Icomos med drugim skrbi za to, da Unesco na seznam svetovne dediščine - prestižno zbirko kulturnozgodovinskih in naravnih spomenikov, ki so ponos vsega človeštva - vpiše le spomenike, za katere je mogoče po strogih strokovnih standardih trditi, da sodijo med najpomembnejše na svetu. Icomos med drugim promovira in ščiti kraje, zgradbe in arheološka najdišča, ki predstavljajo "izjemne univerzalne vrednote" (outstanding universal value), kot jih definira konvencija o svetovni dediščini iz leta 1972. V Sloveniji so na Unescov seznam vpisani Škocjanske jame ter ostanki prazgodovinskih kolišč na Ljubljanskem barju, kmalu - najverjetneje prihodnje leto - pa se jim bo pridružila še dediščina živega srebra v Idriji.

Kot skupnost strokovnjakov, ki se s svetovno kulturno dediščino ukvarjajo poklicno, se Icomos večkrat znajde v nenavadnem položaju, saj svetuje agenciji Združenih narodov, ki je politično telo. Države članice Unesca s predlogi vpisov na seznam svetovne dediščine bijejo ostre prestižne boje, ki jih predsednik Icomosa Gustavo Araoz spremlja povsem od blizu. O diplomatskih spletkah ne sme reči skoraj ničesar, vendar med vrsticami daje vedeti, da jih dobro pozna. Ni naključje, da je Palestina v ponedeljek svojo prvo zmago - ki se je z ameriško in izraelsko zamrznitvijo članarine zaostrila do skrajnosti - izborila prav na Unescovi generalni konferenci. Znanje in kultura sta orožje tistega, ki ju zna vzeti v roke. Zgolj za ilustracijo: že bežen pogled na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine razkrije, da stari Jeruzalem, zgodovinsko srce vseh dominantnih kultur in njihovih travm, ni vpisan med izraelske spomenike, temveč ima poseben položaj, ki bi ga bilo še najlažje pripisati - Jordaniji.

Z Gustavom Araozom, kubanskim emigrantom v ZDA, ki podobne zgodbe spremlja po vsem svetu, smo se pred kratkim pogovarjali v Lipici. Tam je evropskim rejcem konj, zbranim na konferenci, predaval o tem, kako žive in nežive spomenike, za katere se pulijo lokalni narodi, povezati v občečloveški mir.

Gospod Araoz, lipicanci so, kot mnogi drugi primeri kulturne dediščine, ponos mnogih narodov, ne le tistega, ki jim je dal ime. Gojijo jih tudi na Dunaju, na Hrvaškem in v Južni Afriki. Slovenski rejci so prevzeli rejo leta 1947, izvorno so konji pripadali habsburškemu dvoru. Je ob vsej zapleteni zgodovini naših narodov mogoče trditi, da določen kulturni spomenik pripada enemu narodu?

Z dediščino vedno kdo manipulira, in to na zelo različne načine. Lahko jo uporabimo za zelo pozitivne, pa tudi za zelo negativne cilje. Sam bi raje začel s pozitivnimi, saj sem Icomosov otrok, Icomos pa je otrok Unesca. Unesco je bil ustanovljen po drugi svetovni vojni, da bi spodbujal svetovni mir preko izobraževanja in medkulturnega razumevanja. Njegova naloga je iskati znanje, ki ga je mogoče uporabiti za ustvarjanje dobrega. Namen konvencije o svetovni dediščini je prepoznati dediščino, za katero lahko trdimo, da pripada vsemu človeštvu. Medtem ko so kraji svetovne dediščine lahko na ozemlju in pod zaščito posameznih držav, v resnici pripadajo vsem. Namen konvencije je promovirati deljenje svetovne dediščine med vse ljudi. Idejo, da je dediščina enega človeka dediščina vseh ljudi, nam je zelo ljuba. Če se namreč nekaj zgodi z dediščino v kakšni zelo oddaljeni državi, recimo v Mongoliji, in če ta dediščina pripada tudi meni, sem zanjo soodgovoren. Če dediščino zanikamo, vsi izgubljamo, saj se izgublja znanje, ki ga je človeštvo ustvarilo v svoji zgodovini.

