"V politiki moraš biti stvaren," pravi. "Če nisi, si nevaren. Greš se revolucijo, pozivaš k pravičnosti, pri tem pa ne veš, ne kaj hočeš ne kako to doseči."

Nisem povsem prepričan, da razumem, kaj je hotel povedati avtor teh besed, in prav mogoče je, da bom zaradi potreb pričujoče kolumne pristransko interpretiral njegov namen, ampak zdi se mi, da sporoča, da krhko ekonomsko in socialno ravnovesje sveta vzdržujejo nadvse zapleteni mehanizmi, ki jih je sicer mogoče pokvariti z metanjem peska med njihove zobnike, nihče pa jih ne zna nadomestiti z boljšimi.

Če že ne Gregor Tomc, tako nedvomno sklepajo svetovni politiki. Kar vidim jih, kako se na krilih gesla, da bodo izboljšali svet, prikopljejo do oblasti, kjer jih čakajo finančniki in ekonomisti, ki jih seznanijo z dogmo, da se je zgodovina končala, in naj se politika ne vmešava v zapletene mehanizme svobodnega trga, ki samogibno vzdržujejo najboljši možni svet.

Pred petimi leti sem pisal o tem, kako je nobelovec in neoliberalni guru Milton Friedman v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja svetoval Britancem odpravo vseh ovir za svobodno podjetništvo - od minimalnih plač do socialnih programov - in izrazil upanje, da se bo britanska vlada vrnila od države blaginje k tržnemu gospodarstvu devetnajstega stoletja, prekinila več kot polstoletni keynesianski socializem ter dopustila nevidni roki svobodnega trga, da prime za krmilo in dokaže, da deluje v prid slehernega, tudi najbolj odrinjenega in revnega državljana. Pod njegovim vplivom je Reagan pred nastopom predsednikovanja obljubljal, da bo uravnovesil proračun tako, da bo zmanjšal davke in povečal vojaški proračun. To vudu teorijo je Friedmanov kolega Arthur Laffer matematično utemeljil in ji s tem dal pridih znanstvenosti, čeprav se njegova argumentacija vsebinsko ni razlikovala od teorije "kapljanja" s konca devetnajstega stoletja, ki je trdila, da je treba bogatim z vsemi sredstvi - nizkimi davki, visokimi plačami in bonusi - omogočiti, da postanejo še bogatejši, pa se bo plima bogastva prelila čez rob in prikapljala tudi do žepov največjih siromakov. Reaganov glavni ukrep je bil znižanje davkov za najbogatejše s 70 na 28 odstotkov. Posledice so znane: v osmih letih Reaganovega bivanja v Beli hiši se je državni primanjkljaj povzpel od 900 milijard na tri bilijone, Amerika se je iz največjega svetovnega posojilodajalca spremenila v največjega dolžnika, podarjeni denar je sprožil špekulacije z delnicami in nepremičninami ter združevanja in uničevanja podjetij, ni pa vplival na ekonomski razvoj, saj so Američani prenehali varčevati in začeli trošiti. Skozi vsa osemdeseta leta so se zniževale dolgoročne investicije, od katerih so odvisni rast in delovna mesta. Bogati so postali še bogatejši, dohodek povprečne družine pa je šele na koncu Reaganovega obdobja ponovno zrastel do ravni, kjer je že bil desetletje pred njim, pa še to samo zato, ker se je v tem času delovni teden povprečnega Američana podaljšal za skoraj deset ur. Če se je denar že trošil za investicije, je odtekal v države v razvoju s ceneno delovno silo, s čimer so delodajalci grozili domačim delavcem, češ da jih bodo odpustili in zaprli tovarno, če bodo zahtevali višje plače. Socialni darvinizem je dosegel enega od svojih vrhuncev. Se vam to zdi znano?

Prav absurdno je bilo opazovati, kako so v sedanji krizi finančniki pritekli po pomoč k državi, ki so jo prej dolga desetletja razglašali za oviro, ekonomisti pa so to jadrno utemeljili z isto teorijo, ki se v novi verziji glasi takole: država se kljub izrecni zapovedi, naj se ne vmešava v svobodno trgovanje, v izjemnih okoliščinah lahko vmeša, vendar samo tako, da pomaga bogatim, da še naprej ostanejo bogati. Saj veste: samo od bogatih utegne kaj prikapljati do revnih. Mislim, da tudi Mrkaić ne bi znal povedati jasneje.

Zakaj ponavljam to zgodbo? Da bi dopolnil Tomčevo trditev: današnji problemi so res problemi 21. stoletja in rešitve, ki jih predlagajo protestniki, če je to revolucija, morda res pripadajo 19. stoletju, vendar tudi obstoječi uradni načini reševanja izvirajo iz istega obdobja.

Državljani sveta se morajo nehati podcenjevati, da ne razumejo gospodarsko-kapitalskega procesa, ki poganja svet, ker da je prezapleten za navadnega smrtnika. Ekonomisti, finančniki in papagajski politiki jim ga razlagajo na nerazumljiv način predvsem zato, da ne bi spregledali, kako je primitiven in krivičen. Ne drži, da ne obstajajo odgovori, kako bi bil svet lahko boljši in bolj pravičen do vseh svojih prebivalcev: odgovor je uravnotežen socialni, okoljski in gospodarski razvoj ter globalno sodelovanje, ki ne temelji le na trgovanju brez meja, temveč tudi na demokraciji, spoštovanju človekovih pravic, globalni socialni varnosti in globalni progresivni obdavčitvi prihodkov. Ti cilji niso dosegljivi v enem koraku in enem desetletju, vendar bo na to pot treba stopiti.

Ne gre torej za vprašanje, katere spremembe so potrebne, temveč kako jih doseči. Odstotek ljudi, ki tem spremembam nasprotuje, ima v rokah moč, da jih prepreči. Doslej jo je vselej uporabil. Zgodovina človeštva je pravzaprav zgodovina prizadevanj, da bi bogati postali še bogatejši na račun preostalega človeštva, in revolucij, ki so se temu poskušale upreti.

Kakšno ceno bosta obe strani pripravljeni sprejeti ob naslednjem spopadu?