Vendar je Alison Leslie Gold v najboljši ameriški tradiciji poleg pripovedovalke zgodb tudi potepuhinja. Gospa v šestdesetih letih se suvereno premika po neznanih mestih, jih uživa in zapušča. Pred kratkim je končala roman o Henriju Matissu. Z nasmehom prizna, da je tudi v njem delček dogodkov postavljen v drugo svetovno vojno. V najbolj krutem delu evropske zgodovine 20. stoletja je našla zgodbe o človeški prijaznosti in dobroti, radodarnosti in prijateljstvu. Te zgodbe so določile zadnjega četrt stoletja njenega življenja in so ji v uteho. Pomirja jo misel, da jih je ujela in ohranila.

Njene knjige so prevedene v več kot dvajset jezikov, v slovenščini imamo od letos Fietino vazo, zbirko zgodb o junakih in trpljenju v drugi svetovni vojni. A pisala je tudi o na sveže najdenih in užitih ljubeznih v drugi polovici življenja, njena zadnja knjiga Izgubljeno in najdeno (Lost and found) pa govori o zadnjem desetletju, ki so ga prežemale smrti in izgube njej bližnjih ljudi. Knjiga, ki jo pravkar piše, razpeta med New Yorkom in Grčijo, bo za mlade bralce.

Pripovedujete zgodbe. Zgodbo Ane Frank skozi oči ljudi, ki so njo in njeno družino v Amsterdamu skrivali pred gestapom. Zgodbo Anine najboljše prijateljice. Japonskega diplomata, ki je med drugo svetovno vojno v Litvi reševal življenja. Kaj pa vaša zgodba?

Moja zgodba… začela se je v New Yorku, v Brooklynu. Starši so bili otroci imigrantov. Prva generacija Američanov. Stari starši so v Ameriko prišli okoli leta 1908, trije iz Rusije, eden pa iz tedanje Avstro-Ogrske, sedanje Češke. Bili so najstniki in sami. Bili so iz judovskih družin, ki so bile pogosto podvržene pritiskom okolja in so zato izbrale enega ali dva družinska člana ter ju poslale v Novi svet. Moje starše je bolj zaposlovala misel, kako pobegniti stran od starega sveta. Ker sta bila oba rojena v Ameriki, sta se čutila Američana. Njuni starši so imeli močan naglas, ena od non je bila nepismena. Bili so racionalni tovarniški delavci, z nogami na tleh.

Mama in oče sta bila oba zelo bistra in sta šla v akademske vode. Njun načrt so bile ameriške sanje. Nista bila verna in tako sem odrasla v krščanski državi z nekaj Judi in predstavniki drugih religij, doma pa smo praznovali le novo leto. Judovski otroci so praznovali haneke, kristjani božič, mi nismo praznovali nič od tega. Gledali smo lučke in darila. V duhu ameriških sanj so si starši seveda želeli, da bi otroci postali zdravniki, odvetniki, profesorji. A smo vsi bolj ali manj umetniki, sestra je filmska režiserka, brat pesnik, druga sestra krajinska arhitekta. Jaz pa sem si vedno želela odkrivati svet in vandrati.

V Brooklynu je živel ves svet, mar ne?

Že zgodaj smo se preselili iz Brooklyna, najprej na Long Island in potem na Manhattan, v Greenwich Village. Brooklyn je bil vselej zanimiv. Vedno je bil poln etničnih skupnosti in tudi sedaj je čudovit. V New Yorku je to najbolj kul mestna četrt. Tedaj so bile tam prve generacije irskih, italijanskih in judovskih priseljencev, ki so oblikovali novi srednji razred. Vsem nam je bilo skupno to, da smo bili otroci priseljencev, ki se nočejo identificirati s prtljago svojih staršev. Ironija usode je, da sem postala pisateljica del o drugi svetovni vojni. Kot otrok sem šla v sinagogo samo enkrat, s starim očetom, ki je šel tja le včasih ob velikih praznikih. Moji starši so bili politično angažirani in religija je bila zanje nekaj, v kar verjamejo naivni, nesamostojni, neizobraženi ljudje.

