Danes je dr. Rajko Muršič antropolog in profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je strokovnjak za antropologijo glasbe, antropologijo prostora, popularno kulturo in politično antropologijo. Nekoč novinar in glasbeni kritik na Radiu Študent je še vedno aktiven zasledovalec glasbe in tudi zato so ga pred nedavnim povabili v izbirno komisijo za kompilacijo Etno Slovenia 2011: Glasbene poti - podolgem in počez, ki je izšla pri Slovenskem glasbenoinformacijskem centru SIGIC. Tam so se sistematično lotili promocije slovenske glasbe; po prvi, jazzovski kompilaciji je v teh dneh izšla druga, "etno" zgoščenka.

Zakaj je glasbo sploh treba predalčkati? Marsikdaj je težko opredeljiva ali pa se v njej prepleta več predalčkov. Glasbeniki tega niti ne marajo preveč.

Če gledamo na glasbo samo kot na produkt, ki ga prodajamo, se je v zadnjih desetih letih in več z rabo interneta zgodil premik od distribucije konkretnih produktov, da torej primeš v roke ploščo, k digitalni distribuciji glasbe. Toda tudi tam imamo predalčke, ki pomagajo pri orientaciji, kako priti do določene glasbe. Tudi ko smo še iskali vinilne plošče v tistih velikih klasičnih trgovinah s ploščami, smo vedno iskali po predalčkih.

Predalčkanja ne marajo ne glasbeniki, ne kritiki, ne občinstvo. Vemo, da je v svojem bistvu absurdno. Glasba je drugačna vrsta produkta od tistih, ki jih ponavadi kupujemo v trgovinah. Če kupujemo pralni stroj, natanko vemo, kaj hočemo, tehnologija je pri vseh aparatih skoraj identična, čeprav so produkti na koncu lahko različni. Ampak pralni stroj je pač stroj, namenjen pranju. Ko kupiš glasbeni cede, pa to ni tako jasno profiliran produkt. Nasprotno: glasba vedno kombinira bodisi zvrstne sestavine drugih glasb bodisi jih slogovno meša. Zato predalčki, čeprav imamo v enem samem produktu cel niz različnih pristopov, možnosti glasbenega izražanja ali žanrsko zelo profilirano glasbo. Vzemiva metal kot najbolj profiliran del popularne glasbe, kjer zelo natančno veš, ali imaš gothic metal ali death metal in kaj približno boš dobil na plošči. Pa vendar so najbolj zanimive tiste plošče, kjer vsaj en komad izstopa iz žanrske norme. Takrat bend postane velik. Metallica je postala velika, ker ni sledila normam takratnega metala v thrashu.

Kakšna mešanica je potemtakem ljudska glasba?

Največ mešanja imamo prav v ljudski glasbi. Menimo, da ljudska glasba, ki si jo ljudje predajajo iz generacije v generacijo, ostaja identična skozi stoletja. A ni tako. So elementi v glasbenem izrazu, ki so tradicionalni, ampak to je redkost. Pravilo pa je, da mora glasbenik v lokalnem okolju, če hoče nekoga razveseliti, če ne že navdušiti s svojo spretnostjo, obvladati repertoar, ki ga od njega pričakuje občinstvo. Četudi godec pozna le krajšo melodično strukturo, mora znati narediti komad skorajda iz nič. Na ta način se poganja ljudska glasba. Dobesedno z vseh vetrov. Tega enostavno ni mogoče zapakirati v en predalček, lahko pa se funkcionalno odločimo za predalček, da jo bomo lahko prodali na nosilcih zvoka. Tako banalno je to ločevanje.

Ste se kot vodja strokovne komisije za Etno Slovenija ravno zato odločili v naslovu obdržati nekoliko sporno besedo "etno"?

