Ko je naslednji dan prosila, če bi mamo lahko sama umila in oblekla, so ji povedali, da to nikakor ni mogoče. Da to ni skladno z ustaljeno proceduro. Da bo za to poskrbela pogrebna služba. Tako se smrti svoje mame spominja Celjanka, ki še po desetih letih zaradi tega doživlja stiske. "Ne morem se sprijazniti s tem, da sem bila prisiljena v vrsto odločitev, ki so bile v popolnem nasprotju z mojimi željami in predstavami o tem, kaj je prav."

Način umiranja, odnos do umrlih in njihova obravnava ter način pokopa so se v slovenski družbi v zadnjih tridesetih letih dramatično spremenili. Spremenili so se, seveda, tudi marsikje drugod po svetu. Vendar, če se osredotočimo na spremembe na področju načinov pokopa, so po besedah poznavalcev pogrebne dejavnosti te spremembe daleč največje prav pri nas. Podatki govorijo sami zase, prav tako interpretacije teh podatkov, znanstvene raziskave, ki bi pojasnile, zakaj je prišlo do teh sprememb, pa zaenkrat še niso bile opravljene.

Slovensko izogibanje bolečini

"Marsikje po Evropi in v ZDA še vedno močno prevladujejo klasični pokopi, tako je med drugim na Hrvaškem, v Avstriji in Italiji, kjer jih je nekaj manj kot 90 odstotkov, v Srbiji pa celo nekaj več kot 90 odstotkov. V Sloveniji, prav nasprotno, močno prevladujejo žarni pokopi. Trenutno jih je blizu 75 odstotkov, kar nas umešča v evropski vrh, skupaj z Veliko Britanijo," pojasnjuje Jože Homar, direktor kamniškega podjetja Menina, ki sodi med največje evropske proizvajalce krst. "Najbolj osupljivo pri tem je, da smo mi ta odstotek, za razliko od Britancev, dosegli v zelo kratkem času, v zadnjih petnajstih letih, in da ta odstotek še narašča. V tem pogledu smo Slovenci edinstveni v evropskem prostoru."

Dostopne podatke redno spremlja, saj je to nujno za ustrezno prilagajanje proizvodnje, ki se je prav zaradi omenjenega trenda močno spremenila. Krsta kljub temu ostaja njihov glavni proizvod. Letno jih izdelajo od 55.000 do 60.000, od tega 11.000 za slovenski trg, kar pokrije približno 60 odstotkov naših potreb, drugo izvozijo. Homar, ki je že trideset let zaposlen v pogrebni dejavnosti, pa ugotavlja, da je spremenjen način pokopa le ena od dramatičnih sprememb, ki se kažejo v odnosu ljudi do smrti oziroma do umrlih. "V Tuhinjski dolini, od koder prihajam, so še nedolgo tega, še pred dvajsetimi, tridesetimi leti, pokojniki tri dni ležali na domu, bližnji svojci in prijatelji so bedeli ob njih, drugi so prihajali kropit, sosedje pa so na pokopališču izkopali jamo. Tak način slovesa je imel zelo pomembno vlogo pri prebolevanju smrti, pa tudi pri povezovanju skupnosti. Od teh in drugih dobrih starih tradicij, kot je na primer skupna gradnja hiš, smo se v zadnjih letih popolnoma odmaknili."

Na podeželju je danes približno polovica pokopov še klasičnih, za razliko od urbanih okolij, kjer jih je v povprečju le še okoli 10 odstotkov, vendar tudi na podeželju število žarnih pokopov vztrajno narašča. O razlogih za vse te spremembe ima svoje mnenje, ob tem pa poudarja, da gre zgolj za subjektivno oceno, ki je ne more podpreti z izsledki strokovnih raziskav, ker jih ne pozna. "Čudim se, da smo Slovenci tako hitro in množično sprejeli možnost upepelitve pokojnikov in žarne pokope. Menim, da je glavni razlog za to izogibanje bolečini, saj je slovo od pepela pokojnika zagotovo manj boleče. Obdobje žalovanja, ki sledi pogrebu, pa je zato, po mojem mnenju, bolj travmatično." V veliko manjši meri so po Homarjevih besedah tem spremembam botrovali pomanjkanje prostora na pokopališčih in ekonomski razlogi.

