Nekateri najbolj zagreti "kremljelogi" so nasprotno poudarjali, da bo bivši predsednik in začasni premier novega jokerja predčasno izkoristil, a je ta predvidljivo počakal na konec mandata Medvedjeva v hlinjeni tekmi za priljubljenost med ruskimi volilci, ki je malokoga prepričala doma in skoraj nikogar po svetu.

Krivično do Medvedjeva bi bilo trditi, da je štiri leta samo fizično zapolnjeval predsedniški prostor, ker je bil Putin od njega ustavno odrezan po dveh zaporednih mandatih. Trinajst let mlajšemu od predhodnika je bila spisana drugačna politična biografija, brez kaljenja v KGB. Svojo dejansko politično kariero je pravzaprav začel konec osemdesetih let kot vodja volilnega štaba Anatolija Sobčaka, ko je ta iskal sedež v zadnjem sovjetskem parlamentu. Ko je slednji postal prvi demokratično izvoljeni župan Sankt Peterburga, pa jo je nadgradil kot njegov svetovalec in se tako spoprijateljil s šefom mestnega odbora za zunanje zadeve Putinom. Čeprav ga nekateri radi opisujejo kot Putinovega političnega klona, je Medvedjev ostal zvest akademskim vrlinam, ki so ga priljubile študentom, in duhu demokratizacije domovine, ki mu je označila začetek politične kariere. V času njegovega predsedovanja se je ta razpoka med obema večkrat pokazala in zvečine pri zahodnih politikih sprožala "mokre sanje", da bo med njima prišlo do oblastne bitke. Očitno pa je Putin bolje od drugih poznal značaj svojega protežiranca in je mirno preveslal njegov interegnum, ki se očitno končuje v obojestransko zadovoljstvo. Oziroma se bo, če bo Enotna Rusija na decembrskih parlamentarnih volitvah dosegla poprečni rezultat 65 odstotkov, cilj, ki ga po pisanju poslovnega časnika Vedomosti Medvedjev kot nosilec liste in predvideni prihodnji premier v internem komunikeju postavlja regionalnim funkcionarjem in članom stranke. Slednja je sicer čez konec tedna na svoji spletni strani objavila predvolilni program, v katerem tudi uradno potrjuje Putinovo kandidaturo na predsedniških volitvah marca prihodnje leto, hkrati pa obljublja, da bo rusko gospodarstvo v prihodnjih petih letih postalo peto najmočnejše v svetu, povprečne plače pa se bodo že do konca leta 2014 dvignile za petdeset odstotkov. Dodaja še 25 milijonov novih delovnih mest v zasebnem in javnem sektorju s pospešenim razvojem prometne infrastrukture, energetike, komunikacij in vlaganj v znanost ter tisoč novih šol in nobenih vrst za vrtce. Poseben volilni bombonček pa je petdesetodstotni dvig pokojnin vsem vojaškim upokojencem.

Pri tem se Enotna Rusija poudarjeno ne želi oddaljiti od spomladi oblikovane Putinove vseruske ljudske fronte, gibanja, ki so ga nekateri razlagali kot opornico njegovega naskoka na predsedniški položaj v primeru, da bi prišlo do oblastnega ravsa. Očitno je bil vzrok mnogo bolj prozaičen, vladajoča stranka se je slabo odrezala na takratnih regionalnih volitvah z manj kot polovično podporo, zato je bilo treba na neki način preprečiti ponovitev podobnega rezultata pri izbiranju federalnega parlamenta. Zadnje dvome o tem je v soboto razbil sam Medvedjev, ki je v trendovsko preurejeni nekdanji tovarni čokolade v središču Moskve oziroma njenem najsodobnejšim digitalnim tehnologijam odmerjenem delu prenovljenega kompleksa svojim privržencem položil na srce: "Zaradi nekega razloga veliko ljudi misli, da mora vsakdo, ki postane predsednik, dotolči vse naokoli, uničiti tiste, ki so mu pomagali v politični karieri in življenju. Sam nisem tako vzgojen."

Zelo neposredno in bolj odkrito kot Medvedjeva siceršnje pojasnila, da se je odločitev o zamenjavi položaja s Putinom medila dlje časa in ne le na kratkem ribarjenju na Volgi ter da jo je pogojevala njuna zdajšnja priljubljenost med volilci, v kateri ima Putin rahlo prednost. Izjava je tudi dokaz uspešnega Putinovega paternalizma, ki pa mnogo bolj vznemirja tujino kot Ruse same, čeprav jih pred njim svari zadnji sovjetski predsednik Mihail Gorbačov, ki resnici na ljubo uživa precej manjši ugled v domovini kot na Zahodu. Ta pa tako ni mogel skriti razočaranja nad štiri leta pričakovano novico, da bo imel v Kremlju znova opravka s Putinom. Ocena, da se z njim Rusija neustavljivo približuje še eni petrodiktaturi oziroma režimu, ki ga zaznamujeta nafta in represija, zapisana v Newsweeku, je nekakšna strnitev enotne frustracije zahodne politike, da je Medvedjev obstal zgolj pri reformistični retoriki oziroma da ni zmogel ali hotel ustaviti drsenja države v somrak, ki ga je videl na začetku predsedniške kariere. Takrat se je namreč na svoji spletni strani med drugim še spraševal, ali bo Rusija še naprej gradila svojo prihodnost na zastarelem surovinskem gospodarstvu, endemični korupciji ter zakoreninjenem zanašanju na državo, tujino ali kakšne vsemogočne doktrine pri reševanju svojih problemov.

Razglašanje Medvedjeva za slamnatega predsednika pa je vendarle pretirano. Kaže bolj na užaljenost, da ni prišlo do spopada alfa samcev znotraj tropa, kot pa željo, da bi se ta (Enotna Rusija) izzval od zunaj. Nedvomno namreč drži, da je politična opozicija v Rusiji marginalizirana, a ne zgolj po Putinovi in zdaj še Medvedjevi zaslugi, saj je Jelcinova opijanjena demokracija klicala po trezni in ne nujno demokratični glavi. Strah, ki ga še posebej poudarja Putinov najglasnejši kritik Boris Nemcev, da Rusija drvi v diktaturo, kakršno sta poosebljala Mubarak in Gadafi, je pretiran, fotomontaža s Putinom ob koncu še dveh mandatov kot Brežnjevom, okrašenim s samopodeljenimi zaslužnimi medaljami, pa ne. In to je težava ne le ruske politike - brezidejnost in recikliranje napak.