je konflikt popolnoma umeten. Nova garnitura bo imela dve možnosti. Prvič: če bo ohranila obstoječi kulturni sistem, ki je še vedno pretežno državno-socialističen, bo morala uvesti spodbujevalne mehanizme za sodelovanje med javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami, urediti socialni položaj samozaposlenih v kulturi - predvsem standarde plačila njihovega dela ter ključno vprašanje nadomestila za obdobje brez dela, ki jih poznajo številne članice EU - ter investirati v novo infrastrukturo. Druga možnost pa je popolna reforma kulturnega sistema (sprašujem se, zakaj do te že ni prišlo, če so bili reformirani tako veliki in kompleksni sistemi, kot so davčni, zdravstveni, šolski in pokojninski), ki bi izvajalce dejansko postavil v enakopraven položaj ne glede na statusno obliko njihovega delovanja.