Porast pri Slovencih "naravnost osupljiv"

Podobno meni mag. Lidija Pliberšek, direktorica Pogrebnega podjetja Maribor in predsednica Združenja kulturno pomembnih evropskih pokopališč (ASCE). "Nedavno smo opravili analizo upepeljevanja na Slovenskem za zadnjih pet let. Ugotovili smo, da število upepelitev vztrajno raste. Na območju Mestne občine Maribor, kjer imamo upepeljevalnico od leta 1997, celo presega 90 odstotkov." Porast upepelitev v Sloveniji je po njenih besedah "naravnost osupljiv", še zlasti zato, ker smo visok odstotek dosegli v zelo kratkem času, v zadnjem desetletju in pol. Zaradi takšnega porasta močno izstopamo v evropskem prostoru, v urbanih okoljih pa se celo približujemo svetovnim "rekorderjem" po številu upepelitev, Japoncem. Ti beležijo v velikih mestih 99,6 odstotka žarnih pokopov.

Pliberškova ocenjuje, da gre v Sloveniji za preplet različnih vzrokov, ki so botrovali izjemnemu porastu upepelitev; od tega, da je slovo od umrlega pri žarnem pokopu manj dramatično in boleče, do nižjih stroškov takšnega pokopa, cenejšega vzdrževanja žarnega groba, pomanjkanja prostora na pokopališčih in drugih. "Ob tem pa nikakor ne smemo spregledati vpliva rimskokatoliške cerkve. Ta ne dela razlik med obema oblikama pokopa, medtem ko so nekatere druge verske skupnosti do upepeljevanja zavzele odklonilen odnos," poudarja Pliberškova. Po njenem mnenju so spremembe na področju pokopov umrlih vsekakor odraz sprememb v družbi, ker pa vzrokov zanje doslej še nihče ni raziskal, lahko o njih le ugibamo.

Da so tem spremembam botrovali predvsem ekonomski razlogi, pa meni ekonomist Zoran Kramžar, direktor OE pogrebna dejavnost v javnem podjetju Žale. "Cena standardnega klasičnega pogreba znaša 671 evrov, standardnega žarnega pa 561 evrov. Cene pogrebov se sicer gibljejo od nekaj sto do nekaj tisoč evrov, kar je odvisno od želja strank, v povprečju pa so žarni pogrebi cenejši od klasičnih." V Ljubljani je bilo od leta 1978, ko je bil krematorij zgrajen, do danes upepeljenih 200.000 ljudi. Število žarnih pokopov na območju Mestne občine Ljubljana se je povzpelo s 60 odstotkov leta 2003 na 90 odstotkov leta 2010. Ta trend se bo po njegovem mnenju stopnjeval po vsej Sloveniji in se ustavil pri 90 odstotkih.

Na vprašanje, ali ni argument nižje cene žarnega pokopa nekoliko neprepričljivo pojasnilo za tako dramatične spremembe, saj bi potemtakem upravičeno pričakovali naraščanje trenda tudi drugod po Evropi, Kramžar odgovarja: "Drži. Zagotovo gre za različne vzroke, vendar se z njimi nisem ukvarjal in tudi ne poznam nikogar, ki bi se, da bi lahko postregel s konkretnimi podatki." Kramžar dopušča interpretacijo, da je do porasta žarnih pokopov prišlo tudi zato, ker se je lažje posloviti od pokojnika, ki ga ne vidiš. To podkrepi z besedami: "Na Žalah je vsak deseti pokopan klasično, vendar sorodniki izjemno redko izrazijo željo, da bi pred pogrebom odprli krsto v vežici, da bi se lahko poslovili od umrlega."

Žarni pokop ima danes funkcijo pozabljanja

"Spremembe, ki jih v odnosu do umiranja in umrlih zaznavamo v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih, so zelo problematične. Stikov z umrlimi je danes veliko manj kot v preteklosti, prav fizično srečanje z umrlimi pa je za vsakega posameznika izjemno pomembno, saj nam posreduje informacijo o tem, da smo minljiva bitja," pravi sociolog dr. Andrej Fištravec z Inštituta za razvoj družbene odgovornosti in mariborske OE Zavoda za šolstvo.