Zato je vprašanje, komu dediščina pripada, zelo kritično. V ZDA, državi, v kateri živim in katere državljanstvo imam, se je zaščita zgodovinske dediščine začela kot gibanje, ki je bilo skorajda reakcionarno. Pojavilo se je kot odgovor na velike priseljenske valove v poznem devetnajstem in na začetku dvajsetega stoletja. Ljudje, ki so prihajali iz vzhodne in srednje Evrope ter Italije, so s seboj prinašali zelo različne kulturne tradicije. Status quo zahodnoevropske, anglosaksonske kulture je bil ogrožen. Reakcija na to je bila, da so stare stavbe iz kolonialnega obdobja uporabili kot podlago za poudarjanje vrednot prvotnih kolonistov, ki so ustanovili ameriško republiko. Dediščina je bila torej uporabljena skorajda kot orožje v boju zoper morebitno škodo, ki naj bi jo povzročila imigracija. Pomenila je nekakšno reakcijo zoper multikulturalizem. Vsak priseljenec je moral postati Američan in prevzeti vrednote, ki so vladale, preden se je priselil.

Na določen način vidim uvedbo znaka evropske dediščine (Evropska unija ga je ustanovila leta 2007, op.p.) kot podoben poskus. Za nas, ki živimo v širokem svetu, je ideja o multikulturnosti povsem običajna. Že od samega začetka smo produkt različnih kultur - Afrike, Azije, vseh delov Evrope. Vsak od nas je kulturni hibrid. A Evropa takšnih izkušenj do nedavnega ni imela, vsaj ne po tistem, ko so jo preplavili Huni. Zato je reakcija Evropejcev na dejstvo, da morajo živeti z ramo ob rami s toliko različnimi ljudi, zahteva po prostoru, v katerem bodo lahko predstavili svoje kulturne vrednote, vrednote Evrope. Seveda je to dobro. Evropske vrednote so izjemno pomembne. Zahodnoevropska kultura je kultura sveta, to je bistvo globalizacije.

Z opozarjanjem na to, da obstajajo tudi druge vrednote, torej ne želim zmanjšati pomena evropskih vrednot. Gotovo pa je Evropa sredi zelo težavne tranzicije, saj postaja multikulturna družba. Kot enega najslabših možnih primerov, kako je mogoče zlorabiti dediščino, lahko izpostavim dogajanje, ki se je zgodilo prav tu, v vaši bližini, med vojno po razpadu Jugoslavije. Dediščina je bila prav poseben cilj napadov. Kraji spomina so namreč jasen dokaz, da so bili določeni ljudje usidrani v zemlji, v stavbah. Če jih uničite oziroma porušite, pravzaprav onemogočite prenos pravice do lastnine. To se seveda dogaja po vsem svetu. Mislim, da je bil napad na Svetovni trgovinski center 11. septembra 2001 prav takšen poseg - šlo je za napad na simbole kulture. Osebno sicer ne mislim, da je bil Svetovni trgovinski center simbol ameriške kulture, a ljudje zunaj Amerike so ga dojemali kot center ekonomske moči, zato so ga uničili. Enako velja za Pentagon - uničili so utelešenje ameriške vojaške moči.

Kljub vsemu pa mislim, da ima prepoznavanje dediščine predvsem pozitivne učinke. Tudi sam sem rezultat imigracije. Moja družina je zapustila domovino, Kubo, in naučiti sem se moral živeti z obema kulturama: s tisto, ki sem jo prinesel s seboj, in tisto, v kateri sem živel. Tako sem prišel do spoznanja, da so kulture vseh krajev del moje kulture. Seveda so okrog vsake dediščine zarisani koncentrični krogi. Nekateri ljudje so ji bližji, nanjo se odzivajo bolj čustveno in so tudi najbolj odgovorni za njeno ohranjanje ter za interpretacijo njenega sporočila. A resnično čutim, da je vsa dediščina sveta tudi moja dediščina. Je del mene in me bogati.

