Delovne obveznosti čez dan so študente kajpak utrudile in proti večeru so se odpravili na kozarček ali dva. Verjetno se je vse skupaj kmalu spremenilo v štiri ali pet kozarčkov, zunaj pa je bila noč vedno bolj temna in ulice vedno bolj prazne. Ko so se nekoliko okajeni vendarle odmajali proti hotelu, je eden od nadebudnih mladih pravnikov, ki se je odgovorno javil, da bo skrbel za ključe, nenadoma ugotovil, da je med veseljačenjem »a la amerikana« izgubil prav tisto, kar mu je bilo zaupano v varovanje. Hotelski ključ.

Legenda pravi, da se je naprej dogajalo takole:

"Ammm ... fantje, ima kdo od vas mogoče ključ od naše sobe?" - "Ne, a ga nimaš ti?" - "Ne, gledam po žepih, pa ga ni." - "Kako, nimaš ga?" - "Ja, nimam ga, saj ti pravim." - "Kako, kje je?" - "Ne vem, ni ga." - "Ja, kako ga ni?" - "Ni ga! Niiii gaaaa!"

V tistem trenutku jih je obstopilo nekaj vidno jeznih temnopoltih mladcev, ki jih je seveda privabilo glasno vpitje. Mladih Slovencev niso hoteli le opozoriti, naj ne motijo kavnega reda in miru, temveč jih je zmotilo nekaj drugega. "Ni ga"  fonemsko izzveni kot prepovedana angleška beseda, zgodovinsko obremenjena žaljivka za črnce.

O tem, kaj se je dogajalo potem, ustno izročilo ne pove ničesar. Morda so Slovenci domačinom le nekako uspeli pojasniti, da gre za velikanski nesporazum in da sporne besede v našem jeziku pomenijo nekaj povsem drugega, morda so družno planili v tek in se razkropili, morda jih je kdo tudi malo skupil. Ne pozabimo da nekateri deli Washingtona, ki so daleč stran od prestižnega Kapitola in Bele hiše, veljajo za najbolj nevarna območja v ZDA, z velikim številom umorov in drugega težkega kriminala.

Kakorkoli že, ekstremnih posledic bojda ni bilo, v nasprotnem primeru naša legenda ne bi bila legenda temveč žalostna vest v časopisih. Da je v njej tudi nekaj resnice, pa potrjuje dejstvo, da je skoraj vsak že slišal za različico te zgodbe, v nekaterih nastopajo druge osebe na drugih krajih, nihče pa natančno ne ve, kako se je zgodba res končala.

legende