Problematičnost teh sprememb se odraža tudi v porastu žarnih pokopov. Vsak pokop je družbeni akt in ni namenjen tistemu, ki je umrl, ampak tistim, ki ostanejo. Če je imel zgodovinski žarni pokop mitsko dimenzijo, pa ima žarni pokop, kot ga poznamo danes, funkcijo pozabljanja. "Silovit razmah žarnih pokopov v Sloveniji priča o poskusu, da bi minimalizirali bolečino ob izgubi, da bi dosegli stanje, ko se nas smrt ne bi več dotaknila. Upepeljeno človeško telo postane v žari nekaj povsem brezosebnega, postane elementarna materialna substanca, ki nam onemogoča identifikacijo s človekom, ki odhaja. Gre za poskus izničenja tabuja smrti," pojasnjuje dr. Fištravec.

Na vprašanje, zakaj je prav v Sloveniji prišlo do tako dramatičnih sprememb, ki nas umeščajo v evropski in celo svetovni vrh, odgovarja: "Ker se v Sloveniji družbeni odnosi urejajo mimo naše kulturne tradicije. Slovenci smo zelo tradicionalna etnična skupina, značilna za nas je 'usmerjenost k drugim', kar pomeni, da ugotavljamo, kaj je prav in kaj narobe, na način, da opazujemo druge, ne pa sebe. Organizacija modernih družb pa temelji na 'usmerjenosti nase'. Te družbe so sicer sposobne sproducirati materialno blaginjo, niso pa sposobne zadovoljevati eksistencialnih potreb človeka."

Svoje je k nastalim razmeram prispevala tudi zmanjšana vloga rimskokatoliške cerkve, ki je bila v preteklosti profesionalno zadolžena, da ljudem posreduje misterij življenja, ki se zgodi v času smrti, oziroma golgotski misterij preobrazbe v trenutku smrti. To je bilo izjemno pomembno poslanstvo, poudarja dr. Fištravec, vendar ga cerkev ne opravlja več, saj postaja organizacija posvetne moči namesto religiozna organizacija, ki se ukvarja z metafizičnimi vprašanji.

Posledice razkroja družbene organizacije in neupoštevanje nekdaj utečenih pravil delovanja so v slovenski družbi vidni na vseh področjih življenja. V tako spremenjenih okoliščinah se Slovenci ne znajdemo več, to pa se kaže tudi v odnosu do smrti. V resnici potrebujemo osebno in ritualizirano poslavljanje od umrlih, ker pa moderna organizacija družbe takšne prakse izključuje, potenciramo brezosebnost pokopa umrlih. Na vprašanje, zakaj smo pristali na spremembe, ki so v nasprotju z našimi intimnimi potrebami, dr. Fištravec odgovarja: "Slovenci imamo melanholično flegmatičen karakter, dobro opazujemo svet okoli sebe, vse nam je jasno, tistega, kar nam ni všeč, pa ne skušamo spremeniti, ampak trpimo. Bolečino zadržujemo v sebi in jo poskušamo minimalizirati."

Današnja družbena organizacija dopušča le določen tip individualizma, in to je egoizem, ne dopušča pa intimnega individualizma, zato se lahko na primer zgodi, da nekdo ne more obleči in umiti svoje umrle mame, čeprav želi in čuti, da je to prav. Takšno stanje je po besedah dr. Fištrovca nevzdržno in ne more trajati v nedogled. "Domet zahodne materialistične civilizacije je vedno manjši, v njej porojeni družbeni in kulturni pojavi najedajo njeno lastno substanco. Generalna posledica je vedno večje razčlovečenje. Ker pa človek ne more v nedogled živeti mimo svojih resničnih potreb, bo prišlo do sprememb. Prav ukvarjanje s fenomenom smrti, s to marginalizirano temo, pa lahko ponudi odgovore na najpomembnejša vprašanja današnjega časa."

Od kompleksnega dejanja do tehniziranega postopka

Prav raziskovanje različnih vidikov smrti je arheologom pomagalo do pomembnih odgovorov na vprašanja o življenju ljudi v preteklosti. "Lega, oblika in usmeritev groba, način pokopa, predvsem pa ostanki pokojnega, osebni predmeti in drugi grobni pridatki so izjemen vir podatkov, ki nam omogočajo preučevanje kultur v različnih obdobjih zgodovine in prazgodovine," pojasnjuje arheolog dr. Matija Črešnar z oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Na podlagi najdb in naravoslovnih analiz kosti je mogoče sklepati o določenih značilnostih posameznika, kot so spol, starost, družbeni položaj, njegova prehrana, bolezenska stanja in drugo. Analiza celotnih grobišč pa dovoljuje tudi razmišljanja o sestavi in razslojenosti skupnosti, kateri je pripadal.

