Kot je dejal Ivanušič, se je projekt začel leta 2008 v spomin na 30-letnico smrti pesnika, skladatelja, igralca, režiserja ter velikana svetovnega šansona Jacquesa Brela (1929-1978). Ivanušič je prevedel 13 njegovih pesmi iz francoščine - med njimi so Amsterdam, Naslednji in Umirajoči - pri tem pa si je pomagal s prevodi iz španščine, angleščine in srbohrvaščine. Pesmi Okna in Obupanci je prevedel že Janez Menart, Ne zapusti me pa Dušan Velkavrh konec 70. let za Majdo Sepe.
Pri ustvarjanju avtorskih aranžmajev je sodelovala zasedba Nordunk, ki jo sestavljajo Gregor Antauer (klaviature, Hammond), Simon Šimat (kitara), Bojan Logar (saksofon), Andrej Antauer (bas) in Ciril Sem (bobni, tolkala). Ivanušič je z zasedbo imel leta 2008 nekaj koncertov, vendar je, kot je dejal, vedno želel ustvariti gledališko predstavo. Srce v kovčku predstavlja prerez Brelovega življenja in dela od njegovih začetkov v Bruslju preko uspehov v Parizu in zadnjih let na Tahitiju, kjer je pokopan poleg francoskega slikarja Paula Gauguina.
Kot je pojasnil Ivanušič, se je Brel uprl bogatemu očetu in odšel v Pariz, želel je namreč postati pevec, šansonjer. V Parizu je v revščini prebil pet let, njegovih skladb nihče ni hotel izvajati, vendar mu je preobrat prinesla pesem Ko ljubezen je vse, sledila pa je uspešnica Ne zapusti me. Po Ivanušičevih besedah je Brel na vrhuncu slave dejal, da šanson postaja ukalupljena tovarniška roba in da se "tega ne gre več". Začel se je ukvarjati z ladjami in letali.