Pustili smo izraz "etno", da bo vsak vsaj približno vedel, kaj bo dobil na cedeju. Nobenega drugega razloga ni, predvsem ne strokovnega. Besedi "etno" in "etnično" sta se tudi v strokovnem besednjaku prijeli dokaj pozno - do konca šestdesetih let ju angleščina sploh ni poznala. V slovenskem jeziku smo sicer uporabljali eno od inačic "etničnega", in sicer za tisto, kar se navezuje na etnografsko delo, etnografijo in etnologijo, torej vedo o tradicionalnem življenju, vendar ne v takšnem pomenu kot danes. Beseda "narod" je nekoč označevala ljudsko, tradicionalno, preprosto, beseda "etnično" pa se je v splošni rabi pojavila v ameriški angleščini kot nadomestek za raso in rasno. Od začetka produkcije gramofonskih plošč do nekako petdesetih let so uporabljali izraz race records za plošče, namenjene afroameriškemu glasbenemu tržišču. Ko se je v začetku šestdesetih v ZDA začelo gibanje za državljanske pravice in so vsaj na zakonodajni ravni presegli rasno segregacijo, se je izkazalo, da ni več ustrezno govoriti o rasnem. Začeli so govoriti o "etničnem", o ethnic communities, ter s tem ponovno označevali te skupnosti. V stari grščini izraz ethnikos celo pomeni krdelo, primitivce, v najboljšem primeru barbare.

Prtljaga torej ni najboljša. Kljub temu je beseda "etničen" dovolj prožna; označuje značilnost človeških skupnosti, ki jih druži nekaj več kot le začasni interes, a precej manj, kot naj bi bila rasa ali skupno poreklo. V tem smislu prepoznavanja drugačnosti onkraj meja drugih skupnosti je beseda "etno" v smislu glasbe čisto primerna: to je glasba, ki jo preprosti ljudje delajo za preproste ljudi, kjerkoli na tem planetu, ampak na prepoznavno drugačen način. Oznaka "etnično" v glasbi dodaja tudi noto socialnega izvora, ki je povezan z razredom, generacijo, interesnimi sloji, glasbeno opredeljenimi občinstvi.

Prva značilnost tovrstne glasbe je, da si ljudje neko glasbo prisvojijo ne glede na njen vir. Druga je ta, da jo izvajajo na način, ki je drugačen od kateregakoli drugega načina, vseeno pa je prepoznaven, denimo v glasbenem izrazu, izbiri inštrumentov, muzikalični strukturi izvajanja ali pa v jeziku, skozi katerega še lažje prepoznamo neko skupnost. Tretja značilnost te glasbe je, da lahko brez problemov vstopa na glasbeno tržišče ali pa ostane neformalna in se profilira, da jo lažje najdejo poznavalci ali prodajalci. Temu širšemu kompleksu potem pravimo "glasbe sveta".

Kakšne vrste glasba je "etno"?

Ljudje v zgodovini nikoli niso ne poslušali, ne izvajali, ne prenašali ene same zvrsti glasbe, ker je glasba vedno bila in bo tudi v prihodnje pluralen fenomen. Zvočne manipulacije na široko odprejo prostor zvoka in glasbe; za nekatere je težko reči, ali so sploh še glasba. Veliko jezikov na svetu nima posebne besede za glasbo, ampak jo prepoznavajo v širšem kontekstu, denimo kot obredne dejavnosti ali zabavo. Zato je težko reči, o čem govorimo, ko na splošno govorimo o glasbah sveta. Zadnjič mi je na simpoziju študent postavil bistro vprašanje, zakaj se pri upiranju kapitalizmu, zahodni hegemoniji in neoliberalizmu tako navezujemo na angloameriško oziroma zahodno popularno glasbo in zakaj zanemarjamo nezahodne, neameriške glasbe. Za trenutek sem ostal brez besed, kajti sam v svojem konceptualnem aparatu nisem nikoli ločeval med glasbo iz ZDA in glasbo iz drugih delov sveta. Je pa to vprašanje denimo ključno za razumevanje kompilacije Etno Slovenija: gre za glasbe, ki temeljijo na drugačnih modusih, načinih in percepcijah zvoka, kot sta evropska klasična glasba ali ameriška popularna glasba.