Pa vi, vas je politika zanimala?

Kot najstnico me je potegnilo v svet politično angažirane civilne družbe. Bila sem članica gibanja Ban the Bomb!, nato sem odšla na jug študirat. Vpisala sem se na univerzo ravno v času gibanja za državljanske pravice in postala del gibanja v Severni Karolini. Bila so zgodnja šestdeseta leta. To je bila moja strast in ideologija. Mir. Enakopravnost. Bilo je ravno prvo leto, da je univerza sprejela tudi afroameriške študente. Na kampusu jim še vedno ni bilo dovoljeno iti v restavracijo, kino. Danes si je to težko predstavljati. Organizirali smo proteste, pisali peticije. Mesec dni smo resno delali. In na koncu slavili. Vsi ti rasistični prostori so morali odpreti vrata vsem študentom.

Kako vas je potem našlo pisanje?

Knjiga, po kateri me pozna največ bralcev, je Spomnim se Ane Frank (Anne Frank Remembered), ki sem jo napisala skupaj z Miep Gies. A takrat sem imela že skoraj štirideset let. Vmes sem veliko let potovala, živela brez korenin, vandrala naokoli. Zgodaj sem se poročila, rodila sina, se ločila. Živela sem v Grčiji, na Danskem, v Angliji. Nemirna, nisem našla odgovora, kdo sem. Želela sem pisati, a se tega nisem zares lotila, ker sem imela preveč dela s tem, da sem uživala čas, ki sem ga imela. Bila sem potepuhinja. Ko je sin nekoliko zrasel, sem se zavedela, da se morava ustaliti. Nekaj časa sem delala pri filmu in občasno pisala. Drobne članke, o trivialnih zadevah. Bilo je skoraj prelahko. Nato sem začela pisati radijske igre in resneje jemati pisanje. A še vedno nisem imela ideje, cilja.

Sredi osemdesetih let sem živela v Kaliforniji. Sin je bil v zgodnjih najstniških letih in delala sem pri televizijski oddaji To je tvoje življenje. Poiskali smo zanimivo osebo in jo pred kamero presenetili, tako da smo v oddajo pripeljali ljudi iz njenega življenja. Kot raziskovalka sem iskala zanimive zgodbe. V antikvariatu v Hollywoodu sem naletela na knjižico, izdano v samozaložbi, ki jo je napisal fant, rojen v Ameriki nizozemskim staršem, ki so ga tik pred drugo svetovno vojno odpeljali nazaj na Nizozemsko. Tam so bili nato ujeti, sam je preživel dve koncentracijski taborišči in nato o tem napisal to knjižico.

Zgodba je bila izjemna, dramatična in odločili smo se, da o njem naredimo oddajo. Treba je bilo poiskati ljudi, ki jih bi pripeljali, da ga presenetimo. Njegov prijatelj je bil zelo nenavaden fant, mama je bila protestantka, oče Jud, sam pa je študiral v semenišču za katoliškega duhovnika. Imel je nenavadno obsesijo z Ano Frank. Še mlad je pisal Ottu Franku, Aninemu očetu, kot mu je pisalo mnogo mladih ljudi, enkrat se je z njim tudi srečal. Toda v tistem času, leta 1984, 1985, je bil Otto Frank že mrtev. Med snemanjem oddaje sem tega mladega duhovnika pobliže spoznala in neprestano je govoril o Ottu Franku, omenil pa je tudi Miep in Jana, ki da sta še vedno živa. Nisem vedela, a to je bil trenutek, ki mi je spremenil življenje.

Prešinilo me je, da je to zgodba, ki jo je treba povedati. Miep je bila tedaj v sedemdesetih, njen mož Jan v osemdesetih. Spomnila sem se Dnevnika Ane Frank, ki sem ga prebrala kot dvanajstletnica, spomnila sem se, da je Miep omenjena. In se zavedela, da ta druga plat dnevnika ni bila nikoli povedana. Bilo je, kot bi ugledala redkega metulja, ki je ogrožen, in ga želela ujeti in zaščititi.

