Komisija se je namreč o prodaji pogajala le s Koksovim slovenskim podjetjem Dilon, ne pa tudi z ostalimi ponudniki, kar ji je zmanjševalo pogajalsko moč, prav tako pa je Dilonu v postopku pogajanj oprostila številne prej predvidene zaveze.

To so le nekatere ugotovitve računskega sodišča iz revizije postopka prodaje Sija, ki naj bi luč javnosti ugledala v prihodnjih tednih, smo izvedeli neuradno. Na tapeti državnih revizorjev sta po naših podatkih ministrstvo za gospodarstvo (takrat ga je vodil Andrej Vizjak, v preteklosti član nadzornega sveta HSE), ki je imenovalo komisijo za prodajo, in vlada Janeza Janše. Ta po oceni računskega sodišča ni ravnala učinkovito, ker je sprejela drugačen program prodaje Sija, kot je bil določen v veljavnem odloku, državnega zbora pa ni pravočasno seznanila s predmetom in metodami prodaje. Prav tako je s prodajno pogodbo soglašala na pomanjkljivih podlagah, pri čemer na računskem sodišču priznavajo, da je imela pri sprejemanju odločitve na voljo nepopolne in zavajajoče podatke.

Vprašljiva dejanja v domala vseh elementih prodajnega postopka

Največ očitkov revizorjev leti na komisijo za prodajo. Ta je delala "napake v korakih" tako rekoč od samega začetka postopka prodaje, iz katerega je presenetljivo hitro izločila tekmece Rusov. Spomnimo, komisija je novembra 2006 prejela pet ponudb, od katerih sta zavezujoče poleg Dilona (Koksa) poslala še nemška Max Aicher in Scholz Edelstahl. Komisija se je s ponudbami le seznanila, njihovo preučevanje pa prepustila pooblaščenemu odvetniku Sija, ki ga je takrat vodil Tibor Šimonka, na položaju pa je ostal tudi po zamenjavi lastnika.

Na računskem sodišču so pri tem ugotovili kup pomanjkljivosti: od nepopolnih analiz, v katerih so manjkali poslovni načrti ponudnikov, do neenakopravnega obravnavanja bonitetnih ocen ponudnikov. Kmalu zatem je komisija odločila, da bo pogajanja nadaljevala le še z Dilonom, čeprav so bili v Maxu Aicherju pripravljeni bistveno povečati ponujeno ceno. To so pogojevali s poglobljenim skrbnim pregledom, ki pa jim ga komisija - za razliko od Dilona - ni dovolila.

Povzeto: ker se je komisija za nakup Sija pogajala le z enim kupcem, po mnenju računskega sodišča v postopku prodaje ni mogla iztržiti najvišje možne cene in najboljših možnih prodajnih pogojev. Pri tem vsi člani komisije dejansko z vsemi aktivnostmi sploh niso bili seznanjeni, saj so jih izvajale druge osebe, tudi iz Sija, in to kar na sedežu družbe, kjer je delovala tudi sama komisija. Člani komisije zato na aktivnosti niso bili sposobni vplivati, ugotavljajo v računskem sodišču.

Osebe iz Sija so bile sicer močno vpete v sam postopek prodaje, med drugim tudi v izbiro cenilca, podjetja Teseus, ki ga prek povezanih oseb obvladujejo Andrej Hartman, Miran Gombač in Gorazd Buda, v preteklosti pa je podjetje sodelovalo tudi z Urošem Koržetom, med drugim pri svetovanju Iskraemecu in SCT. Omenjena cenitev ni vključevala pomembnih podatkov o (dobrem) poslovanju Sija v prvih devetih mesecih leta 2006, ki bi lahko vplivali tudi na končno vrednost prodaje. To cenitveno poročilo ni bilo primerno za odločanje o prodaji Sija, opozarjajo na računskem sodišču.

Celovit skrbni pregled omogočen le Rusom

Komisija po oceni računskega sodišča ni ravnala ustrezno pri domala vseh fazah prodajnega postopka, od zbiranja ponudb za nakup slovenskega jeklarja naprej. Kupci so tako namreč šele iz informacijskega memoranduma izvedeli, da bodo po nakupu 55-odstotnega državnega deleža morali ponudbo za objavo delnic dati tudi preostalim delničarjem. Nekateri od ponudnikov so Sij prosili za dodatne podatke, vendar jim dela teh ni uspelo pridobiti.