Četudi smo jazz, rock'n'roll, celo techno in house dobili iz ZDA, so to že same po sebi mešanice, ki so nastale iz afriških, karibskih in evropskih tradicij. In tudi evropska tradicija ločuje med zahodnoevropsko, od koder prihajajo denimo irski godci s specifično plesno glasbo, in srednjeevropsko tradicijo, ki je v začetku 20. stoletja nenazadnje naplavila tudi polko. Če dodamo še vojaške marše z godbo na pihala, se je vse to zmešalo v nenavadne mešanice. Ta glasba je nastala zaradi zgodovinskih selitev iz Afrike in Evrope v ZDA, ob zanikanju in uničevanju tamkajšnjih staroselskih glasb, ampak ni ameriška, bolj je afriška in evropska. Ko gledamo na druge glasbe sveta, vidimo, da jih ni mogoče ukalupiti v model, ki ta hip dominira v svetu. Na neki način je potem ta glasba - če po možnosti ostaja zunaj okvira množične distribucije nekaj multinacionalk, ki v svetu prodajajo glasbo - celo subverzivna, ker prinaša tiste družbene konotacije, ki jih sama glasba večinoma sploh nima. Noben glasbeni komad ni po sami zvočni zasnovi političen, toda ko ga uporabimo kot alternativo tistemu, kar nam prinaša trg, lahko postane zelo političen.

Pri nas nekomercialni glasbeniki tarnajo, da ne morejo živeti samo od glasbe, slovenske radijske postaje njihove glasbe ne vrtijo. Vi pa jih celo "napeljujete", naj ostajajo zunaj okvirov?

Glasbeniki imajo bistveno več možnosti javnega nastopanja kot nekoč. Morda celo več, kot ga sami zmorejo. Večina jih res ni profesionalcev, ki bi živeli samo od glasbe, je pa to delo, ki ga z največjim veseljem opravljajo, seveda ne zastonj. Sam bi se bal pretirane medijske izpostavljenosti in pozornosti zaradi dveh razlogov: če je medijska pozornost do te glasbe getoizirana v posebnih oddajah, se jih na neki način spet marginalizira, če pa postanejo del prevladujoče komercialne ponudbe istega, potegne to za seboj stvari, ki nam na koncu gotovo ne bi bile pretirano všeč. Mogoče niti ni tako zelo slabo, da so manj prisotni, predvsem v radijskem mediju, kot bi si morda zaslužili, čeprav si sam želim, da bi bili bolj, da ne bo kakšne pomote.

Torej smo spet pri tem, da mora umetnik trpeti, da lahko kaj vrhunskega ustvari?

(smeh) Ne! Bojim pa se, da je prevelika medijska pozornost lahko celo škodljiva za sam razvoj skupin, ustvarjalcev. Ne le, ker bi se skomercializirali ali pokvarili, ampak ker bi bila naša pričakovanja do njih prevelika. Treba je biti realen: glasbo večinoma delamo in sprejemamo zato, da nam - zveni banalno, vem - polepšuje, izboljšuje življenje; daje nam nekaj edinstvenega. Danes konzumiramo precej več glasbe, kot je je človeštvo kdajkoli prej, razen morda pred nastankom prvih civilizacij in terorjem dela. Ljudje so do takrat, preden so začeli pridelovati prve poljščine in akumulirati bogastvo v prvih mestih, torej do kakšnih 8000 let pred našim štetjem, večinoma živeli od lova in nabiralništva, in za to, da so poskrbeli za hrano in preživetje, so povprečno porabili kvečjemu dve, morda tri ure na dan. Kaj pa so počeli preostanek časa? Večinoma so se zabavali, plesali in prepevali.