Kako ste se tega lotili?

Pisala sem Miep in Janu, če lahko pridem posnet intervju z njima. Pristala sta. Spomnim se, da smo se dogovorili, da pridem 12. junija. Ko sem sedla na letalo, sem pomislila, bolje, da še enkrat preberem dnevnik, da bom sploh vedela, o čem vpraševati. Leteli smo iz Kalifornije, štirinajsturni, brezkončni polet. Po večerji sem odprla dnevnik in na prvi strani je zapisano:

12. junij 1942

Draga Kitty,

danes je moj 13. rojstni dan…

Do tistega trenutka nisem vedela, da bom na vratih ljudi, ki so poskušali zaščititi Ano Frank, pozvonila prav na dan, ki bi bil njen rojstni dan. Bil je ravno pravi trenutek, čeprav se tega tedaj nismo zavedali. Med nami je vzklilo neko posebno zaupanje in bil je čas, ko se je mnogo preživelih, ki niso nikoli spregovorili, zavedelo, da če ne bodo spregovorili, bodo zgodbe umrle skupaj z njimi. Hoteli so spregovoriti. Skromna ideja o profilu tega para je nenadoma postala zasnova knjige, ki jo je odkupila založba v New Yorku. Z Miep in Janom smo se dogovorili, da si bomo delili vse, in delili smo tudi vse pritiske. Ideja o knjigi jima sprva ni bila všeč, ker sta bila iskreno skromna človeka. Kar sta naredila, sta naredila iz prijateljstva. Naključje je hotelo, da sta zaščitila ravno družino Ane Frank, ki je pozneje tako zaslovela. Zdelo se jima je narobe, da bi bila deležna posebne pozornosti, saj veliko ljudi, ki so naredili isto ali celo več za ljudi, katerih imena so padla v pozabo, ni bilo nikoli opaženih.

To je spremenilo vaše življenje?

Da. Nenadoma sem se znašla pred odprtimi vrati zgodb o tematiki, o kateri nisem vedela kaj dosti. Po izidu knjige so me predstavljali kot judovsko pisateljico in v ozadju je domneva, da od nekdaj gojim globoko zanimanje za to tematiko. To ni bilo res. Bilo je novo polje, ki se je odprlo pred menoj. Knjiga je doživela izjemen uspeh, prevedena je bila v enaindvajset jezikov. Po njej so posneli film. Številni preživeli so se nato obrnili name s svojimi zgodbami. Mnogi niso mogli razumeti, zakaj so sami preživeli, njihovi najbližji pa so umrli. Zdelo se jim je, da morda zato, da povedo, kaj se je zgodilo. A nihče ni želel tega objaviti. Poskušala sem pomagati čim več ljudem.

Delo še traja?

Fietina vaza je na neki način moje slovo od druge svetovne vojne. V njej niso le zgodbe judovskih preživelih. Je spomenik in izraz spoštovanja vsem, ki so trpeli. Ena od zgodb ima svoj začetek v drobni fotografiji z razstave o poljskojudovskih spominkih. Bila sem zelo dobra raziskovalka. Našla sem žensko na Poljskem, katere mama je bila na tej fotografiji. Fotografija ni velika niti za pol dlani, vendar ji jo je uspelo ohraniti skozi dve koncentracijski taborišči, skrito jo je imela ali v podplatu čevlja ali v ustih. Dve leti in pol. Kajti ni mogla prenesti misli, da ne bi imela vsaj podobe svoje matere ob sebi.