Tudi v sklepni fazi pogajanj se komisija z Rusi ni pogajala o njihovih načrtih glede poslovanja, investicij in zaposlovanja, temveč le o določilih prodajne pogodbe. Še več, namesto da bi komisija naknadno izboljšala pogoje prodaje in povečala zaveze, ki bi jih na podlagi razpisnih pogojev sprejel kupec, je Dilonu v številnih elementih šla zelo na roke. Tako Rusom v Sijeva podjetja (Acroni, Metal Ravne...) ni bilo treba vložiti nobenih dodatnih sredstev za investicije. Za 55-odstotni delež so tako Rusi plačali 105 milijonov evrov, kar je "le" tri milijone evrov več od prvotne ponudbe, pri čemer so na komisiji za primerno ceno vzeli knjigovodsko vrednost delnice s konca decembra 2005. Ker se Dilon z njo ni strinjal, je komisija preprosto sprejela njegovo ponudbo, cene pa kasneje ni niti poskušala dvigniti.

Država se je odpovedala več deset milijonom evrov

Za nameček je prodajna pogodba določala, da se država odpoveduje izplačilu bilančnega dobička, ki je konec leta 2006 znašal več kot 70 milijonov evrov oziroma dve tretjini kupnine, ki jo je od Rusov prejela država. Toda niti to določilo, po ugotovitvah računskega sodišča, komisije ni spodbudilo, da bi poskušala dvigniti prodajno ceno. Ker je Sij razpolagal z višjimi prenesenimi dobički, mu je to omogočalo, da je načrtovane investicije lahko financiral z lastniškim, ne pa dolžniškim kapitalom. Hkrati je to omogočalo, da je Dilon minimaliziral nevarnost, da načrt investicijskih vlaganj ne bi bil dosežen in da bi plačal pogodbeno kazen.

Dilonu se je v času pogajanj uspelo rešiti tudi več zavez, ki jih je mogoče najti v osnutku prodajne pogodbe. Tako so Rusi lahko za najetje posojila, s katerim so financirali prevzem, zastavili delnice Sija, čeprav jim pogodba v prvotni različici tega ni dovoljevala. Izločena so bila tudi določila o predložitvi bančne garancije za zavarovanje plačila pogodbenih kazni, zaveze pa so bile po ugotovitvah računskega sodišča spremenjene tako, da Dilonu v Sij ni bilo treba vlagati dodatnega kapitala. Ohlapne zaveze so državi onemogočale tudi zahtevo za izplačilo pogodbenih kazni. Te bi lahko država v višini največ 20 odstotkov vrednosti posla zahtevala šele po poteku triletnega obdobja, ki je sicer že minilo. Tudi zato ni presenetljivo, da je Dilon v Sij po ugotovitvah računskega sodišča vložil 50 milijonov evrov manj od dogovorjenega, od dogovora pa odstopa tudi dejansko število zaposlenih v Siju.

Dolg seznam očitkov ministrstvu za gospodarstvo

Dolg je tudi seznam očitkov ministrstvu za gospodarstvo, ki po ugotovitvah revizorjev ni zaznalo, da je komisija pred začetkom prodaje odločala o možni prodaji posameznih podjetij Skupine Sij in naročila njihove ocene vrednosti. Prav tako je prezrlo, da komisiji ni uspelo bistveno izboljšati pogojev prodaje, Dilonu pa je omogočilo, da je predvidene investicije financiral kar iz sredstev Sija. O nenavadnih razmerjih med ministrstvom in komisijo veliko povesta tudi podatka, da ministrstvo ni nadzorovalo dela komisije, obenem pa je bilo tako kot predstavniki Sija v stikih s predstavniki Dilona še pred objavo javnega razpisa, o čemer komisije niso obvestili. In še: komisija je imela na voljo manj podatkov o poslovanju Sija od ponudnika Dilona, dodajajo na računskem sodišču.

Po pojasnilih vrhovnega državnega revizorja iz računskega sodišča Sama Jerebe je sodišče doslej izdalo predlog revizijskega poročila, končno revizijsko poročilo pa bo predvidoma izdano v začetku prihodnjega leta. Kot so pojasnili, so za izvedbo revizije v Siju prejeli pobudo, od koga, pa ni želel razkriti: "Razen tega, da nas zakon o računskem sodišču zavezuje k varovanju podatkov, bi se z razkrivanjem imen pobudnikov lahko vzpostavljala precejšnja ovira za podajanje pobud kot pomembnega elementa razkrivanja nepravilnosti in nesmotrnosti pri poslovanju uporabnikov javnega sektorja," je pojasnil Jereb. Dodal je, da so se za revizijo prodaje Sija odločili tudi zato, ker "gre pri tej prodaji za eno večjih prodaj državnega premoženja".

Odzive vpletenih v prodajo Sija bomo objavili jutri.

vesna.vukovic@dnevnik.si

sebastjan.morozov@dnevnik.si