Imamo občutek, da nas dominantna produkcija popularne glasbe najbolj determinira in ukaluplja, a je v bistvu zmoten. Pravzaprav povzroča ravno nasprotne odklone, ki so zelo kreativni; enega smo denimo povezali na tej etno kompilaciji z drugačnimi izhodiščnimi glasbenimi tradicijami. Na povsem drugem polu imamo tiste glasbe, ki prinašajo druga sporočila znotraj konteksta popularne glasbe, hkrati pa živi še eno močno jedro ustvarjalnosti, in sicer v sodobni umetni glasbi. V mislih imam skladatelje, ki ustvarjajo glasbo sodobnega časa, hkrati pa jih noče poslušati skorajda nihče razen strokovnjakov. V resnici so prav ti obrobni glasbeni tokovi po mojem mnenju najbolj ustvarjalni.

Kako bi z antropološkega vidika opredelili poslušanje glasbe?

V zadnjih 150 letih smo preživeli tri revolucije v poslušanju glasbe. Prvo je prineslo snemanje zvoka in njegovo predvajanje na nosilcih. To se je zgodilo v poznih sedemdesetih letih 19. stoletja, čeprav so nekateri indici še starejšega izvora na drugih medijih in ne na voščenih valjih. Uvedba prvih gramofonov je nekako še sodila v to obdobje; v začetku 20. stoletja se je začela proizvodnja gramofonov in gramofonskih plošč, kar je postal eden od motorjev takratnega kapitalizma. Z uvajanjem gramofonov, ki so bili velik prodajni hit, se je začela moderna oglaševalska industrija. Skratka, šlo je za zelo veliko reč. Ponovno poslušanje glasbe oziroma glasbenih posnetkov je prvič v zgodovini omogočilo, da je človeško uho lahko slišalo tudi tiste podrobnosti, ki jih prej ni bilo mogoče niti zaznati niti zapisati. S tem se je spremenila celotna znanost o raziskovanju glasbe in zvoka, iz komparativne muzikologije se je začela razvijati etnomuzikologija, ker je bilo mogoče poslušati posnetke glasbe in jih potem podrobneje analizirati. Z današnjega zornega kota so seveda ti prvi posnetki obupni, pa vendarle so se plošče prodajale v izjemno velikih nakladah, česar nihče ni pričakoval. In ta fenomen ni bil omejen le na najvišje sloje, ki so si lahko privoščili tiste velike gramofone. Sprva so bile to ogromne omare, del pohištva v stanovanju, pozneje so prišli manjši prenosni gramofoni na vzmet.

Drugo revolucijo poslušanja glasbe je prinesel radio. Slišal si lahko posnetek, nisi pa imel več izvira zvoka neposredno pred seboj. Šlo je tudi za izkušnjo, da si lahko glasbo "v živo" poslušal nekje drugje. Recimo, prenašali so koncert neke skupine, ki je igrala v živo v studiu; morala je biti zelo hrupna in ljudje so se ob tej skupni izkušnji nekako sinhronizirali. To je prineslo čisto nove učinke na človeško izkušnjo, ne samo zvoka, ampak tudi družbe. Radijski glas je precej pripomogel k uspešnosti totalitarizmov. Glasovi po radiu so nekako hipnotizirali ljudi.

Tretja revolucija se je zgodila z uvajanjem električne ojačitve. To se je zgodilo v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so dovolj kakovostno izdelali ozvočenje; dodelali so ojačevalce, predvsem pa zvočnike, in odslej je bilo mogoče ojačati glasbo na način, da si jo slišal precej bolj hrupno, ampak brez pretiranih distorzij. Ta je potem prinesla tisto revolucijo, ki jo danes poznamo oziroma ji še danes na neki način pripadamo - generacijo rock bendov, ki so s svojim ozvočenjem na popolnoma drugačen način dobesedno pretresli občinstvo in ga tudi spremenili. Danes smo premalo pozorni na to, kaj nam je prinesla ta zvočna revolucija. In nam še prinaša nove stvari, ki je predvsem starejše generacije ne razumemo najbolj: napol internetno in napol slušarkarsko revolucijo, ki je precej drugačna od koncertne izkušnje. Tam glasba dobesedno vstopi v telo zaradi hrupa, ki ga sinhrono doživljamo z drugimi ljudmi, s čimer se oblikuje posebno občutenje skupnosti. Zdajšnje poslušanje glasbe na slušalkah pa ponovno razbija to občutenje, čeprav imamo hkrati možnost, da gremo na koncert ali party in občutimo tisti ojačani zvok. Si predstavljate, kakšen kulturni šok bi doživel prebivalec iz 18. stoletja, če bi ga postavili na kakšen rave party?

