V mariborskem gledališču so ob začetku sezone postregli z drznim in sodobnim vpogledom v osnovne gradnike uprizoritvenega, ne le gledališkega sveta. Čeprav izbira več stoletij stare sufijske pesnitve v kontekstu režijskega opusa Jerneja Lorencija morda ne izstopa, ostaja tokrat meditativno razpoloženje bolj slutnja. Tudi problematika v danes ni situirana prek elegantnega metaforičnega ovinka večnih vprašanj, ampak kmalu po uvodni spodobnosti zabrede globoko v balast vsakdana. Ob tej "desakralizaciji" svete igre (poetičnega) sveta pa Lorenci vendarle ohranja fokusiran metagledališki pogled: ključno se še vedno zdi vprašanje manipulacije, strategij uprizarjanja oziroma lažne igranosti.
Zborovanje ptic je organizirano kot absurdna tiskovna konferenca oziroma zasedanje (nekakšnega) zbora čudnih tičev, od navadnih domačih do eksotičnih primerkov (z barvitim karakternim kostumografskim podaljškom Belinde Radulović), ki se snidejo z zapeto protokolarnostjo, uglajenimi nasmeški, spremljevalnimi bliskavicami, gostoljubno pozirajo pred tujimi pogledi v Mali dvorani, prizorišču mnogih (gledaliških) dogodkov. Ideja poetske podlage želi preseči svet razprtij, lakote in nasilja z mitskim potovanjem od dobrega preko zla k enosti (mističnemu Simorghu). Uprizoritev se idilične tematike ironično loteva prek sodobnega zahodnjaškega (dramskega) posega v islamsko tradicijo.
Pobudnica sožitja in gostiteljica Smrdokavra (Branko Jordan) z dobrikavimi taktikami (in tudi mimobežnim šikaniranjem) prevzame inscenacijo situacij. Z izumetničenim glasom demagoških bajk s prizvokom socialnega realizma polaga besede in dejanja v naročja svojih pernatih kolegov, ki si po njegovih napotkih poredno, hihitavo in radoživo izmenjujejo vloge v različnih položajih pogajanj: Čaplja Eve Kraš je togo fiksirana v boleče graciozno pozo, Mateja Pucko kot Pav je kričeča diva, Papiga Mirjane Šajinović nosi avbico slovenskega ponosa, tu so še Slavec Zvezdane Novaković z zvonkim glasom, športno nastrojeni Sokol Matevža Biberja, izmuzljivo vseprisotni Golob Davorja Herge, pridni in šibki Vrabec Viktorja Megliča, zaspano pomendrana pa je Sova Matije Stipaniča.
Hipna blaženost nasmeškov v soglasno izglasovani zaupnici zbledi na motnem področju teme. Netopir Vladimirja Vlaškalića - še tik pred tem je bil preprost puščavnik s pogledom, vrnjenim iz brezna niča, pogledom skromnosti, ki nima več česa izgubiti, zasenčenim z nenavadno distanco in širino - zdaj nastopi kot guru s hipnotično prisesanimi očmi, ki soigralce v "mali šoli nasilja" za zmuzljivim nasmeškom izigrava v (avto)destruktivne mašine in jih spreminja v brezvoljne objekte.
Lorenci navidezno fikcijsko lepoto sveta (in gledališča) sleče do realnega, do golega ogrodja. Vdor fizičnega ne računa na radikalno doktrino šoka, ni sam sebi namen, nizki udarci so krepko in natančno odmerjeni ter zlepljeni v žanrsko neujemljivo naslonjalo, ki ga režija vešče izrabi v redko zmagovalno kombinacijo dramskega in performativnega: po humorju, ki ga sprva vnaša z aktualističnimi improvizacijskimi vložki, še s preciznimi potujitvami prek razgaljenja osebne intime igralcev, pa tudi njihove kolektivne zagnanosti in sinhrone uigranosti.