Kadar je dediščina uničena, se njena vrednost izriše še posebej ostro. V predavanju ste govorili o povezavi med ohranjanjem dediščine in rastjo splošne človeške zavesti. Bolj ko se človeštvo razvija, bolj ščiti pomnike kulture. Kako je potem mogoče, da ob vsem človeškem napredku nasilje nad dediščino, ki se dogaja v vojnah, obstaja še danes kot povsem barbarsko, prazgodovinsko ravnanje?

V mlajših letih sem bil prepričan, da pripadam generaciji, ki bo videla zadnjo vojno na Zemlji. Vidim pa le, da rane, ki jih povzročajo vojne, izginevajo vse hitreje. Navedel bom dva primera, most v Mostarju in berlinski zid.

Tega, kar bom zdaj povedal, nisem še nikoli javno priznal. Nekaj v meni mi že ves čas govori, da mostu v Mostarju ne bi smeli ponovno postaviti. Njegove ruševine, ki bi ostale, bi pomenile, da grozote, ki so se tam zgodile, ne bi bile pozabljene. Če most ponovno postavite, bo to, kar se je zgodilo, odšlo v pozabo. Za berlinski zid velja enako. Ko so ga porušili, je bila moja reakcija, da bi morali pustiti stati vsaj del zidu, da bi nas spominjal na grozo, ki jo je povzročal. Zdaj, ko ga ni, obiskujemo Berlin, ki je čudovit. Seveda je še vedno mogoče občutiti, kaj se je tam dogajalo, a brazgotine so s plastično operacijo izginile.

Najbrž lahko o človeštvu rečem le to, da je edina stvar, ki smo se je naučili iz zgodovine, da se iz zgodovine ne učimo. Vendar moramo biti optimistični. Globalizacija ima v javnosti zelo negativen prizvok. Zdi se, da nihče ne mara homogenizacije kultur. A to, da ste s svojim pametnim telefonom kadarkoli in kjerkoli povezani z vsem planetom, je čudovito. Množična komunikacija je dvignila zavest o enovitosti človeške rase. S tem pa je tudi konflikte vse težje začeti. Oziroma, vedno bolj so mogoči konflikti, katerih namen je odstraniti ovire, ki onemogočajo uresničevanje človekovih pravic. Na Bližnjem vzhodu zdaj vidimo, kako ljudje uresničujejo svojo pravico do tega, da bi bili polnopravni. Seveda je pri tem prišlo tudi do nasilja, saj se trudijo odstraniti institucije, ki jih ovirajo. To nasilje je začasno, končni cilj pa je mir in spodobno življenje. Česa si navsezadnje vsi želimo? Da bi se v miru lahko igrali s svojimi otroki, da otroci ne bi bili lačni, da bi lahko hodili v šole in bili srečni. Seveda se to v različnih okoljih kaže na različne načine. Odvisno je od okolja, v katerem živimo, od podnebja, rodovitnosti zemlje, dostopnosti vode. Prav zato je kulturna dediščina zelo zanimiva. Odraža različne načine, kako se ljudje odzivamo na enake potrebe. Kaže tudi, kako neskončno kreativno je človeštvo.

Ravnanje s kulturno dediščino ima strokovno dimenzijo, s katero se ukvarjate sami, in politično dimenzijo, ki jo lahko strokovnjaki le opazujete. Režimi, ki ste jih opisali kot ovire, ki stojijo pred človeštvom, so večinoma tudi sami podpisniki konvencije o zaščiti svetovne dediščine. V Unescu obenem ob vpisu kulturnih in naravnih spomenikov na seznam svetovne dediščine potekajo ostri diplomatski boji in lobiranje med državami, ki s strokovnostjo nimajo veliko skupnega. Kako se Icomos sooča s takšnimi paradoksi?

S tem se moramo znati soočiti. Vsi živimo v političnem svetu. Icomos samega sebe vidi kot nekakšen Rdeči križ. Braniti moramo kulturno dediščino vseh, ne glede na to, kaj se dogaja, predvsem kadar jo ogrožajo oboroženi konflikti.