Je ta hrup, kot ga poznamo danes, že premočan za naša ušesa?

Ne, ker je nastavljen na tisto mejo, ki je za nas sprejemljiva. Imamo logaritemski način sprejemanja zvoka, mejna jakost pa je tista, ki nam lahko fizično škodi, ampak ta je kar visoka. Tak zvok, kot ga imamo zdaj, je precej po človeški meri.

V kakšnem smislu mladi s slušalkami in internetom vendarle pridobivajo?

Najmlajše generacije imajo sedaj hkratno izkušnjo vsega, kar sem povedal - vseh treh revolucij in še individualiziranega načina poslušanja glasbe na slušalke, ki pa jih na neki način ločuje od družbe oziroma jih na drugačen način vnaša v predstavno družbo skozi izbiro glasbe in jih sočasno ločuje od neposredne, resnične skupnosti. Hkrati pa hodijo na koncerte in partyje ter doživljajo tudi socialno pogojeni hrup, ki jih združuje v nove oblike skupnosti; te je Michel Maffesoli imenoval "nova plemena". Gre za skupnosti, ki so skupaj samo začasno, v tem občasnem zbliževanju pa najdejo neko zelo posebno družbeno moč in zavetje. Ta hkratnost, skoraj shizofrenost, na eni strani socialnega doživljanja zvoka in na drugi strani absolutnega individualiziranega načina sprejemanja zvočnega sveta povzroča zmedo predvsem pri starejših generacijah, ki ne razumejo te hkratne umeščenosti v prostor in čas in popolne ločenosti od konkretnega prostora in časa, kot ga rutinsko doživljajo mlajše generacije.

Kam nas bodo prepeljale te izkušnje, nimam pojma, kažejo pa se kot znaki, ki jih nekateri označujejo kot letargija mladih, apatičnost, neprisotnost. Ampak to ne drži, mladi imajo precej drugačen način komuniciranja in vzpostavljanja skupnosti, ki jih mi ne znamo prepoznavati kot skupnosti, kot smo jih vajeni. Imajo pa precej bolje razviti obe možnosti individualizacije. Adorno je namreč izkušnjo zgodnjega vpeljevanja popularne glasbe imenoval psevdoindividualizacija: ko se podrejaš stroju, ritmu in imaš občutek, da si individuum, da si srečen, a te ta stroj kulturne industrije dobesedno potepta. Danes pa imajo mladi, tako se mi zdi, kar močne varovalke in so na neki način hkrati individualizirani in psevdoindividualizirani, samo da (še?) ne znajo prepoznati, kako so individualizirani. Vsekakor se dobro znajdejo v tem prostoru, ki mu lahko rečemo tudi vmesni javni prostor socialnih omrežij, digitalni prostor izmenjave mnenj, izkušenj.

Morda se bo sčasoma tudi funkcija glasbe spremenila?

Ne vem, če se bo, ker ljudje vendarle hočemo plesati. Ples je še vedno najpomembnejša sestavina glasbe, ki jo razumemo kot etno, ljudska, tradicionalna, z njenimi derivati v popularni glasbi. Ples je temelj celotne popularne glasbe in je bil tudi osnova celotne klasične glasbe. Vse zvrsti, kar jih poznamo do 20. stoletja, vse do Arnolda Schönberga, so izhajale iz plesnih form. Ples bo absolutno ostal konstanta tudi v prihodnosti. Kar mene ob tem kot antropologa najbolj zanima, je, seveda, kakšne družbene spremembe prinašajo spremembe v izkušnji zvoka, zvočnega prostora, naše občutljivosti za hrup, za tišino - in to dejansko družbo radikalno spreminja. Naš zvočni prostor je zdaj bistveno bolj prežet z glasbo, kot je bil kadarkoli prej.