Gre za zgodbe, ki so imele zame poseben zven in mi jih je v teh dvajsetih letih uspelo raziskati ter zbrati v to knjigo. Kajti vrata so se počasi zapirala. Celo Miep s svojim živim spominom je bila v svojih devetdesetih in če bi jo srečala šele tedaj, vsega tega dela ne bi mogla opraviti. Po dveh desetletjih sem bila tudi jaz izžeta in čutila sem, da je čas, da končam. Četudi so še vedno zgodbe, ki bi jih bilo treba povedati. Še vedno me mika zgodba o mehiškem diplomatu, ki je reševal ljudi v Franciji.

V trenutku, ko nisem vedela, kam gre moje življenje, mi je bilo dano darilo, ključ do vrat, ki sem jih odprla in kjer je bilo polno zgodb, ki jih je bilo treba povedati. Dale so mi občutek, da nekaj prispevam svetu, da rešujem te zgodbe pred pozabo. Na to sem ponosna. Kot arheolog, ki reši stvari pred marginalnostjo in izginotjem, ki pove zgodbe ljudi, ki jih niso mogli povedati sami.

Miep ni bila neznana, in ko je knjiga izšla, so bili nizozemski novinarji besni: "Gospa Gies, kako ste lahko dali našo nizozemsko zgodbo ameriški avtorici?" Miep je bila zelo drobna gospa, a se je tedaj zravnala: "Tu sem štirideset let, z mnogimi izmed vas sem se že srečala in vedno ste mi zastavljali istih pet vprašanj. Alison Gold je prišla iz Amerike in me vprašala šesto in sedmo, osmo vprašanje."

A v resnici je bila to zgodba, katere trenutek je napočil. Imela sem srečo. Dala mi je kariero in smisel v življenju. Najlepše je in najbolje mi gre od rok pripovedovanje zgodb. Najti glas teh ljudi, njihovo bistvo. Sem pripovedovalka zgodb.

Napisali ste tudi knjigo, za katero ste bili nominirani za ameriško nacionalno knjižno nagrado, Hudičeva ljubica (Devil’s Mistress), o Hitlerjevi življenjski sopotnici. Eve Braun človek ne more imeti rad, niti je videti kot junakinjo. Kako ste se odločili za njeno zgodbo?

Hudičevo ljubico sem napisala, ker sem do tedaj pisala o rešiteljih, ljudeh, ki so pomagali soljudem, o žrtvah. Nisem pa pisala o zločincih, o zlih ljudeh. Na neki način je šlo za dokončanje slike. Kako razmišlja zli človek? Eva Braun je bila površna tepka, ki se je zaljubila v pošast, v kateri ni videla pošasti, ampak junaka, ki je bil skrben in dober do svojega psa in jo je navsezadnje poročil, dva dni preden je naredil samomor. Zdela se mi je dober primer, kot prazno platno, na katerem si lahko človek zamisli nacistično mentaliteto. Ni bila politično angažirana oseba. Politično angažirani ljudje, kot je bil Hitler, so imeli ideologijo, vedeli so, kaj delajo. Množice ljudi, ki so jim sledile, niso. In oni so me zanimali.

Ne morem reči, da je bila Eva Braun žrtev. Verjela je v vse prav do konca. A ni bila slavna. Kar je naredila, ni naredila zaradi vere ali politike, ampak zaradi golega prijateljstva. Zame sta največji vrednoti tega sveta človeška prijaznost in prijateljstvo. Rada pripovedujem zgodbe o tem. Včasih so to zgodbe o naključnih junakih. Vprašanje preživetja ni vedno v tem, kdo je pametnejši ali pogumnejši. Vsakemu preživelemu se zdi, da je preživel po nesreči. Med petindvajsetimi zgodbami v Fietini vazi so primeri, ko so ljudje preživeli samo zato, ker so imeli bližnjega, ki so ga imeli radi, in so skrbeli drug za drugega.

Te zgodbe so vas vodile po Evropi, na Japonsko k družini Chiuneja Sugihare, ki je v Litvi med drugo svetovno vojno reševal Jude. Pa na Bližnji vzhod, po Amerikah. Druga svetovna vojna je še vedno dogodek, ki zaznamuje današnji čas in razumevanje sveta. Kako se ti spomini in pomen druge svetovne vojne razlikujejo na različnih koncih sveta?