S kulturo pa je tako kot z mamino jabolčno pito. Nihče ne bo o njej rekel nič slabega. Tudi najbolj divjaški režimi podpirajo kulturo. V podsaharski Afriki se netijo grozljive vojne med plemeni, v katerih umira stotisoče ljudi. Velikokrat pa gre za to, da poskuša ena kultura prevladati nad drugo. Zato moramo vzgajati zavest, da je naša kultura dobra, vendar je dobra tudi kultura naših sosedov. V Icomosu smo ustanovili novo delovno skupino, ki se ukvarja s povezavo med kulturno dediščino in človekovimi pravicami. Pri tem ne sodelujemo le z državami, ampak tudi s posameznimi skupnostmi. Države na žalost ne zagovarjajo vedno pravic vseh ljudi, ki jih zastopajo. Zato moramo spraševati ljudi na terenu, kaj njim pomeni dediščina. Le tako lahko pri ohranjanju dediščine poudarimo njene prave pomene in ne izpustimo ničesar, kar je pomembno.

Zakaj moramo kulturno dediščino obravnavati kot človekovo pravico, kakršni sta pravica do življenja ali zdravja?

Ker ne verjamem, da kdo lahko preživi brez kulture. Pomislite denimo na prehranjevanje. Hrana je čudovit inštrument kulturne identitete. V velikih izseljenskih skupnostih ohranjanje tradicionalne kuhinje pomeni ohranjanje kulture. O hrani se ljudje pogovarjajo in prenašajo znanje iz generacije v generacijo. Mislim, da je kultura pomembna prav toliko kot dihanje.

Kar opisujete, pa je običajno privilegij zahodnega sveta. Medtem ko Angleži ali Francozi kulturno dediščino uživajo na ravni petih zvezdic, v okviru luksuznega turizma, ki se naslanja tudi na kolonialno preteklost njihovih držav, se Somalci borijo za preživetje in o vpisu na seznam svetovne dediščine ne morejo razmišljati. Je mogoče govoriti o enakih standardih za vse?

Da. Vsi smo del ene človeške rase, ki ima skupno zgodovino. Nekateri imajo zgolj večje nagnjenje do zgodovine. Mislim, da so Angleži dober primer ljudi, ki častijo zgodovino. Vztrajajo pri življenju v preteklosti. Na to nista vplivala le britanski imperij ali kraljica Viktorija, temveč so takšno nagnjenje imeli prej in pozneje, tudi v času kraljice Elizabete...

Pravite, da to ni povezano z angleškim bogastvom?

Ne. To je Angležem lastno. Gre za njihov način spominjanja. Nekatere kulture uporabljajo ustne tradicije, druge so graditeljice stavb, tretje so nomadske in vso tradicijo nosijo s seboj. Seveda se sam velikokrat sprašujem, kaj si Somalec misli ob pogledu na zahodnoevropsko kulturno tradicijo. Vzemimo na primer baziliko svetega Dionizija (Saint-Denise, op.p.) v Parizu, v kateri so pokopani francoski kralji. Za Francoze je ta kraj svet. Bazilika pa stoji v okrožju, v katerem je povsem obkrožena s soseskami, v katerih živijo severnoafriške skupnosti. Večkrat se sprašujem, kaj si ti ljudje mislijo o tem kraju. Kakšen odnos lahko razvijejo do nje? Zato se mi zdi ključna ideja, da je kultura enega človeka kultura vseh ljudi. Poleg tega me zanima tudi, kako lahko kraji kulturnega spomina izboljšajo življenja ljudi, ki živijo v njihovi bližini.