"Ljudje, katerih življenja raziskujemo arheologi, so še bili del narave, ciklov rojevanja in umiranja. Vsak dan, ko je sonce zašlo, je z njim zašlo tudi življenje, in ko je jutranji svit prinesel prve žarke nad pokrajine, se je z njimi vrnilo tudi življenje." Po besedah dr. Črešnarja so ljudje pod vtisom dogajanja v naravi sebe dojemali kot del celote - kot del družine, rodu, skupnosti in občestva -, smrt pa so večinoma videli kot prehod in ne kot konec.

Na vprašanje, kakšne načine pokopov so arheologi odkrili na območju današnje Slovenije in kako so se skozi čas spreminjali, odgovarja: "V osnovi gre venomer za dva načina pokopa; za skeletni pokop, kot ga imenujemo arheologi, saj je njegov ostanek, ki ga raziskujemo, skelet, in žgani pokop. Znotraj teh dveh kategorij pa seveda beležimo številne različice." Pokop, pri katerem je preminuli v grob položen na hrbet in v iztegnjeni legi, arheologi torej umeščajo med skeletne pokope, v širši javnosti pa je poznan kot klasični pokop. Skeletni pokop se je v našem prostoru dokončno uveljavil skupaj s krščanstvom in bil prevladujoča oblika pokopa vse od tretjega stoletja do danes. V stiku s staroselci so to obliko pokopa sprejeli tudi vsi prišleki, med njimi tudi Slovani.

Žarni pokop je eden od načinov žganega pokopa. "Tudi pri tej obliki pokopa poznamo številne različice. Med drugim govorimo o pokopih v žarah in o pokopih, pri katerih so bili ostanki umrlega položeni na dno grobne jame. Tudi označevanje grobov je bilo zelo raznoliko, saj so jih lahko označevale kamnite plošče, ki so prekrivale posamezne grobove, kar je značilno za čas tako imenovane kulture žarnih grobišč. Ta se je v obdobju od približno 1300 do 800 pr.n.št. v številnih različicah razprostirala čez velik del srednje in jugovzhodne Evrope," pojasnjuje dr. Črešnar. To območje je torej poznalo enotno obliko pokopavanja in podobne rituale, zato arheologi sklepajo, da so ljudje na tem območju imeli enoten pogled na naslednje življenje in na telo, ki ga je bilo treba pred prehodom fizično uničiti oziroma spremeniti.

O podobnostih in razlikah med žarnim pokopom nekoč in danes je težko govoriti, pravi dr. Črešnar, saj "gre za različne svetove v različnih časovnih obdobjih in različna stanja duha". Pokop človeka je bil v preteklosti kompleksno dejanje, ki je vključevalo številne faze, o katerih lahko arheologi sklepajo na podlagi raziskav. "Najprej so posameznika pripravili na sežig. Pogosto je bil oblečen v svoja oblačila in, predvsem če je šlo za osebo ženskega spola, lahko tudi obilno ozaljšan z nakitom. Sledil je sežig, temu pa odbiranje pepela in izbiranje kosti ter polaganje v grob. Tudi slednje dejanje je bilo večplastno. Obredje je ob tem vključevalo žrtvovanje hrane in pijače."

Današnji žarni pokop ima torej z nekdanjim ritualiziranim žganim pokopom zelo malo skupnega. "Proces žganja oziroma kremacije je danes tehniziran, popolnoma neoseben, izvajajo ga za to določena podjetja. Podobno potekajo tudi vse druge faze skrbi za umrlega in pokopa, kar žalujoče distancira od dogodka. Gre torej za precej manj doživeto smrt," poudarja dr. Črešnar. "To modernemu človeku, ki se izogiba misli na lastno minljivost, pogosto povsem ustreza, ni pa dobro zanj. Zelo pomembno je namreč, da se zavedamo svoje umrljivosti, končnosti in torej v nekem pogledu tudi nemoči. Le tako lahko živimo polno in na način, da smo vedno sposobni pogledati nazaj in se, ko pride čas za to, poslovimo brez obžalovanja."