Verjetno lahko delite svet glede na to, kdo je vojno izkusil in kdo ne. V Evropi ga ni človeka, ne na eni ne na drugi strani, ki ga druga svetovna vojna ne bi zaznamovala. Za mnoge preživele je bilo to najhujše, kar se je lahko zgodilo, a hkrati je bilo to najbolj intenzivno občuteno obdobje njihovega življenja. Pred petindvajsetimi leti je bil pogled na te izkušnje še drugačen. Te zgodbe se zdaj umikajo. Preživelih je vse manj. Videli bomo, ali bo z njimi umrlo tudi zanimanje za to obdobje. Bo le opomba, kot so prva svetovna vojna ali napoleonske vojne? Meni so se te zgodbe preprosto zgodile. A mislim, da obstaja razlog, zakaj te zgodbe še vedno privlačijo. V zadnjih dvajsetih letih je druga svetovna vojna postala črno-bela, dobila je ta iluzorni filter dobrega in zla. Danes svet nima tako jasnih mej in moderna zgodovina nima tako močnih in dramatičnih voditeljev.

Ampak teh jasnih ločnic belo-črno ni nikoli zares bilo, kajne?

Ne, seveda jih ni bilo. V nobeni državi ni bilo jasno črno-belo. Bliže ko prideš, bolj je vse sivo. In morda bo nekoč v prihodnosti, ko bodo gledali nazaj, očitnejše tudi sedanje črno-belo nasprotje. Bilo je zelo zamešano, nejasno. Nizozemec Harry Mulisch je napisal sijajno knjigo Napad (The Assault) o navadnih, politično neangažiranih ljudeh, ki so se znašli v vojni, ki jih je bolj ali manj naključno povlekla vase in jim uničila življenja, preprosto ker so bili tam. Ko sem začela raziskovati, je bila splošno uveljavljena podoba Nizozemcev kot častnih ljudi, med katerimi so mnogi reševali preganjane. A to ni res. Veliko več je bilo izmečkov in nacistov. Mnogi so ljudi skrivali za denar, ko je denarja zmanjkalo, pa so jih pometali v kanale. Velika zmešnjava je bila vsepovsod.

Ste pri svojem delu kdaj dobili občutek, da se zgodbe umrlih in preživelih, sedaj ko jih ni več, pripoveduje drugače in izrablja za drugačne namene, kot je bilo njihovo sporočilo?

Da, nekaj tega se dogaja. Na eni strani imate revizioniste holokavsta. Predsednik Irana pred ZN reče, da se holokavst ni zgodil. Hkrati je svet drugačen, mnogi so jezni na Izrael in so na strani Palestincev, situacijo vidijo črno-belo. Kar tudi mislim, da ne drži povsem. Trenutno smo v času pretvarjanja, političnega rokohitrstva in zlorab. To mi zares ni všeč. Vse se spreobrača in izrablja. Nič ni več jasno. V svoji državi gledam politiko zadnjih deset let. Tega blablajanja ne zdržim več. Zdi se, kot da resnica ljudem ni več pomembna. In ni jim pomembno niti, kaj se je zgodilo v preteklosti. V tem trenutku sem hudo razdražena in nejevoljna zaradi trpljenja, jeze, nezadovoljstva in zlobnega laganja, divjega kapitalističnega pohlepa… sram me je, da prihajam iz države, kjer je toliko ljudi, ki imajo tako malo, in kjer ima tako malo ljudi tako veliko.

Pravičnost in dostojanstvo sta besedi, za kateri se zdi, da ju današnji trenutek na novo odkriva. Kaj sta ti dve besedi pomenili ljudem v zgodbah, ki ste jih zapisali?