Prepričan sem, da francoska revolucija nekomu, ki je v Pariz prispel iz Senegala, ne pomeni skoraj nič. Seveda priseljenci vedo, kaj se je med francosko revolucijo dogajalo, saj so hodili v šole in so se o tem učili. A da bi jo lahko povezal s svojim življenjem? O tem nisem prepričan. Mogoče je namreč, da evropska zgodovina priseljence tudi ogroža. Še posebej, če je ne znamo pravilno usmerjati. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi Francija ubrala enako strategijo, kot so jo ZDA. Da bi začela prepričevati ljudi, da morajo sprejeti mrtve francoske kralje za svoje. To bi vodilo kvečjemu v ulične proteste. Pred nekaj leti smo v Franciji videli proteste priseljencev. Problem je v tem, da so bili ti ljudje iztrgani iz zemlje svojih prednikov in nimajo svojega mesta v novi družbi. Zavedati pa se je treba, da je to zelo splošen pojav. Velik del človeštva nima možnosti živeti v krajih, kjer so bili rojeni njihovi starši. Vsi so na poti. Ne zgolj z ene celine na drugo, tudi znotraj Evropske unije se ljudje selijo. To se mi zdi zelo pozitivno, saj nastaja skupna evropska identiteta, ki prispeva k miru. Seveda je ta proces tudi boleč, a upam, da bo uspel.

Imajo po vašem mnenju migranti v Evropi dovolj možnosti za ohranjanje kulturne dediščine, ki so jo prinesli s seboj? Jim države nudijo ustrezno institucionalno podporo?

Mislim, da nematerialna dediščina kar dobro preživi sama od sebe. Kaj se bo gotovo izgubilo, saj določenih kulturnih običajev priseljenci pač ne morejo izvajati povsod. Večina pa se ohrani.

Ne da bi državne inštitucije skrbele za zaščito in priseljencem denimo ponudile, da bi njihove pripovedi in spomine arhivirali?

V dvajsetem stoletju smo postali obsedeni z arhiviranjem, saj nam to omogoča digitalna tehnologija. Poglejte recimo facebook. Ljudje hočejo, da bi njihova osebna zgodovina ostala zabeležena. Vse znanje hočemo ohraniti - za vedno. A v naši zgodovini je znanje nastajalo, se izgubljalo in ponovno vznikalo.

Je torej pozaba nujen del spomina?

Tega ne bom rekel, ker me bodo križali. A dejstvo je, da kulture izginjajo. Vsak dan izgine kakšen jezik. Kot spomin pa ostaja zavedanje, da smo nekoč imeli večjo kulturno raznolikost, kot jo imamo danes.

Zato arheologi tekajo z najdišča na najdišče in hočejo arhivirati absolutno vse. Arhivisti snemajo oralne tradicije. V ZDA je kongresna knjižnica ustanovila program "ustne zgodovine". Lahko se prijavite, pripeljete svojo družino in posnamete njeno zgodovino. Vsakomur se zdi, da ne sme biti pozabljen.

Kako iz tako obsežne človeške dediščine Icomos izbere tisto, ki izkazuje "izjemne univerzalne vrednote"?

Nekoč je bila to lahka naloga. Vzeli smo piramide v Egiptu in dobili izjemne univerzalne vrednote. O tem ni bilo nobenega dvoma. Kasneje pa so se stvari zapletle. Prejeli smo denimo nominacijo za vpis na seznam svetovne dediščine iz zahodne Afrike. Nominirali so "sveto silo", ki jo tamkajšnji ljudje že stoletja pripisujejo določenim drevesom. Ker je njihova religija animistična, so opisovali duhove, ki živijo v določenih delih gozda. Kako naj vemo, ali gre pri tem za kulturo, ki izraža izjemne univerzalne vrednote? Očitno je, da gre za verske manifestacije, ki jih moramo spoštovati, tako kot spoštujemo Vatikan. Da pa bi bili prepričani o izjemnih univerzalnih vrednotah, smo morali to prakso primerjati z drugimi podobnimi čaščenji svetih sil. Za kaj takšnega nismo imeli vnaprej izdelanega sistema, zato smo začeli z detektivskim delom. Pogovarjali smo se z desetinami strokovnjakov po vsem svetu in jih prosili za nasvet. Dobivali smo različne odgovore. Na primer, da je ta dediščina res pomembna, vendar so druge bolj pomembne. Ali pa, da ta dediščina izgublja ljudi, ki bi bili njeni nosilci, medtem ko se z neko drugo podobno dediščino identificira večja skupnost.

