Te ljudje so rovke, maratonci, krosisti, vztrajni jazbečarji. V tem nenazadnje tiči tudi paradoskalna razlika med narkomani in pijanci. Da so prvi aktivni, drugi pa pasivni državljani. Da prvi kradejo, drugi pa prosijo, bi se temu reklo vulgarno posplošujoče. Narkomani so na ta način srž kapitalizma. Brezmilostnega pehanja.
In legenda o tem, kakšne vrste splet naključij, je v odvisniške vode spravil Holandca, enega najslavnejših ljubljanskih odvisnikov, je leta krožeči mit, katerega velika moč in privlačnost se skriva prav v enostavnosti in totalni zemeljskosti. To je mit o tem, kako je Holandec postal Holandec. Kako je dobil ime. Kaj ga je povezalo z Nizozemsko? Obiskal jo je kakopak, vendar pa kako?
Bojda je bil v mladih letih predvsem perspektiven hokejist in pa vnuk (ali nekaj takega) splošno znanega in pomembnega generala JLA, dokler ga nekega dne ni primamila igrica z zamaški. Svetovno slavna znamka gazirane pijače je namreč razpisala nagradno igro z žrebanjem. Treba je bilo zbirati zamaške, ki so v tistih časih z notranje strani (ali pač spodnje strani) še imeli plutovinasto tesnilo. Ko si pijačo odprl, si lahko tega odstranil, ga spraskal iz notranje strani kovinskega zamaška, nagradna igra pa je obetala, da se pod nekaterimi zamaški skriva poseben znak, ki ti je omogočil vstop v nagradno igro. Če si teh posebno označenih zamaškov zbral dovolj, si se uvrstil v boben za žreb. Velika stvar. Velika sreča. Že na en srečniški zamašek je bilo težko naleteti, kaj šele zbrati dovoljšnje število njih.
Našemu junaku je uspelo vse to, povrh vsega je bil pa še izžreban za glavno nagrado. Avto spaček. Po eni izmed verzij je šlo za katrco. Prelomno. Mladec s svojim avtom. Vrhunska kombinacija. Sploh v tistih časih. Priznana mestna čarovnica ga je prepričala, da se skoči do Amsterdama, kjer je ostal do nadaljnega. Kje je dandanes, se ne ve. Gre za človeka, o katerem stalno kroži govorica, da ni več med živimi, pa se kujončina potem vedno pokaže.
