Kajti rja namreč nikoli ne spi - vsake toliko časa ji uspe prebuditi izgubljeni spomin in oddvojiti vitalno tkivo od odmirajočih meandrov. V drugi polovici osemdesetih let je rock'n'roll - razen v močvirjih Georgie, kot je nekoč rekel Gordon Gano - izgubil svoj novi-stari sijaj. Zadnji odmevi velikega upora najstnikov so potihnili ali se prevedli v novo mučeništvo. Splošna amnezija se je vlekla skozi vsa osemdeseta, dokler se nekje daleč od neonskih luči ni pojavila skupina glasbenikov, ki je spoznala, da lahko tradicijo vrednoti samo z odnosom do sedanjosti. Odrekla se ni niti osovraženemu hard rock zvoku sedemdesetih, ki je takrat neokusno cvetel nekaj tisoč kilometrov južneje od Seattla. Medtem ko so heavy metal vplivi oplajali "novo glasbo", je ta ostala zvesta svojim punk koreninam. Vendar flanelasta srajca na vrhu "igle" še ni mogla pregnati dežnih oblakov, da bi bila vidna (in slišna) daleč naokoli.
Neobremenjena neposrednost
V tem depresivnem podnebju je svojo osvoboditev bolečine v zunanjem svetu poiskala tudi trojka, katere prvi bobnar Chad Channing je ob izidu albuma Bleach (1989) dejal: "Vsakdo naj počne in misli, kar hoče, toda naša glasba je rock'n'roll, nobenega sporočila, nobenih pridig." Ravno ta neobremenjenost - ki se je nato izkazala tudi v naslovu - je vodila do njegovega naslednika Nevermind, s katerim je generacija X dobila svoj vonj in manifest; pravzaprav si ga je prisvojila, kar je bil prvi odtenek necenzurirane tragedije Kurta Cobaina, ki je bil in hotel ostati le punker, za vse drugo pa mu je bilo čisto vseeno. Koncerti skupine Nirvana so bili neposredni in enostavni, stik s publiko pristen in neposreden, svetlobnih efektov zelo malo oziroma tako rekoč nič - bili so kakor nekoč The Stooges, MC5 ali The Sonics.
"Dobro veče, mi smo Bijelo dugme," je 16. novembra 1991, torej še preden se je začela množična Nevermind histerija, zbrano občinstvo na nastopu v Miljah nagovoril basist Chris Novoselic. Nirvana (in njihovi someščani) so se namreč obrnili k emocijam, ne pa k razumu - ni jim bilo pomembno, kaj povedo, temveč način, kako to povedo. Le predstavljajte si razočaranje, ko so kriptologi generacije X spoznali, da njihova himna Smells Like a Teen Spirit nima razsežnosti kakšne The Times They Are a-Changing ali Blank Generation, temveč gre za nalezljivo "odo" dezodorantu. Vseeno je kmalu postalo jasno, da sinteza agresivne glasbe, nalezljivih melodij in svobodne interpretacije uspešno nagovarja - mogoče celo prvič po Woodstocku - kolektivno identiteto generacije, zlasti pa njen najobčutljivejši del na razpotju. Nikdar potem rock'n'roll ni več vplival ali govoril v imenu njene celote. Nevermind je album, s katerim s(m)o preživeli prvo polovico devetdesetih let. Mogoče celo odgovor, kako smo jih preživeli, preden je digitalni svet stopil v našo podzavest. Nirvana je hotela preveriti, kako daleč gre lahko v rock'n'rollu, in spoznala, da meja ni. Ko jih je Cobain začel postavljati, je bilo že prepozno.
Depresijo je zamenjal uspeh
Z Nevermind je nekoč nezadovoljna generacija X prišla na svoje - do vrat mainstreama in skozi njih. Postala je vse, česar se je Kurt bal. Ti gospodje so si umili lasje in jih ostrigli, zasedajo pomembne položaje v družbi, flanelaste srajce in all-starke je zamenjala izbrana konfekcija. V njih znova srečujemo le "stare prdce" (Neil Young), po katerih se je generacija zgledovala. Od Nirvane in njenega "angsta" danes ni ostalo veliko. Po Nirvani igrati Nirvano pa bi bil popoln nesmisel, saj tistega nihilističnega občutka iz depresije ni mogoče klonirati.
Pred kratkim se je nekdo vprašal, ali se je po 5. aprilu 1994, ko je Cobain naredil samomor, v popularni glasbi sploh še zgodilo kaj pomembnega? Dobro vprašanje, ki ga lahko tudi obrnemo: kaj bi se zgodilo po tem datumu, če se Cobain ne bi odločil, da je bolje zgoreti kakor zbledeti? Dejstvo, da je večji del generacije, ki je mutirala v punk virus na začetku devetdesetih, že konec istega desetletja zahteval toleranco do svoje preteklosti in našel prostor v "yuppie" univerzumu, je zgovorno samo po sebi. Tudi filmi so učinkovali zgolj takrat in že pozni Last Days ni imel enakega odmeva kot Singles - govorimo seveda o igranih filmih. Pred kratkim je nekdo zapisal, da je leto 1994 žalostno leto za popularno glasbo - odšel je Kurt Cobain in rodil se je Justin Bieber. Ah, pa saj "ni važno".