Takšno preverjanje lahko traja nekaj let?

Ne, časa imamo zgolj petnajst mesecev. Vsako leto prejmemo nominacije prvega februarja, naša dokončna priporočila pa moramo Unescu poslati naslednje leto poleti. Letos je nominiranih okoli trideset predlogov.

Kdaj neko delo postane dediščina? Kako staro mora biti?

Nekoč smo mislili, da se zgodovina konča pred petdesetimi leti. Danes velja, da je zgodovina stara dvajset minut. V zadnjem času se je povečalo zanimanje za arhitekturo dvajsetega stoletja. Tako smo na primer na seznam svetovne dediščine vpisali sidneyjsko operno hišo. Pri tem smo imeli nemalo pomislekov, saj je bil arhitekt Jorn Utzon v času vpisa še živ. Pomagali smo si s tem, da smo se prepričali, da kot arhitekt ni več aktiven. (Utzon je umrl leto dni po vpisu, op.p.) Pomislite namreč, kakšen vpliv ima lahko na arhitektovo kariero razglasitev določene stavbe za svetovno dediščino! Lahko bi uničil normalen potek njegove kariere. Zato imamo denimo v ZDA pravilo, da sploh ne predlagamo stavb, katerih arhitekti še živijo. Jasno pa je, da nikoli ne vpisujemo ljudi. Vpisujemo kraje. To smo zelo poudarili lani, ko smo vpisali dediščino arhitekta Le Corbusierja. Kraji so tisti, ki morajo doseči kriterije za vpis na seznam svetovne dediščine. Ne ukvarjamo se z avtorjem, temveč z njegovim delom. Vpisujemo samo briljantna dela. V nasprotnem primeru bi morali namreč vpisati celoten opus določenega avtorja, recimo Michelangela, tudi stvaritve, ki jih je izdelal še kot vajenec. Tega pa nočemo.

Zemljevid krajev, vpisanih na Unescov seznam, kaže, da so nekatere regije, denimo Evropa in Južna Amerika, zelo polne, drugod pa je vpisov izrazito manj. Kakšni so razlogi za to?

Vpisovanje na Unescov seznam je postalo zapleteno, priprava nominacije pa je zelo draga, zato si jih revnejše države žal ne morejo privoščiti.

Povedati moram, da Icomosu vsakokrat, ko rečemo, da nekega kraja ni mogoče vpisati na seznam, poči srce. Povsem jasno nam je, kaj bo to pomenilo na lokalni ravni. Celotne skupnosti so se zagnale v projekt, porabljene so bile gore denarja za to, da bi kraje dobro pripravili, konservirali in predstavili. Zavedamo se, da je zavrnitev grozna.

Lahko pa se zgodi tudi, da nominacijo potrdite, a je kasneje Unescova skupščina ne sprejme?

To se še ni zgodilo. Kvečjemu mi rečemo "ne" in oni rečejo "da".

Pri tem šteje neformalna teža glasov posameznih držav, njihove lobistične sposobnosti, kot vedno v mednarodni politiki? Se države prerivajo tudi v Unescu?

Seveda. Icomos pred temi pritiski ni zaščiten. Prejemamo klice. Sicer nam ne grozijo neposredno, a govorijo o tem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi sprejeli določeno odločitev. Ves čas se vrtimo okrog definicije "izjemnih univerzalnih vrednot". Osebno mislim, da je vse skupaj postalo že škodljivo, saj ustvarja aristokracijo svetovne dediščine. Kdor se ne prebije med aristokracijo, je na drugem mestu. Zato skušam Unesco prepričati, naj začne sistematično opazovati, kaj se zgodi krajem, ki so nominirani, a ne uspejo. Ali izgubijo proračunska sredstva? Ali ljudje izgubijo službe? Videl sem že kraje, ki z vpisom niso uspeli, in je ohranjanje tamkajšnje dediščine zdrvelo v prepad. Državne administracije so se pač odločile dvigniti roke, saj zanje ti kraji niso bili več pomembni. Vendar ni res, da niso pomembni! Če država nominira določen kraj, je gotovo izjemno pomemben.

