Z ekonomskega vidika si je treba predstavljati, da bi vsako gospodinjstvo v koš za smeti vrglo 565 evrov v gotovini (pri čemer sploh niso upoštevani stroški zavržene hrane pred oziroma po tem, ko jo v roke dobi potrošnik), hrana in pijača pa sta odgovorni za 17 odstotkov evropskih emisij toplogrednih plinov in 28 odstotkov porabe naravnih virov, je pred kratkim v Bruslju dejal evropski komisar za okolje Janez Potočnik. Kljub temu se v Evropi vsako leto zavrže 90 milijonov ton hrane ali 180 kilogramov na osebo. Velik del te hrane je užiten.

Natančnih podatkov o Sloveniji ni

Slovenija se odreže bolje: po oceni, narejeni leta 2010 za evropsko komisijo, se v državi zavrže 179.000 ton hrane ali približno 90 kilogramov na prebivalca. Je pa Tanja Gomišček z okoljskega ministrstva na okrogli mizi Naj hrana ne postane odpadek, ki jo je ministrstvo pripravilo v petek, opozorila, da natančnih podatkov o količinah zavržene hrane pri nas nimamo, ker se s tem raziskovalci ne ukvarjajo. Po prvih podatkih iz spletne ankete ministrstva, na katero je doslej odgovorilo 1200 ljudi, a še vedno poteka, večina Slovencev (skoraj 90 odstotkov) na dan zavrže manj kot četrt kilograma hrane, najpogostejši razlog za to pa je pokvarjena hrana oziroma pretečen rok trajanja izdelka. Najpogosteje se v smeteh znajdejo hitro pokvarljivi kruh in pecivo ter sadje in sveža zelenjava.

Razlogi za metanje hrane proč so različni, udeleženci okrogle mize pa so izpostavili kulturno pogojen odnos do hrane, prevelike porcije na mizi, slabo načrtovanje nakupov, pomanjkanje znanja o shranjevanju in konzerviranju živil ter uporabi ostankov po obedu. Veliko ljudi se tudi ne zaveda, koliko hrane vržejo v smeti. Evropski potrošniki tako zavržejo približno četrtino vse kupljene hrane in čeprav hrane ni mogoče pojesti s kostmi in olupki vred, Potočnik ocenjuje, da bi je v smeti lahko odvrgli vsaj polovico manj. To je do leta 2020 tudi cilj septembra predstavljenega kažipota evropske komisije do Evrope, gospodarne z viri.

Preveliki ali premajhni sadeži ostanejo na njivi

A ta cilj ne zajema le bolj gospodarnega ravnanja gospodinjstev, temveč tudi kmete, prehrambno industrijo in trgovce. Pobiranje le tistih pridelkov s polj, ki ustrezajo zaželeni velikosti, vračanje velikih količin neprodanih pekovskih izdelkov nazaj proizvajalcu zato, da imajo potrošniki tudi zadnjo minuto v trgovini na voljo vse vrste kruha, slabo načrtovanje potrošniških trendov in slabo upravljanje zalog so le nekateri vzroki za to, da živila ne dospejo do potrošnika oziroma s trgovskih polic romajo nazaj k proizvajalcem oziroma v bioplinarne. To pa proizvajalce tudi nekaj stane, je na okrogli mizi opozorila Felicitas Schneider z dunajskega Inštituta za gospodarjenje z odpadki na univerzi za kulturo tal. Zato v Avstriji že 10 let zelo dobro deluje mreža, v kateri proizvajalci vrnjena živila podarjajo socialnim institucijam, da jih razdelijo med pomoči potrebne.

Pomagati želimo čim več ljudem, vendar moramo najprej spoštovati njihovo dostojanstvo, zato si ne predstavljam, da bi jim ponujali hrano s pretečenim rokom trajanja, je ob tem opozorila Mateja Lamovšek iz Rdečega križa Slovenije. Je pa dodala, da jim tako trgovci kot proizvajalci hrane večkrat ponudijo živila, ki jim bo v kratkem pretekel rok trajanja. Koliko takšne hrane bodo sprejeli, pretehtajo glede na zmogljivosti organizacije za razvoz te hrane v omejenem času oziroma glede na potrebe njihovih odjemalcev.