Strmoglavil z letalom in preživel

Neprestano je razpredal o letalih, pilotih v modrih uniformah in o lupingih ter drugih vragolijah, ki jih je sam počel. Življenje je zajemal s polno žlico in v vsem tem tudi prehitro izgorel. Umrl je star komaj nekaj več kot 66 let. Ker je bil pilot in ponosni Kraševec, ki je izjemno ljubil svojo rodno grudo, sta v nagrobni kamen v novem delu Žal vklesana orel in vinska trta.

Že kot 16-letni fantič se je po kapitulaciji Italije pridružil partizanom in tistim naprednim primorskim fantom in dekletom, ki so želeli svojo Primorsko priključiti k matični domovini Sloveniji. Že v partizanih je sanjaril, da bo nekoč letel, po vojni pa se mu je želja uresničila. Najprej se je izšolal za letalskega mehanika, leta 1948 pa je postal pilot lovca. Pozneje je kot pilot-inštruktor marsikateremu učencu podpisal dovoljenje za prvi samostojni polet.

Ljubezen do letalstva pa ga je skorajda pokopala. Davnega leta 1957 je kot poskusni pilot preizkušal staro letalo thunderbolt, ki ga jugoslovanska armada, razstavljenega na prafaktorje, dobila v dar iz Koreje. Prvi polet je letalo dobro prestalo, med drugim poletom pa je nenadoma eksplodiral motor. Ker je kerozin začel brizgati vsevprek po kabini, so tudi njega zajeli ognjeni zublji. Z gorečim letalom je pristal nekje na poljih blizu Novega Sada. Nezavestnega ga je iz kabine rešil kmet, ki se je slučajno potikal v bližini. Kmalu zatem je letalo eksplodiralo.

Ko se je moral ločiti od jeklenih ptičev, ga vojska ni več zanimala, zato se je kljub komaj 34 letom upokojil. Ljubezen do aerodinamike pa je ostala. Začel je celo izdelovati helikopter, a je za vedno odnehal, potem ko je na patentnem zavodu doživel zasmehovanje. Največ časa je preživel na ljubljenem Krasu, kjer je gojil trto in prideloval teran ter se posvečal trem vnukom. Od letalstva so ostali le spomini, slike in značka, na kateri se svetita orel in številka 1100. Bil je moj nono, Silvo Ukmar.

(Vanja Alič)

Ko je bila stara 82 let, je bila prvič na morju

Čeprav je Frančiška Feltrin pokopana na pokopališču v Orehku, kamor redko posije sonce, kraj njenega večnega pokoja ne odseva njenega življenja. Frančiška nikoli ni bila zares slabe volje, četudi je za njen čas živela običajno življenje, razpeto med vojnami, trdim delom in redkimi trenutki užitka.

Majhna, a klena kmečka ženica se je rodila med prvo svetovno vojno v cerkljanskih hribih, med Poreznom in Kojco. Očeta je prvič videla šele po mnogih letih, ko se je vrnil z bojišč v Rusiji. Pravila je, da lakote kot majhni otroci niso trpeli in da sta imela mati in oče toliko srčne širine, da so pod streho pogosto vzeli še kakšno siroto.

Nato ji je v mladost zarezala vojna. Prvo nosečnost je preživela v zaporu. Tudi tokrat je vojna hotela, da je njen prvorojenec očeta, njenega moža Gabrijela, prvič videl šele pri treh letih. Vrnili so se v izropano domačijo, od koder so Italijani pobrali celo okna, vrata, vilice in žlice, ter zaživeli znova. Za kakšen priboljšek otrokom je hodila na Jesenice prodajat jajca, maslo in skuto, šele četrtega otroka je rodila v porodnišnici. Z možem sta kmetovala. Vsako pomlad sta v koših nosila zemljo s spodnjega konca njive pod vrh. Otroci so se medtem odseljevali, mož je umrl, sama pa je še dolgo skrbela za kmetijo in v svoji varčnosti na ogenj podtaknila le toliko, da ji niso zmrznile rože.

Bila je skromna, a imela je veliko prijateljev. Nikoli ni bila zares sama ... Ali pa se nam je tako le zdelo, ker nas s svojimi potrebami in stiskami ni želela obremenjevati. Umrla je 28. septembra 2004, nekaj po polnoči. Bila je moja babica. Na pokopališču jo redko obiščem, v mislih pogosto.

(Nataša Bucik Ozebek)

Grob mladeniča brez žalujočih

Na robu lendavskega pokopališča je le zaraščena gomila in redkim, ki smo vedeli za usodo mrtvega, govori zgodbo o tem, da celo mrtev človek lahko ohrani dostojanstvo le, če kdo za njim žaluje. Več let sem hodila mimo tiste pozabljene gomile in prižigala osamljeno svečko. Pomislila sem na njegovo mamo in očeta, ki še vedno upata, da bo sin v velikem slogu prikorakal v domačo vas s polnimi žepi denarja.

Hotel je na bolje. Zbral je premoženje celotnega sorodstva in obljubil, da ga bo z obrestmi vred vrnil, ko mu uspe v bogati Evropi. Gotovo je bil najbolj krepek iz družine, najbolj odprte glave, in so si rekli: ta bo uspel in še nam pomagal!

Žal ta mladenič ni postal eden redkih svetovno znanih beguncev, azilantov, kot so tisti na strani agencije OZN za begunce: recimo Albert Einstein, Madeleine Albright, Frederic Chopin, Bela Bartok, Marlene Dietrich, Milan Kundera, Milos Forman in drugi.

V času naše mlade Slovenije so politični in ekonomski razlogi čez naše ozemlje gnali stotisoče ljudi, ki so bežali v lepšo prihodnost. Organizatorji prebegov so jim obljubili, da jih varno spravijo čez mejo, in jim pobrali ves denar in dokumente ter jih iz zanikrnih vozil goljufivo odložili še pred mejo in jim pokazali smer, v katero naj se podajo. Policisti so jih vsak dan pri nedovoljenem prečkanju meje zalotili desetine.

Mladenič z lendavskega pokopališča je umrl ob prečkanju reke Mure. Nikoli niso ugotovili, kdo je bil in od kod izvira. Več kot mesec dni je v hladilnici soboške bolnišnice njegovo truplo čakalo, ko so na zunanjem ministrstvu iskali pot do staršev, da jih obvestijo o tragičnem koncu njihovih upov. Brez uspeha. Zdaj verjetno veliko dela in pridno služi, se bržkone tolažita njegova starša, in nima časa, da bi se jima javljal. Še sanja se jima ne, da leži v tuji zemlji. Brez slehernega obeležja. Domačini se samo megleno spomnijo: ja, tam nekje je grob tega nesrečnika...

(Milena Dora)