Koncept izjemnih univerzalnih vrednot izhaja iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je vladal velik pesimizem. Pričakovali smo, da se bodo Benetke potopile v morje, da bo tempelj Abu Simbel v Egiptu preplavil zajezeni Nil. Mislili smo, da vse dediščine pač ne moremo rešiti, zato poglejmo, kaj je najboljše, in rešimo vsaj tisto. Sicer bomo izgubili vse.

Takšen pesimizem je danes nepotreben. Zavedanje, da je dediščina pomembna, narašča po vsem svetu. Konvencija o zaščiti svetovne dediščine pravzaprav odseva vizijo prihodnosti, ki ni več ustrezna. A spremeniti konvencijo bi bilo praktično nemogoče. Sto osemdeset držav se je strinjalo z besedilom, ki je v vseh teh državah prestala ratifikacijo. Če spremenimo le eno besedo, moramo proces ponoviti. Tega se ne bo nihče dotikal. Tudi takšna, kot je, namreč prinaša pozitivne rezultate.

So družbene spremembe, spremembe vrednot v posameznih državah, povezane z novimi nominacijami? Ste denimo po padcu železne zavese in nastanku novih držav prejemali nove predloge za vpis na Unescov seznam? Je to mogoče pričakovati po padcu arabskih režimov?

Iz arabskega sveta ne pričakujem presenečenj, saj so že zdaj na seznamu dovolj dobro zastopani. Njihova konservatorska dejavnost je dobro razvita. Po razpadu Sovjetske zveze pa smo res prejeli več nominacij. Razlog je preprost. Novonastale države so lahko samostojno nominirale svoje kraje, pred tem pa je bilo število nominacij zanje omejeno, saj lahko vsaka država vloži le dve nominaciji hkrati. Tako je morala Estonija v okviru Sovjetske zveze tekmovati z Azerbajdžanom.

Danes se veliko držav odloča za transnacionalne serijske nominacije. To pomeni, da več držav skupaj vloži eno nominacijo, v okviru katere je potem vpisanih veliko krajev v različnih državah. Takšne nominacije so zapletene. Ob nominaciji dediščine živega srebra, v kateri sodeluje Idrija, se je zapletlo, ker je bila ena od držav prešibka. Na srečanju v Sevilli leta 2009 je tako Unescov odbor za svetovno dediščino poskušal vpisati Slovenijo in Španijo, Mehiko pa je hotel zaradi neprimernosti izpustiti. Vendar so bile pravne okoliščine takšne, da je bilo treba vpisati vse tri ali pa nič. Zato je bila nominacija odložena v upanju, da bo Mehika v tem času pripravila boljši predlog.

Tudi sicer pravila niso najboljša. Mislim, da bi morala obstajati povezava med velikostjo države in možnostmi za vlaganje nominacij. Če bi spremenili pravila, bi lahko imela Kitajska toliko vpisov na seznam kot vsa Evropa. Če bi razpadle ZDA, bi bil Unesco nemudoma zasut z nominacijami. Vendar smo omejeni s pravili.

A kam bi to privedlo? Je mogoče seznam svetovne dediščine nenehno širiti?

Seveda. Seznam se bo le še razširjal. Če bi prenehali z vpisovanjem, bi se vsi obrnili stran, ker bi izgubili interes. Ravno možnost novih vpisov omogoča ustrezno zaščito dediščine. To se bo gotovo nadaljevalo še vsaj nekaj desetletij.

Res je, da so ljudje, ki so si Unescov seznam zamislili, sprva razmišljali o štiristo, morda štiristo petdesetih vpisih. To pa zato, ker so razmišljali le o piramidah. A danes razmišljamo veliko širše. Veliko je še kultur, ki so preslabo zastopane. Osebno mi je vseeno, ali bo na koncu vpisanih tisoč ali dvesto tisoč krajev. Če to pomeni, da bo dvesto tisoč krajev dobro zaščitenih, bom zadovoljen.