Vsem žrtvam sta bila pravičnost in dostojanstvo okrnjena. Samo žrtve lahko povedo, ali je pravičnost dosežena. Si izgubljeno dostojanstvo lahko povrneš? Ne vem. Gre za orožje, ki je tako nevarno kot naboj iz puške ali nož. In ko rečemo pravičnost... pred časom me je poklical fant, ki je na naslovni fotografiji knjige Fietina vaza prepoznal svojo mamo, ki je po vojni odšla v Izrael. Ne glede na to, kaj je Izrael postal in kakšna zmešnjava je danes, je njegova ustanovitev za mnoge preživele pomenila povrnitev dostojanstva in dosego pravičnosti. Dobili so domovino. Judovskim žrtvam so poleg drugega vzeli tudi identiteto, nacionalnost. Niso se imeli kam vrniti. Ne le zaradi antisemitskega razpoloženja svojih sosedov, ampak tudi zato, ker so vsi, ki so jim bili blizu, izginili, ker doma ni bilo več. Ampak pravičnosti je danes tako malo kjerkoli in v katerikoli situaciji.

A vendar se zdi, da se ljudje še niso pripravljeni vdati. Vi živite med New Yorkom in Grčijo. Kako ste občutili krizo v zadnjih letih?

V Grčiji imam na malem otoku ribiško kočo, kamor hodim že 41 let. Danes sem tam zadnji preživeli. Moja hiška je še edina, vse naokoli so vile in posesti bogatašev. A del moje drže je, da sem rada outsajderka, to zame nikoli ni bil problem. V Ameriki mojo vest zbode čisto vse; v Grčiji sem sočutna in zaskrbljena, a ne čutim se odgovorno, kot se počutim odgovorno za vojno v Iraku, zmešnjavo v Afganistanu in stanje v Ameriki. Kot so nekateri Nemci čutili krivdo in odgovornost med drugo svetovno vojno. Verjamem, da bodo Grki preživeli. Veliko so prestali. Evropa bo zaradi svoje zgodovine to krizo lažje prestala kot Američani. Mi smo veliki otroci. Zgodil se je 11. september in nihče tega zares ne preboli. Bilo je grozno, a v resnici se nam v Ameriki slabe stvari ne dogajajo tako zelo pogosto. Drugod v Evropi situacija še ni tako slaba kot v Grčiji, ne vem, zakaj, ker so vsi v dolgovih. Ampak Grki so zdaj zares besni. Hkrati pa se nočejo spremeniti. V štiridesetih letih mi nikoli noben obrtnik ni izdal računa, ko je kaj popravil. A velik denar je v Švici, ne pri običajnih Grkih. Tem je zares hudo in zares trpijo.

V Ameriko se vračate po dobrem mesecu. Boste šli do protestnikov na Wall Streetu?

Ne vem. Dobro vprašanje. Strinjam se z njimi in to bi vsekakor lahko naredila. Ne vem še.

Vas to, kar se dogaja, navdaja z optimizmom?

V resnici ne. Mislim, da so sile proti njim premočne. Sile kapitalizma in denarja. Lahko, da govori moje razočaranje zadnjih dvanajst let nad mojo državo. A ne verjamem, da bo delovalo. Barack Obama je bil zame veliko razočaranje. Ko je bil izvoljen, se me je to izjemno dotaknilo. Podpirala sem Hillary Clinton, a za nekoga, ki je bil del gibanja za državljanske pravice in ki ve, da je Amerika še vedno zelo rasistična in getoizirana država, je bil to izjemen trenutek, za katerega si ne bi nikoli mislila, da mu bom kdaj priča. Mladi so mu izjemno pomagali. In Obama je govoril prave reči, a nato ni stopil v pravo smer. Vsi ga imamo vrh glave. In krivda je tudi na njem. Ni kriv le sistem in da so se še posebej spravili nanj. Dejstvo je, da je član elite in človek sredine. Potrebuje denar Wall Streeta. To je veliko razočaranje. Kdaj bodo ljudje spet imeli ideale, če bodo sedaj razočarani?